V programu PONI v Miklavžu na Dravskem polju nastaja laboratorij, ki se ukvarja z molženjem strupov najbolj strupenih pajkov
Če vas bo kdaj v prihodnosti ugriznil kakšen strupen pajek, vas bodo najverjetneje zdravniki pred smrtjo rešili s protistrupom, katerega je pomagal ustvariti podjetni 38-letni David Šajnovič iz Miklavža na Dravskem polju. Skupaj s prijateljema je namreč Šajnovič razvil edini laboratorij v Sloveniji, ki pridobiva osnovno komponento za proizvodnjo protistrupov, in to je strup najbolj strupenih pajkov. Gre za eno izmed idej bodočih podjetnikov, udeležencev programa Poni (Podjetno nad izzive), ki se je izvajal pri RRA Podravje – Maribor in ZRS Bistra Ptuj, kjer so ideje vseh bile različne, toda cilj vseh udeležencev je bil enak: v času štirimesečne vključitve v programu kar najbolj razviti svojo idejo in ob tem pridobiti osnovna podjetniška znanja, da bi nato suvereno stopili na samostojno podjetniško pot. Mnogim, ki so si v Kreativnem parku Drava v Mariboru ogledali podjetnišle ideje pete skupina udeležencev programa Poni, je najbolj padel v oči prav ideja Davida Šajnoviča.
Kako tudi ne, ko pa se že dobra tri leta ukvarja s tako imenovano molžnjo strupa iz črnih vdov. Iz tako pridobljene surovine velika farmacevtska podjetja pridelujejo protistrup. Raziskave komponent strupa pa so temelj za proizvodnjo novih zdravil in kemikalij v zdravstvu, farmaciji in kmetijstvu. Ves protistrup, ki je na voljo v Sloveniji in Evropi, je sicer proizveden na drugih celinah, stara celina s Slovenijo vred pa tega ne proizvaja. David v svojem laboratoriju v okviru nastajajočega podjetja Latrotech Laboratories ima tri najbolj nevarne črne vdove na svetu (latrodectus hesperus, geometricus in hasselti), ki jih ne le molze, temveč tudi goji, skupno pa ima doma že več kot tisoč pajkov. Že kot otrok, pri osmih letih je David okoli hiše lovil pajke, jih dajal v kozarce, hranil in opazoval. Pri 12 letih je v neke vrste določevalni ključ narisal vse samce in samice pajkov, ki jih je do takrat poznal, in zraven dopisal njihove značilnosti. Pri 16 letih pa je ogled dokumentarca o Američanu, ki je v znanstvene namene iz črnih vdov molzel strup, pomenil prelomnico v njegovem življenju. Takrat se je mlademu fantu to zdel perfektni poklic.
David razlaga, da so pajki zelo predvidljive živali. Njihovo razpoloženje je mogoče ugotoviti glede na to, v kakšnem položaju imajo noge. „Dejstvo, da so zelo nevarni in da po drugi strani, ker jih razumem, ne predstavljajo nevarnosti zame, me pomirja. Že kot otrok sem v isti prostor dajal teritorialne vrste pajkov in opazoval njihove boje. Je pa res, da je strah pred pajki (arahnofobija) prirojen in ne priučen, kar so potrdili tudi z raziskavo.” Fant nas pouči, da obstaja 30 vrst črnih vdov, med njimi je ena vrsta tudi slovenska, sam ima tri najbolj nevarne na svetu s treh različnih kontinentov, hitrost njihovega razmnoževanja pa je odvisna od vrste. Veseli ga, da „strupene živali po zaslugi našega dela ne bodo predstavljale tako velike nevarnosti, ker bo sam problem – strup razrešen s protistrupom, pridelanim na lokalnem evropskem trgu. Naše delo na prvem mestu služi zaščiti živali in ljudi. Iz našega strupa pridobljen protistrup bo rešil življenja zastrupljenih in, kot upamo, tudi pajkov. Strupene živali se namreč iztreblja brez posebnih moralnih zadržkov, ker za človeka predstavljajo nevarnost. V naravi pa so sistemi tako kompleksni, da če izvzamemo eno samo živalsko vrsto, se ekosistem, v katerem je bila, lahko docela zruši. Strupene živali pa po zaslugi našega dela ne bodo predstavljale tako velike nevarnosti, ker bo sam problem – strup razrešen s protistrupom, pridelanim na lokalnem evropskem trgu. S tem pa upamo, da bomo pripomogli k ohranitvi živalskih vrst, kljub temu, da so strupene.”
