Skip to content

Mag. Saša Bezjak: Igla v senu!

V Sodnem stolpu v Mariboru odprta razstava vezenin po motivih akademske slikarke in kiparke iz Gornje Radgone

Konec minulega tedna so v Sodnem stolpu na mariborskem Lentu odprli zanimivo razstavo radgonske akademske slikarke in kiparke Saše Bezjak z naslovom Igla v senu. Umetnica je v sklopu projekta Empact ustvarila serijo 21 avtorskih risb na tekstilu, ki so nastale po navdihu fotografij Terezije Mostler (1881-1961), ene prvih slovenskih fotografinj, ki je živela in delala na Tratah, nad reko Muro, ob regionalni cesti Gornja Radgona – Šentilj. Fotografije po katerih so narejene vezene risbe so iz zbirke Muzeja norosti in prikazujejo danes oddaljen način življenja na podeželju. Na delavnici na temo sočutja do narave, ki je potekala v Muzeju norosti na Tratah septembra 2023, so udeleženci in udeleženke risbe Saše Bezjak izvezli v blago. Serija risb in vezenin z naslovom Igla v senu (2024) bo julija in avgusta 2024 na ogled na razstavi v Sodnem stolpu mariborskih Minoritov kot spremljevalni del trienala umetnosti in okolja Eko 9, ki trenutno poteka v izvedbi Umetnostne galerije Maribor.

Kot je ob odprtju povedal kurator Jure Kirbiš, iskati iglo v senu pomeni iskati nekaj, kar je skrito, nekaj, kar je obdano z veliko drugega in nam onemogoča dostop do iskanega.“Saša Bezjak v risbah podeželskega življenja sredi Slovenskih goric predstavlja skoraj v celoti izgubljen način delovanja v okolju, kjer danes tudi sama živi in ustvarja,“ je pojasnil Kirbiš. V iskanju izgubljenega časa so za umetnico magdalenice, ki prebudijo spomin, fotografije Terezije Mostler, še ne povsem dobro utemeljene fotografinje s fascinantnim življenjepisom, ki je zadnje obdobje svojega življenja v skromnih okoliščinah preživela na Tratah, kjer je dokumentirala dogajanje okoli sebe. Saša Bezjak v fotografijah iz sredine preteklega stoletja prepoznava velik razkorak med današnjim in ne tako oddaljenim časom, pri čemer pa ne zapade v nostalgijo ali podajanje posplošenih vrednostnih sodb o klenosti starih časov. Zanimajo jo odnosi in družbene strukture in s konturo posameznih elementov podeželskega življenja vleče nit med plastmi razumevanja teh odnosov včasih in danes: odnos med človekom in živaljo, človekom in letnim ciklom kmetovanja in s tem povezanih običajev, med otroki in odraslimi, odnos do časa, druženja, dela, pozicije in vlog družbenih spolov. Ob tem se vzpostavi tudi zanimiva vzporednica med umetnicama, ki v istem okolju ustvarjata le dobrega pol stoletja med njima: obe tesno povezani s skupnostjo, pa vendar nekonvencionalni in samosvoji. Saša Bezjak je skupaj s sodelavci, veziljami velikoformatne serije vezenin Igla v senu, ustvarila monumentalno delo, poetičen, plastovit, kritičen spomenik skupnosti, spominu in okolju. Ogled razstave v Sodnem stolpu je možen v petek (10.00 -18.00), soboto (10.00 — 13.00 + 18.00 — 21.00) in nedeljo (10.00 -13.00).

Umetnica Saša Bezjak (rojena 1971, Maribor) je leta 1999 v Mariboru pod mentorstvom kiparstva Darka Golije diplomirala iz likovne pedagogike, leta 2001 pa na akademiji v Ljubljani pod mentorstvom profesoric Metke Krašovec in dr. Nadje Zgonik iz slikarstva. Tam je zaključila tudi magistrski študij kiparstva pri Luju Vodopivcu. Ukvarja se z risbo, sliko, kipom, vezenino, likovnimi akcijami in poučevanjem mladine in odraslih. Predstavila se je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, med vidnejšimi razstavami v zadnjem času je Vedno na voljo.

Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije v Moderni galeriji v Ljubljani. Prejela je številna velika domača in mednarodna priznanja. Od leta 2006 živi in ustvarja v mestu penine in sejmov Gornji Radgoni.

„Svojo umetniško pot sem začela kot slikarka. Vendar sem vedno čutila prostor kot posebno kategorijo in spoznala kiparstvo kot tisto možnost, ki mi omogoča izražati se v njem. Pri kiparskem izražanju se počutim bolj svobodna, akademsko neobremenjena. To mi omogoča izraziti prvinskost, ki jo cenim pri otrocih, oviranih osebah in naravnih ljudstvih. V svojem raziskovanju sem utrla pot razvoju lastne risbe, ki nastaja impulzivno, v velikih količinah in je moja spremljevalka ves čas. Ko vlečem črto po papirju ali platnu, me lahko prevzame neznanski užitek. Prav tako začutim užitek, ko so moje risbe na zavese osnova za vezenino, ki jo zatem izdela moja mama. Trudim se, da je na njih ohranjena svežina, čeprav gre za počasno, vztrajno vezenje, kar je v nasprotju z mojim risanjem. To svežino dosežem z vidno poslikavo, ki se zgodi pred vezenjem, lahko pa tudi kasneje. Umetnost ljubim, ker mi najprej omogoča spoznavanje same sebe in zatem komunikacijo z občinstvom in odzive. Zaradi umetnosti mi prihajajo na pot ljudje, ki me presenečajo s svojo bitjo. V delih, ki nastajajo, sem ves čas iskrena in odkrita, ker je to edino, kar znam,“ kratko pove o sebi mag. Saša Bezjak, akademska slikarka.

Fotografije: Manja Sgerm

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja