Maša in pogreb salezijanskega misijonarja Danila Lisjak
V torek, 13. maja 2025, je bila v cerkvi Vseh svetih Ljubljana – Žale pogrebna maša in nato pogreb salezijanskega duhovnika in misijonarja Danila Lisjaka. Mašo in pogreb je vodil ob somaševanja sobrata škofa dr. Petra Štumpfa in številnih duhovnikov ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Pridigal je salezijanski inšpektor Peter Končan.
Danilo Lisjak se je rodil 4. avgusta 1951 v Saksidu v župniji Dornberk. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1981, od leta 1986 je deloval kot misijonar v Afriki. Umrl je v prometni nesreči 25. aprila 2025 v 74. letu življenja v bližini misijonske postojanke Gulu v Ugandi, kjer je nazadnje deloval. Prihodnje leto (2026) bi Danilo obhajal 40 let svojega misijonskega delovanja, 45 let duhovništva in 75 let življenja.
Misijonski križ, ki ga je s ponosom nosil, ni bil le okras. Zavedal se je, da je v prvi vrsti misijonar, ker ga je Bog poklical, da bi hodil po Kristusovih stopinjah in oznanjal ter delil njegovo ljubezen. Zveličanje afriške duše je bila njegova primarna skrb in tu tiči razlog njegovega garaštva in neustrašenosti. Na poseben način je tudi združil svoj značaj in svojo duhovnost.
Seznam krajev in držav, v katerih je Danilo deloval v skoraj štiridesetih letih svojega misijonskega prizadevanja, je dolg: v Ruandi je deloval na štirih postojankah, v Burundiju tudi na štirih, v Kongu na treh, v Ugandi na dveh postojankah. Vmes je bil leta 2000 župnik v Hamiltonu v Kanadi in z nekaterimi obdobji v Sloveniji in zamejstvu, v Ankaranu in na Opčinah pri Trstu.
Od njega se je inšpektor Peter Končan poslovil z besedami:
»Danilo, v imenu salezijanske družbe se ti iskreno zahvaljujem za dar tvojega življenja, za tvojo zvestobo, za tvoje neutrudno, predano in neustrašeno ljubezen, ki si jo podarjal kot misijonar v osrčju Afrike. Hvala ti za tvoje misijonsko navdušenje, s katerim si mnoge »okužil« tudi v Sloveniji. Hvala ti za tvoj zgled zakoreninjenega življenja v Jezusu!
Od zemeljskega življenja si se poslovil v velikonočnem tednu, ko praznujemo Življenje, tik pred praznikom Božjega usmiljenja. V njegovem srcu, v srcu usmiljenega Boga Očeta vsi najdemo odpuščanje, mir, tolažbo in počitek. Kot delavec v njegovem vinogradu si vse življenje skrbel za druge, sedaj pa naj on poskrbi zate in ti da večno nagrado za vso podarjeno ljubezen.«
DANILO LISJAK SDB
Rojen: 04.08.1951, Saksid, župnija Dornberk; krst v Zaloščah
Prve zaobljube: 19.11.1972, Želimlje
Večne zaobljube: 14.09.1978, Rim
Duhovniško posvečenje: 28.06.1981, Log pri Vipavi
Umrl: 25.04.2025 Diima, Uganda; v prometni nesreči
»Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19a). To Jezusovo navodilo njegovim apostolom si je Danilo zapisal na podobico ob svoji srebrni maši leta 2006 in kaže na notranji vzgib vsega njegovega duhovniškega in redovniškega delovanja, ki je odgovor Jezusovemu klicu, da se je kot misijonar dal docela na razpolago za širjenje Božjega kraljestva med narodi, ki še ne poznajo Jezusove vesele blagovesti. Poslavljamo se od duhovnika, salezijanca, misijonarja, ki je globoko zaznamoval afriške dežele ob Velikih jezerih, neizbrisen pečat pa je pustil tudi pri številnih prijateljih in dobrotnikih v Sloveniji in širše, ki jih je pridobil kot sodelavce za svoje poslanstvo. Prihodnje leto (2026) bi Danilo obhajal 40 let svojega misijonskega delovanja, 45 let duhovništva in 75 let življenja. V tem obdobju se je nabralo toliko dogodkov, zgodb, projektov, toliko trpljenja, pa še neizmerno več znamenj upanja, da je to nemogoče strniti v ta opis. Poleg že vsega napisanega in posnetega materiala bi bila potrebna zajetna biografija, ki bi opisala veličino in kompleksnost osebe in poslanstva rajnega sobrata.
