Tomaž Arklinič, ki očitkov, da je v sostorilstvu s sodelavko in intimno prijateljico Aleksandro Škamlec, umoril svojo ženo Sabino, ni priznal, a je sodišče menilo drugače
Po natanko 410 dni, odkar sta 22. marca lani v večernih urah v sostorilstvu z že obsojeno ljubico, 34-letno Aleksandro Škamlec, v okolici Kidričevega na skrajnje grozovit in zahrbten način umorila njegovo ženo in mamico štirih otrok, 33-letno Sabino, je kazen doletela tudi obtoženega, 38-letnega Tomaža Arkliniča iz Markovcev pri Ptuju. Kot je znano je umor, kakšnega v tem delu države ne pomnijo, s pomočjo Sabininega moža Tomaža, izvedla njegova ljubica Aleksandra Škamlec, ki je na ločenem sojenju krivdo priznala in bila decembra lani obsojena na 28 let zapora, pa se je veliki senat Okrožnega sodišča Ptuj, kateremu predseduje sodnica Katja Kolarič, za podobno sodbo včeraj odločilo tudi za Tomaža. Dokazni postopek, ko je senat v približno štirih mesecih zaslišal več prič in izvedencev ter izvedel še nekaj drugih dokazov, se je sicer končal že minuli torek 13. maja, ko je višja državna tožilka Tea Kukovec Belšak v zaključnem nagovoru, podobno kot pred meseci za soobtoženo Aleksandro Škamlec predlagala 30-letno zaporno kazen, ker da gre za „umor, ki nedvomno znatno odstopa od podobnih dejanj, obravnavanih v slovenski sodni praksi.“ Povsem drugače je zadevo videla Arkliničeva zagovornica, odvetnica Milena Prelog, ki je prepričana, da državna tožilka njenemu varovancu ni „ničesar dokazalo“. Po njenem je ostalo preveč dvomov, ki niso bili raziskani in da ti dvomi „terjajo izrek oprostilne sodbe.“
Čeprav je smrtne rane mladi materi prizadejala Aleksandra, ki je dejanje priznala in bila zanj že pravnomočno obsojena na 28 let zapora, je tožilka prepričana, da je bila vloga Arkliniča, ki je krivdo zanikal, pri umoru, storjenem na grozovit in zahrbten način, identična vlogi soobtožene. „Pod pretvezo, da jo pelje na obletnico poroke, jo je povabil v velnes, nato na pico, zatem pa naravnost pod nož soobtožene,“ je nazorno v zaključni besedi povedala tožilka in poudarila, da je Arklinič zelo dobro vedel, kaj čaka njegovo nesrečno ženo. Izvedenci so povsem ovrgli obtoženčev zagovor z neprištevnostjo. Strokovnjaki so ugotovili, da je bila sposobnost razumevanja pravega pomena dejanj pri obtoženem sicer zmanjšana, vendar ne bistveno, zato je tožilka prepričana, da je za Arkliniča primerna in pravična najvišja možna kazen – 30 let zapora. Tožilka je posebej izpostavila tudi pričanje soobtožene, s čem pa se ne strinja zagovornica obtoženega Milena Prelog, ki je v zaključnem govoru poudarila, da „ni dokazov o komunikaciji, dogovoru med Arkliničem in Škamlec, ki bi potrjevali obtoženčev naklep za umor. Dejstvo, da je bil navzoč na kraju dejanja, je nesporno. Toda navzočnost še ne pomeni sodelovanja. Tožilka mojemu klientu ni ničesar dokazala, saj da je v postopku ostalo polno dvomov, ki niso bili raziskani, in ti dvomi terjajo izrek oprostilne sodbe.“ Kot se ni javno zagovarjal, se je Arklinič odpovedal tudi pravici, da je „njegova zadnja beseda“, pravzaprav je dejal, da se pridružuje vsemu, kar je povedala njegova zagovornica.
Senat pa se ni strinjal ne z njim in ne z njegovo zagovornico, temveč je sledilo tožilstvu in je sodnica Katja Kolarič na začetku izreka sodbe dejala, da je obtoženi kriv, da je skupaj z Aleksandro Škamlec zavestno sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja umora na zahrbten in grozljiv način. „Za kaznivo dejanje umora se mu izreče 30 let zaporne kazni.“ Prisotni v dvorani so večinoma s solzami v očeh, sorodniki Arkliniča jočejo. Kot je v obrazložitvi dejala predsednica senata, je sodišče glede na dokazni postopek in dokaze zaključilo, da ni slediti zatrjevanjem obrambe, da obtoženi naj ne bi izvršil kaznivega dejanja na način, kot se mu očita. Ne razbremenjuje ga dejstvo da nož, rokavice niso bile njegove. Ni dal le navodil, ampak je Škamlec po njenih besedah tudi motiviral k dejanju. Zbrani dokazi so zavrgli zagovor obtoženega. Za umor sta imela skupen načrt. Po mnenju senata, obtoženi ni zgolj podal navodil, temveč je soobtoženko tudi motiviral za izvršitev dejanja. Pri tem je senat poudaril, da sta kaznivo dejanje izvrševala skupaj, z izjemno mero odločnosti in prizadevanja, s ciljem, ki je bil odvzem življenja Sabini Arklinič. Olajševalnih okoliščin niso ugotovili, kar je vplivalo na izrek najstrožje kazni. Soobtožena je dobila dve leti „nagrade“, ker je zločin priznala.
