Posebej za Slovenske novice in Bakos.si smo se pogovarjali z možem prleške učiteljice in ravnateljice, ki se je kot prva Slovenka odločila za humano in nebolečo smrt v Švici
Ena osrednjih tem večine pogovorov v minulih dneh, ne le v Prlekiji, temveč širše po Sloveniji in tudi izven naših meja, je gotovo bila izvršitev evtanazije znane Slovenke, dobrih 60 let stare Alenke Čurin Janžekovič v Švici. V številnih pogovorih v minulih letih, mesecih in tednih, nam je ves čas prijazna ženska, majhne rasti, a velikega srca, predvsem poudarjala svoje bolečine, a hkrati tudi svoj boj za uzakonitev evtanazije v Sloveniji. Prav sva se nazadnje, v Knjižnici Ljutomer, pogovarjala o njeni osebni odločitvi za prostovoljno smrt, evtanazijo, za katero je že nekaj časa vse bilo pripravljeno v Švici. Sedaj je priljubljena učiteljica, ravnateljica, plesalka, kulturnica, ženska z velikim srcem in sploh z veliko začetnico, svojo obljubo tudi uresničila. Sredi marca se je njen Marijan v Prlekijo vrnil sam. Alenko je pospremil onkraj. Zlomljen, a poln ljubezni pravi, da sta se 13.3.2023, ob 12,05 uri v Švici ločila le fizično, duhovno pa ostajata skupaj vse do njegovih zadnjih ur, ko se bosta ponovno našla in za večno ostala nerazdružljiva in srečna tako, kot sta bila vseh več kot 40 skupnih let. Njegova neskončna ljubezen do Alenke in obratno, še vedno živi. „Alenka je odšla med zvezde, tako ona še vedno bdi nad mano,“ pove Marjan. Po drugi strani je Alenka našla svoj mir in končno počiva brez bolečin. Zbogom učiteljica, ravnateljica, gospa z velikim srcem in začetnico, borka za dostojno starost, prijateljica in zaupnica mnogih…
Natanko tri tedne po žalostnem, a dostojnem dejanju v največjem švicarskem mestu Zürich, ko ga še vedno, zlasti v nočnem času pritiskajo hude sanje in nočna mora, nas je Alenkin mož Marjan Janžekovič povabil na klepet v žalostni dom ob gozdičku v Zagorju 5, streljaj od središča Svetega Tomaža. Sedaj, ko je premlel dobrih 40 let v lepem zakonu z Alenko, je z bralci Slovenskih novic želel deliti svoje spomine, s poudarkom na zadnjih sedem let, odkar je zaradi neznosnih bolečin njegova neskončna ljubezen začela razmišljati o dostojnem slovesu brez bolečin. Med pogovorom, ko ga je pogled nenehno nesel v bližnji gozd, ki ga sedaj, ob prijetnih obiskovalcih – ptičih in srnicah ter drugih živalih, in seveda hčerki Nataši in njenim družinskim članom, ki ga pogosto obiskujejo iz Maribora, ni bilo težko ugotoviti, da ga je Alenkina evtanazija, kljub neskončni podpori in razumevanju, dodatno zdelala. Ni več tistih veselih črt na njegovem licu, kot smo ga nekoč poznali, ko je s svojo ljubljeno Alenko, kljub njeni bolezni praktično štiri večere na teden plesal po plesiščih od Radencev, Moravskih Toplic, Lendave in Banovcev, do Dobrne, Rogaške Slatine ipd. Sedaj je večinoma ob žalostni fotografiji in goreči svečki v dnevni sobi svojega doma, ali v kuhinji, kjer si skuha kaj za pod zob in čaj, spati hodi šele ko zaužije dve močni tableti za spanje. Ob tokratnem pogovoru, ko skoraj vsaka beseda požene tudi solze po njegovem že bledem obrazu, težko verjamemo, da se v ozadju krije upokojeni trdoživi policaj, ki je že dobrih 35 let v pokoju. Ker je tako obljubil Alenki na smrni postelji, bo Marjan tudi v bodoče skrbel za svoje zdravje, kot je doslej, predvsem z zdravim načinom življenja. Enako kot doslej bo vsak dan prepešačil kakšnih sedem kilometrov, v toplejših dneh pa prekolesaril vsaj 30 km. Še naprej bo hodil tudi plesati, saj mu je ples nekaj brez česar ne more, ob tem je to na njeno zahtevo, večkrat obljubil Alenki.