Že v času, ko je David obiskoval Prvo mariborsko gimnazijo je v tamkajšnjem akvariju-terariju med opravljanjem poletnega dela pridobil nekaj mladičev črnih vdov, nakar pa se je začel z njimi intenzivno ukvarjati pred dobrimi tremi leti, ko je začel molžnjo strupa. Ker odrasla črna vdova stane med 70 in 100 evri, se je odločil, da jih bo sam razmnoževal. „Jajčeca pridobim po naravni poti. Hitrost njihovega razmnoževanja je odvisna od vrste. Glede na njihovo vrsto imam tudi prirejene posode za pajke. Vsaka vrsta črne vdove ime glede na velikost telesa določene zahteve po prostornini posode, na način, da je še dovolj prostora za mreže in hranjenje. Če so ti pogoji izpolnjeni, pajki nimajo razlogov, da bi šli kamorkoli drugam. Četudi bi imel odprte posode, se večina pajkov ne bi preselila. Hranim jih, glede na razvojni stadij, z ličinkami, mušicami in odraslimi hrošči.” Naš sogovornik pove, da so za molžnjo strupa primerni le odrasli pajki, ki so stari vsaj deset mesecev. Ob tem laže dodati, da pajek živi povprečno leto dni, pri njem pa tri leta, kar pomeni, da pri Davidu ne gre zgolj za zaslužek, temveč tudi za skrb za živali. Pri molžnji, ki jo izvaja še z dvema kolegoma, uporablja živalim prijazno metodo, ki jo je sam razvil in o kateri ne želi govoriti. Pove le, da metode, ki so na tem področju že uveljavljene, zanj ne bi bile primerne, saj zaradi smrti živali niso donosne. Tovrstne metode uporabljajo v delih sveta, kjer je teh živali preveč in jih ni potrebno gojiti. Molžnjo z namenom izboljšanja in optimizacije postopka opravljajo vsak dan. „Gre za že sedmo različico metode, ki smo jo razvili sami, gotovo pa ni zadnja. Zadeve bomo še optimizirali. Smo pa prehodili trnovo pot, da smo razvili tovrstne metode. Na tem področju ni nobenih izobraževanj, inštrukcij oziroma navodil. Vedno obstaja možnost, da me kakšna črna vdova ugrizne, kar posledični pomenih odhod v bolnišnico. Do zdaj se to, ker vem, na kaj moram biti pozoren pri rokovanju s pajki, še ni zgodilo.”
Šajnovič sicer (zaenkrat) pridobiva zelo majhne količine strupa, govori o mikrolitrih, kajti če bi dve osebi molzi dve leti vsak dan, bi namolzli en sam gram strupa. David z ekipo molžo počne v za to posebej prirejenem laboratoriju, z njegovim početjem so seznanjeni tako sosedi kot tudi uradne državne ustanove. Pravi, da bojazni, da bi pajki pobegnili, kar se do zdaj še ni zgodilo, sploh ni. Četudi bi pobegnili, to ne bi predstavljalo posebne nevarnosti, saj te tri najbolj strupene vrste pajkov prihajajo iz najbolj sušnih območij in nižjih temperatur ne bi preživeli, kot poudarja David, kateri mimogrede zaenkrat sodeluje z enim od avstrijskih podjetij, ki raziskuje proizvodnjo zdravil iz strupov. Ciljni odjemalci podjetja Latrotech Laboratories so velika farmacevtska podjetja, ki iz tako pridobljenega strupa, ki ga na dolgi rok ni možno skladiščiti, proizvajajo protistrup, ravno tako laboratoriji, saj strup vsebuje tudi določene komponente za proizvodnjo zdravil. Želi si predvsem, da bi njegov laboratorij postal največja tovrstna ustanova, ne le v Sloveniji, temveč v Evropi. Takrat bo veliko novih zaposlitev…
Na svetu je le pet podjetij, ki se ukvarjajo s pridelavo protistrupov, prihajajo pa iz ZDA, Avstralije, Mexica, Južnoafriške republike in Argentine. „Podjetje zaenkrat sodeluje le z enim od avstrijskih laboratorijev, ki se ukvarja z raziskavami strupov za namen pridobivanja komponent, ki se lahko uporabljajo v medicini za razvoj novih zdravil ali npr. insekticidov v kmetijstvu. Z avstralskim farmacevtskim podjetjem, ki izdeluje protistrupe, smo že vzpostavili kontakt. Da pa bomo lahko sklenili sodelovanje, pa potrebujemo večje količine pridobljenih strupov. V ta namen nameravam povečati ekipo, trenutno molzemo strup trije, in razširiti laboratorij, za kar potrebujem finančna sredstva. V Sloveniji želim zgraditi največji evropski laboratorij, ki bo pridobival ne le strupe pajkov, temveč tudi škorpijonov ter nekaterih strupenih morskih živali. Nato pa sledi povezava z velikimi prej omenjenimi farmacevtskimi podjetji.” je še povedal David Šajnovič.
