Oče Anton je pred leti dejavnost prepustil sinu Janezu, ki ima ogromno dela, saj ljudje cenijo zdrave materiale
Sveti Jurij ob Ščavnici – Na slovenskem podeželju je k sreči še vedno kar nekaj ljudi, predvsem starejših, ki v skrbi za ohranjanje kulturne dediščine, kamor sodijo tudi domače obrti in ljudska opravila, ohranjajo nekatere ročne spretnosti, ki bi sicer že zdavnaj odšle v pozabo. In med slednje sodi tudi dejansko redka dejavnost – slamokrovstvo. Ena redkih slovenskih družin, ki pripravljajo slamo in z njo pokrivajo strehe manjših in večjih objektov, predvsem stanovanjih hiš, ob tem dejavnost prenašajo iz roda v rod, ter poučujejo tudi druge, zlasti bodoče arhitekte in druge gradbince, so Golnarjevi iz Sovjaka, dober streljaj od Svetega Jurija ob Ščavnici. Najprej je dejavnost „krovec slamnatih streh“ več desetletij opravljal 71-letni Anton Golnar, ki se je pred sedmimi leti upokojil, sedaj pa že nekaj „njegovo delo“, kot uspešen in redek tovrstni podjetnik, nadaljuje 42-letni sin Janez Golnar. Ker je pokrivanje streh s slamo tudi izumirajoča obrt ali veščina, je dobro da le obstajajo takšni mojstri, saj je dela vedno več, kajti mnogi investitorji v svoje bivalne prostore vse pogosteje vgrajujejo tradicionalne, zdrave in trpežne materiale, med katere sodi tudi slama.
Golnarjevi so zadovoljni, da je v zadnjem času veliko zanimanja za t. i. bio materiale v gradbeništvu, mednje spada tudi slama. Uporablja se kot vezivo v glinastih ometih ali kot strešna kritina. Slamokrovstvo je pomembna dejavnost za spomeniško varstvo, saj so številni tradicionalni objekti v muzejih na prostem kriti s slamo. Te objekte je treba redno vzdrževati in obnavljati. S slamo so kriti tudi novozgrajeni objekti, zlasti na podeželju, npr. vikendi in manjše stanovanjske hiše ter okrasni objekti (npr. tičnice, lope za avte, senčnice in nadstreški). Mimogrede, oče Golnar se je slamokrovstvo spoznaval najprej v domači vasi, ko je bilo treba popraviti redke slamnate strehe. Prvega pouka slamokrovstva se je udeležil leta 1994 na tečaju za brezposelne, ki ga je pripravila Ljudska univerza v Gornji Radgoni. Pozneje se je udeležil še drugih tečajev in tudi sam poučeval na njih. Na teh tečajih je pridobil status rokodelca za domačo in umetno obrt.
Kot pravi novi mojster Janez je sedaj „dela dejansko veliko in to skozi celo leto. Nekoč je bil mir vsaj pozimi, sedaj pa kličejo vedno.“ To ga sicer ne moti, problem pa je ker je vse manj ljudi, ki to delo vedo in predvsem želijo opravljati. Spomnimo, da je Anton Golnar dolgo časa bil eden redkih slamokrovcev v Sloveniji, ki mu je dejavnosti bila glavni vir preživljanja. Golnar je izvajal tradicionalno tehniko pokrivanja strehe s slamo, ki se je je priučil v delavnicah za tradicionalne obrti in z opazovanjem starejših slamokrovcev. Pri delu je uporabljal tradicionalno leseno orodje, ki izvira iz njegove domače vasi (pričko, hlapca in rebro). Njegov izdelke je moč videti po vsej Sloveniji, v Avstriji in na Hrvaškem. To so: stanovanjski objekti, gospodarska poslopja in okrasni objekti. Največjega pomena je njegova veščina za obnavljanje spomeniških objektov. Na tem področju mu dela zlepa ni zmanjkalo. Svoje bogato znanje je Anton delil kot učitelj na tečajih slamokrovstva. Znanje slamokrovstva je že pred leti prenesel na sina, ki je bil njegov sodelavec in družabnik v družinskem podjetju, Sedaj pa je sin, ki je v poslovanje vnesel sodobna komunikacijska sredstva in drugo tehnologijo, že sedem let nosilec dejavnosti. Pravzaprav je oče ponosen na sina, ki več kot uspešno nadaljuje družinsko tradicijo.