Življenjska pot
Življenjska pot sobrata Danila se je začela 4. avgusta 1951 v vasici Saksid. Nekaj dni pozneje, na praznik sv. Lovrenca 10. avgusta, je bil krščen v Zaloščah v župniji Dornberk. Odraščal je v rodovitni Vipavski dolini sredi vinogradov ter nasadov oljk in breskev. Otroštvo je preživljal ob očetu Francu in materi Viktoriji ter svojih bratih in sestrah. Ob globoko vernih starših si je tudi sam oblikoval in krepil svojo vero, ob njih je okušal lepoto družinskega življenja in se navzel trdnosti in podjetnosti očeta ter materine skrbnosti in topline. Ob očetu, naprednem in uspešnem vinogradniku in poljedelcu, ki ga je Danilo cenil in občudoval, je tudi sam začutil, da mora v življenju narediti kaj velikega.
A notranji glas, ki ga je vodil, mu je kmalu dal slutiti, da njegovo življenjsko delo ne bo med domačimi vinogradi, ampak da ga Bog kliče na delo v nek drug vinograd, v Gospodov vinograd.
Zato je v želji, da bi odgovoril na Gospodov klic, po koncu osnovne šole potrkal najprej na vrata malega semenišča v Vipavi, nato pa odšel k salezijancem v srednjo versko šolo v Želimlje. Tu je opravil tudi leto noviciata, izpovedal zaobljube in postal redovnik salezijanec. Bogu je obljubil, da bo vse življenje sledil zgledu sv. Janeza Boska in tudi sam podaril svoje življenje v blagor mladih, zlasti najbolj ubogih in pomoči potrebnih.
Po novi maši leta 1981 se je Danilo z vsem srcem posvetil pastoralnemu delu najprej na Rakovniku, nato pa v Cerknici. Nekje globoko v njem pa se je močno prebujal Božji klic, da se posveti rasti Božjega kraljestva preko meja domovine. Pomembno vlogo pri tem je imela njegova povezanost z njegovim rojakom Ernestom Saksidom, velikim salezijanskim misijonarjem v Braziliji. Navduševal ga je njegov lik in v njem prebujal misijonski poklic.
Po odločitvi za delo v misijonih ga pot ni vodila v Brazilijo, ampak v Afriko, ki je prav tedaj z odločitvijo salezijanske družbe »Načrt Afrika« na stežaj odprla vrata tudi salezijanskim misijonarjem. V misijone je Danilo odšel 16. oktobra 1986, najprej v Ruando. Po prihodu v Afriko in prvih stikih z afriškim ljudstvom je postalo očitno, da bo poslej Afrika njegova druga domovina in polje njegovega misijonskega dela.
Seznam krajev in držav, v katerih je Danilo deloval v skoraj štiridesetih letih svojega misijonskega prizadevanja, je dolg: 1987 Butare (Ruanda); 1988 Goma (DR Kongo); 1992 Kimihurura (Ruanda); 1994 Butare (Ruanda), 1.–21.7. pogrešan med državljansko vojno v Ruandi, ko smo že vsi mislili, da je mrtev; 1996 Bujumbura (Burundi); 1997 Rukago (Burundi). Vmes je bil leta 2000 župnik v Hamiltonu (Kanada), nato pa ponovno v Afriki: 2001 Lubumbashi (DR Kongo); 2002 Goma-Ngangi (DR Kongo), kjer 17. januarja izbruhne vulkan, a lava se čudežno ogne njegovemu misijonu; 2007 Kamuli (Uganda); 2008 Rukago (Burundi); 2010 Kimihurura (Ruanda); 2011–2025 Gulu-Atede – z nekaterimi obdobji v Sloveniji (Ankaran, Opčine pri Trstu).
Nekaj poudarkov, ki kažejo njegovo človeško, duhovno in misijonsko podobo
Afrika ga je obrnila na glavo
V nekem intervjuju je Danilo opisal misijonski idealizem in realizem: »Ko si mlad, misliš, da boš obrnil Afriko na glavo, potem pa Afrika tebe obrne.« Današnjemu človeku je Afrika kraj, kamor je lepo iti na kakšno turistično potovanje, safari ali kakšno drugo eksotično izkušnjo. Ko pa je Danilo govoril o Afriki, so se mu oči svetile drugače. Prevzelo ga je sočutje in ljubezen do afriškega človeka, še zlasti do brezštevilnih pomoči potrebnih mladih, v katerih je odkril izredno bogastvo in željo, da bi v življenju uresničili nekaj lepega in velikega. Navduševala ga je njihova preprostost, veselje in odprtost življenju. Še bolj kot rodovitna afriška zemlja ga je navduševala njihova odprtost za Jezusa Kristusa in njegov evangelij. Kaj so mu pomenili ti ljudje lahko razberemo iz njegove izjave: »Živeti s temi ljudmi je izjemen privilegiji, dar, ki si ga nisem zaslužil. Ko to spoznaš, si vedno bolj njihov. Takrat ti ljudje, s katerimi živiš in za katere delaš, ne smrdijo več. Postanejo kot vonj kadila!« Sam pri sebi si je obljubil, da bo dal vse svoje moči za ljudi v osrčju Afrike, do konca, zato se je tja vedno znova vračal, tudi, ko so se poti zdele nemogoče.
