Glede na to, da se slovenski župani redko o čem uspešno dogovorijo, tudi o najpomembnejših skupnih zadevah, saj vsak vleče na svojo stran, je kot strela z vedrega neba odjeknila enotna odločitev štirih županov z območja Upravne enote Gornja Radgona. Štirje župani: Roman Leljak, Urška Mauko Tuš, Andrej Steyer in Andrej Vrzel, ki se tudi ne morejo pohvaliti s skupnimi projekti, so se namreč minuli veliki petek srečali v Lisjakovi strugi pri Gornji Radgoni. Ob hrustljavih postrvih in drugih dobrotah za kar so poskrbeli ribiči iz „enotne“ Ribiške družine Gornja Radgona, so se župani odločili, da „več ne bo trenj“, tudi ko gre za oskrbo z vodo in drugih zadevah.
Natanko 30 let po razdružitvi nekdanje večje občine Gornja Radgona, in nastanku (1994) občin Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, katerim se je 12 let pozneje pridružila še občina Apače, so se aktualni „šerifi“ odločili za vnovično „združitev“, kot to počnejo sosedje na drugi strani reke Mure, v sosednji Avstriji. Tako naj bi že pred naslednjimi lokalnimi volitvami, ki bodo leta 2026, ponovno imeli eno samo občino, čeprav bo prej potrebno veliko tega postoriti.
Na „zgodovinskem srečanju“ v Lisjakovi strugi sicer ni bilo govora o tem, ali bodo vsi štirje sedanji župani kandidirali za šefa nekoliko večje enotne občine. Gotovo se nihče temu ne bo odpovedal, volivci pa bodo odločili, kdo jih bo vodil med leti 2026 in 2030. V vsakem primeru bodo dva Andreja, Roman in Urška, zapisani v zgodovino „reševanja“ prevelikega števila lokalnih skupnosti in s tem razdrobljenosti…