Prostor dejavnosti in dediščine je prav Golnarjeva domačija, po domače pri Čehovih, ki jo sestavljajo stanovanjska hiša z lopo, stara klet in velik skladiščni šotor. Kot rečeno Golnarjevi delajo slamnate strehe po bližnjih in daljnih krajih v Sloveniji, Avstriji in na Hrvaškem, v zadnjem času tudi na Madžarskem. Sicer pa je samokrovstvo, po besedah Janeza Golnarja, celoletna dejavnost in obsega pridelavo ržene slame, njeno obdelavo in pripravo za kritino ter sam krovski postopek. Za slamokrovstvo je najboljša ržena slama s čim tanjšimi in dolgimi stebelci, uporabni pa sta tudi pšenična in pirina slama. Rženo slamo Golnar odkupuje na njivi. Ko je primerno zrela (še preden do kraja dozori), jo požanje s snopovezalko, pri tem mu pomagajo družinski člani in najeti delavci. Žetev traja okoli tri tedne. Požeto rž zložijo v »raztave« (po 12 snopov) ali v »križe« (po 22 snopov). Ko se posuši, jo omlatijo s prirejeno manjšo mlatilnico (»trešmašina«) na električni pogon in počešejo na lesenem »glavniku«, da jo očistijo plevela in zlomljenih stebelc. Nato slamo povežejo v velike »šope« po 10–15 kg in jih uskladiščijo do uporabe. V primernem skladišču, je
slama uporabna več let.
Pred pokrivanjem strehe velike snope razdelijo na manjše »šopice« (po 2 kg). Strešno ogrodje mora biti polatano na 25 cm (za opeko na 35 cm). Na starejših strehah, kjer je slama obrnjena tako, da gledajo klasi (lati) na prosto, so razmiki med latami tudi 35–38 cm. Pri pokrivanju strehe krovec uporablja naslednja lesena orodja: »pričko«, »špriglo« ali »ribaš« (deska za poravnavanje slame), »hlapec« (kratko lestev) in »rebro« (močna zakrivljena palica). Golnarju je prvo »pričko« dal leta 1975 starejši slamokrovec, potem, ko je pokril svojo zadnjo streho. Golnar ne uporablja »rebre«, raje si pomaga z roko. Za pritiskanje »šopic« slame na late so v pomoč leskove palice, im. »roglca«, »rogla« ali »rajca«. Privezujejo jih z beko (kakor v vinogradu) ali s pocinkano žico; z beko privezujejo slamo na vidnih mestih, zlasti pa na spomeniških objektih, kjer se ne vidi, pa z žico, ki traja dlje časa. Na slemenu namesto leskovih palic uporabljajo armaturno železo debeline 8 mm, ker je les na slemenu precej izpostavljen in je treba leskove palice zamenjati že po treh letih. Včasih so na slemenu uporabljali kostanjeve palice, ki trajajo tudi do deset let. Sleme nekateri premažejo s tekočo ilovico. Ta način je v zadnjem času prišel iz Avstrije. Golnar naredi sleme iz dvojne plasti slame, da je močnejše. Na stranskih zaključkih strehe pritrdijo deske ali spletejo kite na več načinov. Slednje je razširjeno od Pohorja po delu Štajerskega, na Dolenjskem in v Beli Krajini.
Golnar poudarja, da je od slamokrovstva danes mogoče lepo živeti, če so zagotovljeni naslednji pogoji: prostor za delavnico in spravilo slame, stroji za žetev, stroj za mlačev, prevozna sredstva za slamo in ljudi na oddaljena gradbišča…
Slama je začela izginjati že v 19. stoletju
Kot poudarja dr. Naško Križnar z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, je „slamokrovstvo danes redka obrt in veščina v Sloveniji. Slamnata kritina je začela izginjati po
spremembah strešne kritine v 19. stoletju. Najdlje se je ohranila na gospodarskih poslopjih in v
revnejših krajih. Izginjanje je pospešila tudi strojna obdelava žita. Danes je prekrivanje streh s slamo na spisku domače in umetne obrti. Učenje slamokrovstva je ponekod del programov Zavodov za zaposlovanje. Položaj slamokrovstva je podoben tudi v sosednjih deželah, v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem, čeprav se veščine izdelave v nekaterih podrobnostih razlikujejo od Golnarjevih postopkov. Slamnate strehe pri njem naročajo Zavodi za varstvo kulturne dediščine za svoje spomeniške objekte, posamezniki, ki želijo bivati v ekološko neoporečnih objektih, in ljubitelji tradicionalnega stavbarstva.“
Nič več skromnost slamnatih streh
Prekmurje je gotovo zibelka slamnatih streh, slamokrovstvo pa zavedeno v evidenco nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji. V Prekmurju je bilo kritje objektov s slamo zaradi skromnosti bivanjskih razmer dolgo najbolj razširjen način prekrivanja streh in daje območju značilno podobo. Danes pa tovrstna stavbna dediščina in znanje o uporabi materiala tudi tu počasi izginjata. Znanje o tradicionalnem procesu gradnje se kljub priljubljenosti naravne gradnje ne prenaša na mlajše generacije obrtnikov, saj je taka gradnja dražja in zahteva več skrbi v življenjskem ciklu. Redki mojstri, ki tehniko poznajo se starajo in obstaja nevarnost, da tovrstne tehnike popolnoma izumrejo. Zanimanje za naravne materiale in tradicionalne načine gradnje, z vidika varovanja narave in zdravega življenjskega okolja so odgovorne v eko socialnem zavodu Makrobios Panonija vzpodbudili k pripravi projekta – delavnice in raziskave o uporabi materiala – odpadka – slame.