Svojo veliko ljubezen Alenko je Marjan, ki je pred 83 leti bil rojen v Ženiku nedaleč od Sv. Jurija ob Ščavnici, prvič videl pred dobrimi 40 leti, ko je mlada učiteljica s Koga prišla v Sveti Tomaž in se naselila prav v blok, kjer je tudi sam žival in je bil v postopku ločevanja s predhodno ženo. „Že ko sva se prvič srečala na stopnicah me je oplazila nekakšna strela. Kot policist sem bil zunanji sodelavec njihove šole, in smo po Titovem pogrebu, vsi iz šole, z avtobusom šli na Titov grob v Beograd. Takrat se je resno začelo, a pred tem sta se Alenka in njena mlajša sestrica Neva morali pogoditi, katera me bo osvajala. Odločitev je na predlog Nevenke padla na Alenko in tako se je začelo našo skupno življenje. Imela sva zelo lepo skupno življenje, tudi po 11.12.2016, ko se je njena noga sesula. Kosti so razpadle, tako je bilo potrebno dolgotrajno zdravljenje, da so najprej zatrli bakterije in nato vstavili novo nogo, s kolkom in medenico vred iz titana. Kljub temu sva še naprej hodila plesati, vse skupaj se je umirilo leta 2018, ko je prišlo do prvega kontakta z agencijo iz Švice, ki je urejala vse do nedavnega njenega dostojnega in nebolečega slovesa. Škod je edino, da gre za eno drago zadevo, tako da si mnogi izmed nas tega niti ne morejo privoščiti, čeprav trpijo mogoče še bolj kot moja Alenka.“
Marjan nam je tudi povedal, da kot nekdanji policist pozna stanje, da v Sloveniji letno vsaj 100 ljudi stori samomor, zaradi neznosnih bolečin, a je takšen samomor še dodatno boleč. Zato je prepričan, da bi pomoč pri samomoru morali uzakoniti tudi pri nas. Čeprav je svojo Alenko razumel in podpiral v njeni odločitvi za dostojno in nebolečo smrt, bodo Marjanu v trajnem bolečem spominu ostali trije zadnji dnevi v Švici. Na njeno zadnjo pot sta ju v četrtek, 10.3. peljala zet Marjan in hčerka Nataša. Prvi večer so prespali v Nemčiji, nato se preselili v hotel, katerega so v programu dogajanja navedli iz agencije. A to niso bile nobene počitnice. „Takoj so se začele temeljite preiskave in pregledi, s strani zdravnikov in drugega medicinskega osebja. Veliko so jo spraševali, če se je mogoče premislila, a je vztrajala, ker je trpela strašanske bolečine, ki jih več niso omilila niti najmočnejša zdravila. Če bi lahko bi n jene bolečine prevzel nase, a to žal ne gre,“ pravi Marjan in dodaja, da je na dan D, v ponedeljek prišel tudi švicarski policist, ki je preverjal dokumente in zadnjič identificiral Alenko.
In ker ni bilo več nobenih zadržkov, se je Alenka lahko usedla na posteljo. „Še enkrat mi je v svojem duhovitem, a resnem slogu dejala, da moram naprej živeti, čeprav sem ji dejal, da bom skušal čim prej priti k njej. Ko sem ji prisegel, da se bom še naprej boril, je to bil znak, da lahko prinesejo napitek, kot nekakšno zdravilo, ki je zelo grenko in ga je morala spiti naenkrat, nato pa je dobila še majhno čokoladico, katero je zadnjo dala v usta. Nato so jo spustili v ležeči položaj, kjer je takoj zaprla oči. Še pet minut je živela, dve minuti pred koncem pa je malo odprla desno oko in me nazadnje pogledala. Še zadnjič sem ji dejal, da jo imam neizmerno rad in oko se je malo orosilo, kar je pomenilo, da je konec,“ nam je najtežjih pet minut svojega življenja opisal Marjan, ki je s hčerko in zetom zapustil Švico in je po prihodu v domovino, v svoji postelji neprekinjeno spal 12 ur. Ker so ga začele spremljati moreče sanje mu je zdravnica predpisala uspavalne tablete.
Ob slovesu nam je Marjan še enkrat zaupal, kako človek lahko ljubljeno osebo podpre v želji za trajnim slovesom: „Ljubezen ni sebična in jaz ne morem biti egoist, da bi jo zadrževal ob sebi zgolj zaradi sebe in svoje ljubezni. V bistvu jo imam dovolj rad, da jo izpustim. To je ljubezen. K temu me je še posebej gnala njena želja in predvsem njene neznosne bolečine, katere je prenašala že vrsto let,“ čisto za konec pa: „Hvala mojim gozdnim bogovom, da so mi dali takšno hčerko, kot je Nataša.“ Marjan nam je še zaupal, da sta se z Alenko dogovorila za t.i. „biserni pogreb“, spomin na njo (in pozneje na njega) pa bo ostal na grobu njenih staršev v kogovskih vinorodnih goricah, kjer bodo postavili ploščico z imenom, priimkom ter datumom rojstva in smrti.
Borila se je za evtanazijo – dostojno in nebolečo slovo!
