Grad na Goričkem gosti čudovito razstavo „M/I/UROVANJE in instalacije
Kakor bolj s prebuja neokrnjena narava na Goričkem, vse več je tudi dogodkov, ki privabljajo obiskovalce. In ob začetku marca je zaživela tudi največja slovenska graščina, kjer se je pomlad začela z lepim kulturnim dogodkom. V objemu grajskih soban v Gradu na Goričkem, se namreč sedaj bohotijo slike s pridihom reke Mure, njene lepote, lepote njenega obrežja, vrb, hrastov in živahnih ribic, izpod čopiča slikarke Tatjane Mijatović iz Radencev. Njena razstava slik z naslovom “M/I/UROVANJE” (nadaljevanje cikla Z reko), in instalacija Norme Bale prav tako iz Radencev, v grajski galeriji je odprta in na ogled do konca meseca maja v grajski galeriji renesančnega palacija. Ogled razstave je možen ob upoštevanju priporočila za zajezitev Covid-19, od torka do nedelje med 10:00 in 16:00 uro.
Recenzent, likovni kritik Mario Berdič Codelle, o Tatjani Mijatović pravi, da je tekom let ustvarila svoj prepoznavni, abstraktno asociativni likovni izraz, na prehodu med organsko in geometrijsko stilizacijo v smislu asimetričnega omrežja abstraktno asociativnih, mozaično učinkujočih, vendar fluidnih struktur, ki dopuščajo opazovalcem svobodne interpretacije, od domišljijskih pokrajin videnih iz ptičje perspektive, s polji, njivami, vrtovi, griči, gorami, rekami, jezeri, nasipi, otoki ipd., preko histoloških preparatov večceličnih organskih tkiv ali mikrokozmičnih detajlov molekul, ali pa jih lahko doživljamo kot posnetke vibracij miselnih procesov ali možganskih impulzov, morda celo glasbe oziroma zvokov, saj posreduje likovna celota tudi izrazito sinestetično učinkovanje, asocirajoč nekoliko na Mondrijanove geometrijske kompozicije. Gre torej za intimno izpoved v obliki neskončno sestavljajočih se, druga v drugo prehajajočih slikovnih površin, kjer vse teče in se obnavlja, v skladu s Heraklitovo mislijo, panta rhei, vendar v zmeraj drugačnih variacijah, tako kot v naravi. Mrežaste konstrukcije so podobne vitražnim ali morda mozaičnim prepletom, asocirajoč nekoliko na postimpresionistični sintetizem in zapiranje ali kloazoniranje oblik, še posebej zaradi črnih kontur, s katerimi so včasih okvirjene. V ta kontekst sodijo tudi dela manjšega formata z naslovom Zumiranje krvnih kapelj.
„Vodni pejsaži z vrbami, hrasti, brezami idr. predstavljajo prehod v popolnoma nov svet umetničinega intimnega doživljanja pokrajin njenega srca, ki postajajo še bolj žareče kot so bile poprej. V tem kontekstu je treba omeniti, da Tatjana Mijatović že od samega začetka navezuje na tematiko štirih filozofskih praelementov ali qaternariusa in v tej zvezi tudi na simboliko prvih štirih števil v pitagorejskem filozofskem sistemu. Slikarka je vsakemu elementu atribuirala njegove značilne barve, kot so temnejši modri odtenki za vodo in svetlejši za zrak, nadalje rdeče, oranžne in rumene nianse za ogenj, kri, trpljenje, žrtev, strast ter rjavkasti in okrasti odtenki za zemljo, medtem ko simbolizira zelena barva floro in favno, kot dodatek omenjeni antični simboliki. V takšnem raznovrstnem koloritu občasno prevladujejo kombinacije odtenkov dveh ali treh barv, vendar zmeraj v modulacijskih, toplo hladnih kontrastih z izrazito globinsko iluzijo, ki je v najnovejši fazi še bolj izrazita. Lahko bi dejali, da je perspektivično gledano prešla iz tlorisa v naris, dimenzijsko iz mikrokozmosa v makrokozmos, vsebinsko iz asociativnih abstrakcij v prepoznavne aluzije, psihološko iz domišljije v stvarnost, ekspresivno nabito s čustvi. Vsekakor pa ne moremo mimo dejstva, da je Tatjana Mijatović neprestano angažirana v smislu ekološkega ozaveščanje državljanov preko likovne umetnosti, zaradi česar je organizirala mednarodno potujočo razstavo Prošnja za Muro, s katero je apelirala tudi na slovensko vlado, naj ne dovoli gradnje hidroelektrarne na tej, zaenkrat še neomadeževani, reki“, je med drugim poudaril likovni kritik Mario Berdič Codelle.
Tatjana Mijatović je slikarka, ki živi in ustvarja v Radencih. Zaznamuje jo izjemna življenjska energija, ki jo prenaša v likovna dela. V likovni karieri se je predstavljala s številnimi samostojnimi razstavami, sodeluje na skupinskih razstavah likovnih delavnicah, kolonijah in simpozijih doma in v tujini. Je izredno družbeno angažirana. Njeno poslanstvo je povezovanje likovnih umetnikov, gospodarstvenikov, turističnih delavcev in široke likovne publike, bodisi v vlogi iniciatorke, soorganizatorke ali organizatorke likovnih srečanj, likovnih razstav, kolonij in drugih kulturnih projektov. Je DOSOR-jeva prostovoljka (Dom starejših občanov Radenci), kjer skrbi za predstavitev likovnih umetnikov. V domačem kraju je s prijatelji ustanovila zavod MIKSeR, s katerim pripravlja dogodke, z namenom, da kulturo približa domačemu občinstvu. Osem let je bila tudi uspešna predsednica Likovnega društva Gornja Radgona.
Norma Bale je na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru diplomirala in magistrirala iz novejše slovenske književnosti. Poučevala je v Osnovni šoli Gornja Radgona, na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer in na Univerzi Karla in Franca v Gradcu. V avstrijskem prostoru je delovala kot učiteljica slovenskega jezika na avstrijskem južnem Štajerskem, s čimer je pomembno prispevala k oživitvi slovenske skupnosti v Radgonskem kotu na avstrijskem Štajerskem. Od 2008 do 2016 je bila zaposlena kot direktorica Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur v Gornji Radgoni. Na gimnaziji BORG v Bad Radkersburgu poučuje slovenščino in nemščino. Je kolumnistka (Vestnik, Večer) in literarna ustvarjalka (roman Sekstant, 2002, dvojezična slikanica Rdeči balon/Der rote Ballon, 2005, monodrama Halka, 2006, roman Karamel 2013) ter avtorica publicističnih in strokovnih člankov s področja šolstva, kulture in turizma. Deluje kot organizatorka prireditev, moderatorka in članica društev in združenj. (Ne)literarna instalacija Kakšna riba! ironizira narečno seksistično opazko in postavlja vprašanja o hkratni umeščenosti ženske, ustvarjalke, intelektualke v širši družbeni kontekst in v ozko zamejeni prostor lokalnega okolja.
