Radgončan Bine Šedivy, pod naslovom Bližina, predstavlja svoje konje
V okviru praznovanja letošnjega kulturnega praznika v Gornji Radgoni, so med drugimi dogodki in prireditvami, v galeriji Kulturnega doma GR odprli nadvse zanimivo fotografsko razstavo z naslovom Bližina. Na njej Radgončan, mlajše generacije, Bine Šedivy skozi fotografijo ne le spremlja, temveč tudi ustvarja svoj svet. Njegov najljubši motiv so konji, do katerih goji nežnost in milino, ki do opazovalca očitno pronicata tudi skozi njegove fotografije. Pravi, da je samouk, ki je večino tehničnega fotografskega znanja usvojil skozi svoje napake, saj je raje kot pri teoriji sedel na pašniku in fotografiral konje. Na odprtju razstave, kjer sta prisotne najprej pozdravili Edita Vodan Šoštarič, podpredsednica Likovnega društva Radgona ter Tatjana Karba Kotnik, direktorica Zavoda Kultprotur, je avtorju Binetu in njegovi „fotografskih“ začetkih, njegovi ljubezni do konjev, prvi razstavi fotografij v radenskem Dosorju in še čem je podrobno spregovorila njegova nekdanja profesorica slovenščine na Srednji biotehnični šoli Rakičan, Marjanca Omahen Ferko. Med drugim je poudarila „bližino“, saj noben izmed konj ni fotografiran celi, temveč le deli iz bližine. O kvaliteti Binetovih konj pa je dokaz že to, da je doslej bilo izdanih že nešteto koledarjev z njegovimi konji, enako so njegovi lepotci zasedli naslovnice številnih izvodov Revije o konjih. Seveda je spregovorila tudi radgonska županja Urška Muako Tuš, ki je, skupaj z avtorjem Binetom, uradno odprla razsavo, ki bo na ogled do zadnjega februarja.
Sam avtor, ki raje „govori“ s fotografskim aparatom, je o sebi zapisal, da se nje njegova strast do fotografije začela pred več kot petnajstimi leti. „Začel sem s fotografiranjem konjev, ki ostajajo moj najljubši motiv, svoje področje fotografije pa sem zelo hitro razširil še na portretno fotografijo. Najpogosteje in najraje sem fotografiral svojo babico in dedka. Prav od oseb, ki so mi najbližje, sem se največ naučil. Najljubši hobi se je sčasoma razvil v službo. In služba je z leti postala rutina. Rutina, v spremstvu takšnih in drugačnih izzivov ‘odraslega življenja’, ob kateri je začetno veselje do fotografiranja skoraj popolnoma zamrlo. Bili so meseci in leta, ko sem fotografiral izključno na željo drugih. Nehal sem fotografirati zase in ob tem se nisem počutil dobro. Zato sem se zavestno odločil to spremeniti. V zadnjih dveh letih mi je uspelo obuditi iskro, ki jo je imel nekoč petnajstletni fant na pašniku s konji, s fotoaparatom okrog vratu,“ poudarja Bine Šedivy, ki se je rodil v Gornji Radgoni in Sloveniji, v poletni julijski vročini leta 1990.
V življenju je zmeraj vedel eno stvar: svoj čas je želel preživljati s konji. Ob druženju z njimi se je rodila ljubezen do fotografije. Čeprav mu je mama svoj analogni fotoaparat zaupala že kot šestletnemu otroku, se je njegov pogled skozi objektiv resnično začel šele pri petnajstih letih z razvojem digitalnih fotoaparatov. „Nikoli nisem obiskoval šole za fotografijo in fotografskih delavnic. Nikoli nisem bil preveč tehnični fotograf. Večino tehničnih znanj sem usvojil ob svojih napakah. Raje kot pri teoriji sem sedel na pašniku in fotografiral konje. Nekatere stvari še danes ostajajo enake. Bolj kot opremi svojo pozornost namenjam motivu. Všeč sta mi enostavnost in naravni izgled. Tako večino svojega dela izpeljem z enim ali dvema objektivoma in z enim virom svetlobe. In še zmeraj vem eno stvar: želim živeti povezan z naravo, v družbi živali in zanimivih ljudi, na različnih koncih sveta. In ob tem posneti še kakšno fotografijo,“ razmišlja Bine, katerega razstavo „Bližina“ se nedvomno izplača ogledati.