Človek konkretnih dejanj ljubezni
V Matejevem evangeliju beremo: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili (Mt 25,40). Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni (Mt 25, 35–36).
Ko se je Danilo odločal za Afriko, je pri njem prevladal socialni čut, to, da bo lahko s svojim delom konkretno pomagal za vsestranski razvoj afriškega človeka. Preden začneš komu govoriti o Jezusu, ga moraš sedemkrat nasititi, je znan rek misijonarjev. Zato je gradil vrtce, šole, bolnišnice, pa tudi cerkve, župnijske domove in prostore za salezijansko skupnost. Praktičnost, podjetnost in neutrudna delavnosti so gotovo bile med njegovimi najbolj izstopajočimi lastnostmi. Kot don Bosko je imel dan in noč v svojih mislih to, kako bi ljudem pomagal. Koliko ljudi je nasitil, kolikim rešil življenje, kolikim omogočil dobro vzgojo in izobrazbo in s tem dostojno preživetje …! To je nemogoče popisati in to ve samo Bog. Njegov sobrat Arasu takole opiše pogovor, ki ga je imel ob Danilovi bolezni pred nekaj meseci in ki dobro opiše, v kaj je bil Danilo prepričan: »ko sem ga videl bolnega in utrujenega, sem mu rekel: ‘Oče Danilo, počivaj, prosim. Ni ti treba graditi in plezati po delovišču … ostani z nami, spoveduj, opravljaj pastoralno delo in mi bomo poskrbeli zate …« Te besede so bile dovolj, da so ga razburile in ves nezadovoljen je rekel: »Zaobljubil sem se, da bom delal kot aktivni misijonar do smrti. Če mi preprečite delo, me boste ubili. Ali me hočeš evtanazirati?’ Hitro je vzel avto in majhno torbo ter v jezi odšel, vendar se je čez nekaj časa vrnil, s še več navdušenja nad delom.«
Človek s široko mrežo prijateljev, sodelavcev in dobrotnikov
Njegova glava je bila neizmeren vir idej in Danilo je kmalu zaslutil, da jih ne bo mogel uresničiti sam. Zato si je spletel mrežo prijateljev, sodelavcev, dobrotnikov in podpornikov in jim dal čutiti, da so soustvarjalci njegovega misijonskega dela. Težko bi našteli vse oblike duhovne in materialne pomoči ter vse kontejnerje, ki so prispeli za njegov misijon in mu omogočili uresničitev njegovih skoraj neverjetnih načrtov – večina teh darov je bilo sad slovenskih dobrotnikov. Mnogi so se mu tudi pridružili na misijonskih postojankah kot prostovoljci za različne oblike pomoči. Danilo, uspešen v pridobivanju dobrotnikov in zbiranju darov, pa je ostal vedno osebno skromen in ubog ter se kot misijonar zadovoljil le z najnujnejšim za svoje življenje. Večkrat so mu bližnji rekli, da naj si kupi kakšno boljšo obleko, pa je le skromno zamahnil z roko in se zasmejal, češ saj je dobro. V njegovi sobi so po smrti našli le nekaj ponošene obleke in konzerv s hrano.
Silovit in ognjevit človek
Kot je po eni strani imel mnoge občudovalce in prijatelje, pa si je po drugi strani nakopal tudi kar nekaj nasprotnikov. Bil je neukročen vulkan energije, za katerega se ni nikdar vedelo, kdaj in kako bo izbruhnil, zato je bilo kar zahtevno živeti in delati z njim. Impulziven, kot je bil, se je večkrat zgodilo, da je prehitro izustil kakšno besedo ali sodbo, ki je koga tudi prizadela in s tem ohladila odnose.
