Družili so se dedki in babice, ki so se prvič srečali pred natanko sedmimi desetletji
Vsako pomlad in poletje, med drugimi dogodki in prireditvami, zaznamujejo tudi prisrčna in čustvena srečanja in druženja nekdanjih sošolcev, bodisi iz osnovne ali srednje šole. Spomini na desetletja nazaj, ko so še bili veliko mlajši in so skupaj gulili šolske klopi, so vedno prijetna in zanimiva, marsikje ob vnovičnem „spoznavanju“ kane tudi kakšna solza. I nekaj takega je bilo tudi na srečanju sošolcev, ki so v Benediktu v Slovenskih goricah, kjer so se srečali sošolci in sošolke letnik 1949 , ki so pred natanko 70 leti prvič sedli v osnovnošolske klopi.
„V letošnjem letu smo praktično vsi dosegli „Dončičevo številko“, 77 let starosti in zato je bilo razlogov za srečanje več kot dovolj. Glavi razlog pa je bil, da je prišla na obisk v Slovenijo sošolka iz Avstralije s sinom in vnukinjo. Zanimivost te generacije je, da se redno srečujemo ob jubilejih, in da je prva generacija, ki se je v Benediktu v celoti odločila za nadaljnjo izobraževanje. Kar nekaj jih je po šolanju odšlo tudi po svetu. Sošolka Ivanka Krempl (rojena Setnikar), ki se je izučila za trgovko se je že kot 20 – letna podala v Avstralijo, kjer je prvič srečala tudi svojo mamo. Ne glede na to, da smo razkropljeni po svetu se vedno radi srečamo in obujamo spomine na čase, ko so v Benediktu bile zgolj stezice v travi pa tudi blatu in ko smo več kilometrov daleč poleti bosi, pozimi pa v visokem snegu hodili v šolo, doma pa pomagali pri kmečkih opravilih,“ razlaga eden izmed organizatorjev srečanja Janez Erjavec, ki je dodal, da bo naslednje srečanje, če jih bo služilo tudi zdravje, ob naslednji okrogli obletnici.
Še ena zanimivost je povezana z generacijo 1956/64, in sicer so kar trije sošolci prihajali iz družin z desetimi otroci, na srečanju pa so se spraševali, koliko je družin vsaj s petimi otroci? Ob ogledu nove benediške šole, telovadnice in igrišč, katero jim je ob sprejemu pokazal aktualni ravnatelj Aljoša Bedrač, pa so ugotavljali, da je kljub neverjetnemu standardu danes, tudi takrat bilo lepo hoditi v šolo in iskati priložnosti za sprostitev. Ravnatelj Bedrač je sicer z zadovoljstvom ugotovil, da v šoli klub demografski krizi na podeželju, da nimajo upada otrok. Sicer pa, na tokratnem prijetnem srečanju, pod nepisanim sloganom: Od bosih nog do sivih las, je bilo 13, od nekdanjih 21 sošolcev, ki so v šolskem letu 1956/64, najprej obiskalo sedanjo OŠ Benedikt, ki je dobrih šest desetletij pozneje bistveno sodobnejša in lepša, kot je bila v njihovem času. Zanj je kljub vsemu takratna šola bila najlepša na svetu, spomini pa nepozabni. Same dedke in babice, rojeni davnega leta 1949, ki so po uspešnih poslovnih karierah, v zaslužnem pokoju.
Prijetno srečanje in druženje, na katerem so se poklonili spominu osmih preminulih sošolcev, so zaključili v Gostišču na kmetiji Kaučič z nastanitvijo v Trsteniku, kjer so ob obloženih mizah obujali spomine na preteklost, kjer so jim nekaj pesmic in šal predstavili člani znane domače družinske glasbene skupine Klapovühi, katera deluje od leta 2002, ko so pričeli kot mali otroci in so vseskozi razveseljevali staro in mlado, doma in drugod. Kot nam je še še zaupal omenjeni Janez Erjavec, ki ga mnogi poznajo kor dolgoletnega direktorja in predsednika uprave Pomurskega sejma v Gornji Radgoni, čeprav so bili prva generacija OŠ Benedikt, kjer so vsi nadaljevali šolanje v kakšni poklicni ali splošni srednji šoli, nekateri pa so se izobraževani tudi na višjih ali visokih šolah, jih je večina delala in živela po Slovenskih goricah in na Štajerskem sploh, nekateri pa tudi po drugih delih Slovenije ali v tujini. Najdlje, v avstralskem Sydneyu, kot rečeno živi Ivanka Krempl, ki se tudi rada udeležuje tovrstnih srečanj.
