V Blaguškem gozdu je potekala spominska slovesnost v spomin na 12 ubitih talcev
Bilo je 3. aprila 1945, le dober mesec pred koncem 2. svetovne vojen, ko so ukrajinski Kozaki, sodelavci nemškega okupatorja, v gozdu pri Blaguškem jezeru, nedaleč od Sv. Jurija ob Ščavnici, ustrelili 12 nedolžnih žrtev, ki so jih privedli iz zaporov na Ptuju. Med ustreljenimi je bil edina žrtev z območja današnje občine Sv. Jurij ob Ščavnici, Anton Tunček Vrbnjak, ki se je, po pripovedovanju domačinov zavzemal, da talcev ne bi ustrelili, zato so usmrtili tudi njega. In točno na dan tega zločina, sta Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Videm ob Ščavnici in občina Sv. Jurij ob Ščavnici pripravili spominsko slovesnost, na kateri so počastili spomin na nedolžne žrtve druge svetovne vojne. Slovesnosti so se med drugimi udeležili tudi predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona Boris Edšidt, predsednik KO ZB Videm ob Ščavnici Boris Kovačič, župan občine Sveti Jurij ob Ščavnici Andrej Vrzel, in častni občan jurijevške občine Lojze Veberič, ki je bil rojen v bližnjih Seliščih. Prav na njegovo pobudo so tokrat proslavo začeli v občinskem središču, odkoder se je po pozdravu, začel pohod proti spomeniku, ki stoji na mesto poboja talcev. Od nekdanje šole so pravzaprav šli po poti po kateri so morilci vodili talce do mesta usmrtitve.
Ob samem obeležju v Blaguškem gozdu je po krajšem kulturnem programu in položitvi cvetja prisotne nagovoril predsednik ZZB Gornja Radgona Boris Edšidt, ki je še posebej poudaril pomen spomina na preteklost in njenih pridobitev, ki si jih danes sploh ne predstavlja mlada generacija, ko živi v svobodi. „Dolžnost vseh nas je, da venomer opominjamo na grozote, katere povzroči vsaka vojna. Zato je pomembna tudi naša nenehna skrb za vse vrednote ne samo za NOB,“ kot je poudaril Edšidt, ter opomnil, kako je pomembno prenašanje zgodovinske vsebine na mlade, zlasti o dogodkih, ki so se odvijali v kraju kje živijo.
Ko se je spomnil kruto ubitih 12 talcev pa je nadaljeval: „Ta dogodek je še toliko bolj tragičen, ker se je zgodil tik pred koncem morije, ki jo je diktirala nacistična vojska. V času, ko se je Hitler že skrival v rovih globoko pod Berlinom, so se naši še vedno borili. Za to, da danes živimo v svoji državi, smo se morali boriti, in to ne samo enkrat. Sedanje stanje je posledica vsega kar se je zgodilo v zgodovini Slovenije pa tudi celotne Evrope.“ Po njegovem situacija izpred 78 let ni bila zavidanja vredna, in generacija, ki je sodelovala v vojni je plačala visok davek. Zato imamo mlajše generacije pomembno odgovornost. Narediti moramo vse kar je v naši moči, da se podobna morija ne bi nikoli več ponovila. Naši zanamci ne smejo pozabiti grozodejstev, ki so se zgodila na naših in evropskih tleh. Zato je potrebno poskrbeti, da bodo vse mlajše generacije dobro poučene o zgodovinskih dejstvih, kajti le tako se bodo zavedali nevarnosti, ki je vedno na preži in se lahko kadarkoli spet priplazi na plano. „Spominjati se moramo tistih, ki so za našo prihodnost dali še zadnje kar so imeli, svoje življenje. In danes je poseben dan, ko še bolj vidno izrazimo svoje spoštovanje do njih in se jih spominjamo. Spominjamo se vseh, ne samo 12 talcev. Dvanajstih talcev ni bilo samo 12. Bilo jih je ogromno, to so bili vsi, ki so se borili do konca. Našim dvanajstim talcev ni bila dana možnost braniti se. Bili so žrtve, ki jih je terjala vojna. Veliko je grobov v gozdovih, na las podobnih temu, v njih pa še več borcev za svobodo. Vendar ta boj ni bil le boj za svobodo države, naroda, bil je še veliko več. Naši dedje so se borili za svobodo duha, civilizacije in za svobodo človeštva. Premagati so morali veliko močnejšega sovražnika, kot le narod, ki želi kolonizirati. Premagati so morali ideologijo, ki je pred vojno zelo hitro pridobivala svoje privržence. Temeljila je na povsem negativnih temeljih, na sovraštvu in destruktivnem reševanju težav. Evropa je na žalost čakala predolgo. Potem je bilo že prepozno in razsežnosti vojne, ki je sledila so bile in so še vedno nepojmljive.“
O obisku Kozakov v Seliščih, tiste dni v aprilu 1945, je spregovoril živa priča, tedaj desetletni Alojz Veberič. Opisal je njihovo »pohajkovanje« po vasi in ustrahovanje prebivalstva…Ob tem je zahvalil organizatorjem vsakoletne spominske slovesnosti, s katerimi se spominjajo nedolžnih žrtev, katerim so okupatorji vzeli življenja tik pred koncem vojne. Spomnil se je Veberič, kako so domačini in priče te grozne morije slišali, kako so možje, ki so jih gnali na morišče v »procesiji« smrti, glasno molili in se tako odpravljali v onostranstvo. Žal se nekaj podobnega dogaja tudi danes, globoko v 21. stoletju – nedaleč od nas!
Po končani slovesnosti v gozdu se je 43 udeležencev pohoda in proslave preselilo v bližnji Lovski dom LD Videm, kjer jih je pričakala dobra kapljica in odličen partizanski golaž, kot so dejali. V prijetnem druženju in klepetu so že snovali načrte za naslednje akcije, ob tem je Edšidt zahvalil KO ZB Videm in njenemu predsedniku Borisu Kovačiču za odlično organizacijo prireditve.
Škof Vekoslav Grmič: Tukaj je zagrešen gnusen zločin
Čeprav je minilo že 23 let, se je še vedno zanimivo spomniti besed, ki jih je leta 2000, ob praznovanju 55 – letnice te morije v nagovoru povedal domačin iz Dragotincev, pokojni škof dr. Vekoslav Grmič: »Danes pred 55 leti so nemški okupatorji na tem prostoru zagrešili gnusen zločin, ko so njihovi hlapci, kozaki, 3. aprila 1945, ustrelili 12 talcev, moških iz bližnje okolice. Talce so pripeljali iz ptujskih zaporov in jih zaprli v kletne prostore jurjevske osnovne šole. Zločin jim je narekovalo golo maščevanje. Bilo je to v velikonočnem času, ki je simbolično naznanjalo zmago nad fašisti in nacisti, največjimi sovražniki krščanske civilizacije, sploh človeštva in posebej narodov, ki so jih obsodili na smrt kot tudi Slovence… Tudi teh 12 talcev, ki se jih tukaj spominjamo, je gotovo doseglo palmo mučeništva in krono slave. Zato smo lahko ponosni nanje. Da je tako, to še posebej dokazuje tudi njihova poslednja pot v smrt, kakor pripovedujejo priče tega križevega pota. Ta zemlja, ki je torej posvečena s krvjo 12 mučencev iz tega kraja, bi zaslužila, da bi stopali nanjo kot v svetišče, da bi stopali tako, kakor beremo v Sv. pismu o Mojzesu, da mu je Bog govorili: Sezuj si čevlje z nog! Kajti kraj, ki na njem stojiš, je sveta zemlja.“
