Vsakodnevne novice različnih medijev ustvarjajo občutek, da svet izgublja kompas. Na eni strani spremljamo razkošje, korupcijo, krajo državnega premoženja in milijarde, namenjene prestižnim športnim dogodkom, na drugi pa vojne, geopolitična rivalstva in trpljenje milijonov ljudi. V takšnem okolju se povsem upravičeno poraja vprašanje, kam pravzaprav tone svet in česa nas mora biti resnično strah.
Občutek, da živimo v posebej nevarnem času, ni brez razloga. Zgodovina nas uči, da je človeštvo že večkrat stalo na robu velikih preizkušenj (npr. hladna vojna). Današnji svet je poln nasprotij. Težava pa je v tem, da nikoli prej nismo imeli toliko znanja, tehnološkega razvoja in možnosti za boljše življenje, hkrati pa nikoli niso bile informacije o vojnah, korupciji in krizah tako dostopne kot danes. Prav zato se pogosto zdi, da je vsega slabega več, čeprav je del tega občutka posledica neprekinjenega toka novic, ki nas vsakodnevno popeljejo v realnost vojnih grozot, kakor tudi ostalih nesreč, ki smo jim vsakodnevno priča.
Največja nevarnost ni ena sama vojna
Resnična grožnja prihodnosti ni nujno ena sama velika svetovna vojna, temveč preplet več kriz hkrati. Regionalni konflikti, politična nestabilnost, gospodarske razlike, podnebne spremembe in vse manjše zaupanje ljudi v institucije ustvarjajo okolje, v katerem se napetosti hitro stopnjujejo. Prav razpad zaupanja in občutek, da pravila ne veljajo enako za vse, pogosto predstavljata večjo nevarnost za družbo kot posamezen vojaški spopad. Čeprav možnosti za nove konflikte ni mogoče zanikati, večina držav dobro razume, da bi neposreden spopad največjih sil pomenil katastrofo za ves svet. Prav zato kljub ostri retoriki običajno prevlada previdnost. To ne pomeni, da je prihodnost brez tveganj, pomeni pa, da katastrofični scenariji niso neizogibni.
Današnje svetovne razmere so v veliki meri posledica tekmovanja največjih sil za politični, gospodarski in vojaški vpliv. Ruska invazija (beri Putinova) na Ukrajino je pretresla evropski varnostni red, vojaški posegi Združenih držav (beri Trumpovi) na Bližnjem vzhodu pa že desetletja sprožajo razprave o njihovih dolgoročnih posledicah za stabilnost regije. Obe velesili sta v različnih obdobjih in na različne načine prispevali k stopnjevanju mednarodnih napetosti, pri čemer pogosto prevladajo strateški interesi nad interesi prebivalstva. »Težka tišina« Kitajcev in vedno nepredvidljivih Severnih Korejcev pa ostaja. Samo upamo lahko, da se kdo ne spomni vmešati bolj kot Korejci s pomočjo Putinu in Kitajci, ki od nekdaj »javno tajno« sodelujejo z Rusi (zadnje skupne vojaške vaje).
Evropska unija pa se oborožuje v upanju, da ostanemo »nedotaknjeni«, čeprav so »tajni posegi« Rusije na evropsko ozemlje prisotni ves čas, ne samo v Ukrajini, temveč tudi v Moldaviji, ki se želi priključiti.
Prihodnost pišemo tudi ljudje in ne posamezniki
Svet ne drsi enosmerno proti propadu. Ves čas niha med napredkom in nazadovanjem, med pohlepom in solidarnostjo, med uničevanjem in ustvarjanjem. Človeška zgodovina je vedno znova dokazovala, da največje krize pogosto rodijo tudi največje spremembe. Zato prihodnost ni zapisana vnaprej. Odločali bodo politični voditelji, pa tudi vsak posameznik s svojimi vrednotami, odgovornostjo in pripravljenostjo, da ne pristane na brezbrižnost.
Trenutno nas je najbolj strah vojn, gospodarskih kriz, naravnih nesreč, morebitne izgube razuma glede uporabe jedrske energije. Bolj je boleče, da globalna, razvita in vzpenjajoča se družba izgublja občutek za pravičnost, resnico in človečnost. Vseeno menim, da dokler te vrednote še nekako živijo med ljudmi, obstaja tudi upanje, da bo svet kljub vsem preizkušnjam našel pot naprej. Je pa svet na veliki preizkušnji. Nikoli bolj po drugi svetovni vojni.
Zbral, uredil in komentiral: Doc. dr. Bojan Macuh
Nas je lahko strah za prihodnost – simbolična fotografija