„Življenje je zanimiva reč. Čudežno pride, hitro odide. Drži te v nevednosti, kaj prinaša jutranji dan, kot bi te vsak korak sproti učilo, da živi tukaj in zdaj. Kar imaš, je ta trenutek, in moč, da iz njega povlečeš najlepše. Od preteklosti obujajmo le spomine, ki nas osrečujejo, za prihodnost pa se predajajmo milemu sanjarjenju, ki nam prikličejo nasmeške, a ne delajmo velikih načrtov, še manj pričakovanj. Bolj ko se oklepaš prihodnosti, več razočaranj te bo zadalo. Zato živimo za ta dan, za ta trenutek. Zapojmo, zaplešimo, se nasmejmo in objemimo…“ besede so Alenke Čurin Janžekovič, z enega izmed najnih pogovorov, na katerih je vedno ponavljala zakaj se bori za uzakonitev evtanazije v Sloveniji: „Jaz in moji somišljeniki smo več kot pripravljeni na javno razpravo, na pogajanje, celo na sklepanje kompromisov o evtanaziji ali pomoči pri samomoru. Zdaj je na vas, cenjeni, da nam ponudite roko oziroma odprete možnosti. … Politiki, zdravniki, psihologi, teologi, sociologi, psihiatri, pravniki, antropologi, filozofi…, to je vaša državljanska in poklicna dolžnost! Čakamo Vas. Ne, pravzaprav zahtevamo, spoštovani, dovolj dolgo smo čakali! Pričakujemo, da boste nemudoma omogočili javno razpravo, kjer boste prisotni vi, vsi omenjeni v tem sporočilu, in mi – laiki.“
Priložnost je tudi sedaj, v spomin na Alenko Čurin Janžekovič, ki ji tega ni uspelo, a se je borila tudi za druge, predvsem takšne, ki si dragega potovanja v eno smer, proti Švici…
Zelo boleče in neozdravljivo
Alenka Č.J. je sicer od rojstva neozdravljivo bolna, saj je živela z boleznijo imenovano polisaharidozo tipa 4. Za njo so bile številne operacije, trpela je neopisljive bolečine, ki si jih je lajšala z najmočnejšimi protibolečinskimi sredstvi. „Jaz sem bolezen sprejela. Stara je toliko kot jaz ali še starejša. Jaz vedno pravim, da je moje telo starejše od mojega duha. Ljudje me sprašujejo, ali te zelo boli, kako izgleda ta bolečina… Veste, ko se enkrat naučiš živeti z boleznijo vse prenašaš. Mene so sicer zdravniki najprej grozovito razjezili z besedami, da se moraš naučiti živeti z boleznijo. Potem spoznaš, kaj to pomeni, in to preide v vsakdan. Brez protibolečinskih zdravil sicer ne gre. Živiš tako, da ne razmišljaš samo o tem, kaj vse te boli. Jaz komu kdaj rečem, naj me raje vpraša, kaj me ne boli, kot kaj me boli, ker bo seznam krajši,“ nam je večkrat poudarila Alenka, ki nam je še februarja priznala, da so bolečine vse hujše in zato je prišel „čas za dostojen konec.“ Že nekaj časa je bila pripravljena za slovo, v Švici je dobila potrebno zeleno luč in nato: „Želim si miru, miru, miru. Tišine. Da me ni. Da me enostavno ni.“
Zato so vsi zadnji kontakti z njo bili posebej čustveni in tudi žalostni. Vsi so se z njo spontano poslavljali, ostajala pa nam je v spominu, kot prijateljica, upokojena učiteljica in ravnateljica, ki je bila vedno srčno predana temu poklicu. Ples, klavir, petje in zganjanje neškodljivih norčij, prepojenih s humorjem, so ji življenje bogatili na način, da nas lahko skozi svojo zgodbo nauči – kako res živeti. V svoji knjigi ali poslovilnem pismu, je opisala svoje življenje pred boleznijo in z njo, s pomembnim poudarkom na želji, kako želi zaradi nje končati prav to svoje življenje. Želela je prepričati čim več ljudi do prostovoljne smrti v primeru hude, neozdravljive bolezni in s tem povezanega trpljenja. Po Alenki evtanazija ni le beg pred bolečino, je predvsem zgodba o ljudeh, ki življenja ne zmorejo več živeti. To so zgodbe ljudi z vseh koncev sveta. Njihov skupni imenovalec pa je neznosna bolečina, fizična ali psihična, ki jih pripelje do končnega sklepa. Evtanazija je še vedno tabu. O njej mnogi nočemo govoriti, saj so zgodbe za njo prehude, svetost življenja pa za številne nedotakljiva… Njene „svetost“ se je končala v Švici, a ne glede na vse Alenka J.Č., za vse ki jo dobro poznamo, ostaja človek z veliko začetnico, katero bomo težko pozabili.