Tožilka je po razglasitvi sodbe poudarila, da je izrečena kazen sorazmerna teži kaznivega dejanja in dodala, da je sodišče pravilno ocenilo težo dejanja in vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Dokazni postopek je pokazal, da je Arklinič zelo dobro vedel, zakaj je soprogo pripeljal na kraj zločina, kot je dejala tožilka, ki je dodala je, da sta bila oba soobtožena glede izvršitve dejanja nedvomno dogovorjena, kar je Škamlec tudi potrdila v svoji izpovedbi. „Gre za enega najtežjih kazenskih primerov na ptujskem sodišču, tako zaradi dejanskega stanja kot zaradi izjemno zavržnega ravnanja obeh obsojencev. Z vidika slovenske sodne prakse odstopa tudi način izvršitve kaznivega dejanja – primer, ki bi ga prej pričakovali v kriminalnem romanu kot v resničnem življenju,“ je zaključila tožilka, Arkliničeva zagovornica Milena Prelog je medtem napovedala pritožbo, saj meni, da dokazni postopek je razkril tudi pravno pomembna dejstva, ki gredo v korist obtoženega. Izrek sodbe je spremljala tudi sestra pokojne, ki je skrbnica štirih otrok pokojne Sabine, katera je izrazila zadovoljstvo z odločitvijo sodišča. Dodala je, da so otroci dobro, ne želijo pa videti očeta, ki jim je lagal že takoj po umoru. Sodba še ni pravnomočna, Arklinič do pravnomočnosti obtoženi ostaja v priporu.
Sodba je torej določena, a kot je bilo slišati pred ptujskim sodiščem, „prava kazen za Aleksandro na Igu, za Tomaža na Dobu, pa šele sledi, še posebej v peklu.“ Za prvo je sodba že potrjena in tako pravnomočna, za drugo pa bodo še odločali mariborski višji sodniki, kamor se bo obramba, kot je že napovedala odvetnica Milena Prelog, pritožila.
Poleg mamice, so v dobrih treh mesecih izgubili še dedka in babico
V nekdanji mladi in srečni družini Sabine in Tomaža Arkliniča, s štirimi otroci, iz Markovcev, dober streljaj od Ptuja, po Dravi navzdol, se je po krutem umoru Sabine, ki se je zgodil 22. marca 2024, nekako vse skupaj začelo nesrečno odvijati naprej. Štirje otroci so poleg mamice, v dobrih treh mesecih izgubili še dedka in babico. Tako je morilcu Tomažu umrl oče, umorjeni Sabini pa pa mama. V 61. letu starosti je umrl Slavko Arklinič iz Markovcev, katerega so na domačem pokopališču v Markovcih pokopali 3. oktobra 2024. Po drugi strani pa je pred dnevi v 63. letu starosti umrla Sabinina mama Marija iz Podlehnika, ki je po njenem umoru, skrbela za „štiri persno deteljo“, za katere že nekaj časa skrbi teta Mojca. Mamo Marijo, ki je umrla dokaj nepričakovano, saj je bila prisotna na predobravnalnem naroku obeh morilcev svoje hčerke, so poleg moža in hčerke Sabine, pokopali 27. januarja 2025, na krajevnem pokopališču v Vidmu pri Ptuju.
Spomnimo: Zgodilo se je 22. marca lani, ko je v Markovcih pri Ptuju „izginila 33-letna mati štirih otrok Sabina Arklinič.“ Njen mož je lagal, da je pobegnila z drugim moškim in še marsikaj, na njeno truplo, zakopano v kupu gnoja v naselju Strnišče v občini Kidričevo, pa je dva tedna za njenim izginotjem naletela naključna sprehajalka. Če se to ne bi zgodilo, bi njeno truplo najbrž končalo raztrošeno, kot pepel. Kot je povedala priča, en izmed kriminalistov, ki so preiskovali umor, je bilo truplo skrito v kupu gnoja, kjer so bile temperature okoli 40 stopinj Celzija, kar bi pospešilo razpad. „Če trupla ne bi naključno našli, bi ga kmalu s trosilko raztrosili po poljih,“ je dejal. In takrat bi najbrž obveljale laži obdolženega, da je nesrečna mamica zapustila svojo štiriperesno deteljo…
Preiskava je sicer razkrila, da sta pri njenem umoru sodelovala mož pokojne Tomaž Arklinič in njegova ljubica Aleksandra Škamlec, ki sta jo zvabila v past in na kraju umorila. Sostorilki Škamlec, ki je očitano dejanje priznala, je sodišče sicer že konec lanskega decembra dosodilo zaporno kazen 28 let zapora, in sodba je pravnomčna. Arklinič pa se je vmes odločil, da se bo izgovarjal na neprištevnost. O Arkliničevem stanju ob prijetju je kriminalist, ki je med prvimi bil zraven, povedal, da je bil zbran in se je zavedal pogovora. Arklinič mu je med zaslišanjem tudi povedal, da svoje žene ni ubil, ampak zgolj pripeljal na dogovorjeno mesto. Prav tako so policisti hitro ugotovili, da rokopis na poslovilnem pismu ne pripada pokojni Sabini, temveč ga je napisala morilka Aleksandra. Po branju obtožnice ter pisnega zagovora Tomaža Arkliniča, ki je vmes trdil, da se umora ne spomni, je sodišče že zaslišalo nekaj izvedencev in prič, predvsem bližnjih svojcev pokojne Sabine, ki so med drugim odločno zanikali, da bi ubita pila alkohol, kot je trdil obtoženi, da se z njo „ni dalo živeti,“ Mimogrede je bilo prebrano tudi pričanje Sabinine mame, ki je vmes nepričakovano umrla. Sicer pa, nobena od zaslišanih prič ni potrdila zagovora obtoženega, ki je izrek sodbe pričakovano dočakal v priporu, kamor so ga odpeljali po prijetju 5. aprila 2024.