Kako so ga bolele razne krivičnosti! V želji po odpravi le-teh nikoli ni izbiral poti »politične korektnosti«, temveč jasne in odločne besede, ki so mu nakopale tudi izgon in razne druge nevšečnosti. Zelo je bil vztrajen in prepričan v svoj prav, od katerega ni odstopal. Sam je rekel, da življenje v misijonih »zahteva kar precej trdoživosti, odpornosti, precej tiste zdrave kmečke trme, ki je nič ne pobije, ampak gre vedno naprej ter vztraja in vztraja«.
Po drugi strani pa je bil kot Primorec vesele narave, odprt, družaben, pozoren, darežljiv, izjemen pripovedovalec zgodb, nekdo, ki je znal očarati.
Po značaju me malo spominja na apostola Petra, moža prav tako z ognjevitim značajem, ki pa ga je Jezus poklical in uporabil za širjenje Božjega kraljestva. Prav tako je Jezus poskrbel, da se je po silovitem in ognjevitem Danilovem značaju širilo in utrjevalo Božje kraljestvo.
Misijonar z globoko vero
Če bi se ustavljali samo pri naštevanju dejavnosti in projektov, ki jih je Danilo izpeljal, bi zgrešili bistvo. Misijonski križ, ki ga je s ponosom nosil, ni bil le okras. Zavedal se je, da je v prvi vrsti misijonar, ker ga je Bog poklical, da bi hodil po Kristusovih stopinjah in oznanjal ter delil njegovo ljubezen. Zveličanje afriške duše je bila njegova primarna skrb in tu tiči razlog njegovega garaštva. Z veliko vnemo je pripravljal družine in otroke na krst, prvo sveto obhajilo in birmo. Mlade je spremljal v pripravi na prejem zakramenta svetega zakona, vsem pa ure in ure v spovednici delil milost odpuščanja in sprave. Tudi sam je skrbel za redno prejemanje zakramenta sprave. Sobratje pričujejo, kako velika je bila njegova ljubezen do evharistije, Marije in don Boska. Kljub obilici dela ni izpuščal molitvenega življenja. Da je bil božji človek pove tudi to, da v katerokoli skupnost je prišel na obisk, je stopil naprej v kapelo in tam pozdravil Jezusa. Tudi najino zadnje srečanje v decembru je bilo v kapeli v Rimu v salezijanski vrhovni hiši, ko sva se pogovarjala o njegovi prihodnosti in Bogu izročila, da naj se zgodi Njegova volja.
Misijonar z neustrašeno ljubeznijo
Danilo je na poseben način združil svoj značaj in svojo duhovnost. Kot že rečeno, je samo v luči vere mogoče pravilno razumeti njegovo poslanstvo, neutrudno delavnost in neustrašenost, tudi pred grožnjo smrti, ki ji je v času pokola v Ruandi večkrat gledal v oči. Kljub tej grozni izkušnji se v njem ni omajala vera v Boga, ki je ljubezen, in po tej izkušnji se je v njem le še bolj okrepila predanost misijonom, kar potrjuje njegov pretresljiv zapis iz tistega časa:
Ruanda, dežela mučencev. Ljubim te kot nikdar doslej! Človeško večkrat trepetam, priznam. Toda moji prijatelji – mučenci – mi iz onstranstva šepetajo: »Danilo, vstani! Varuj te svete ostanke, ki jim morilska roka (ena ali druga) ni mogla odvzeti zemeljskosti. Nekega dne se srečamo. Čakamo te. Hitro bomo zreli za ta trenutek«.
In Danilo je dozorel za ta trenutek. Čeprav je bilo v zadnjih letih iz različnih razlogov precej ovir v uresničevanju njegovih načrtov, pa se je v zadnjih mesecih le našla možnost, da se je vrnil na svoj misijon z namenom, da dokonča projekt izgradnje cerkve sv. Janeza Boska v Pece Acoyo v Ugandi, ki jo je gradil s pomočjo dobrotnikov in sodelavcev iz Slovenije.
Kot je obljubil oz. si je želel, da bo aktiven misijonar vse do smrti, tako se je tudi zgodilo, vendar ne na način, kot smo pričakovali. Ko se je v petek 25. aprila popoldne z avtomobilom vračal v Atede, se je z veliko hitrostjo zaletel v tovornjak, ki je pokvarjen stal ob cesti. Zaradi silovitosti trka je bil Danilo takoj mrtev. Novica o njegovi smrti nas je vse presenetila in pretresla. Po pogovoru s sobrati in s sorodniki, ki so mu, predvsem v zadnjem negotovem obdobju njegovega življenja, predstavljali varno in domače zavetje, smo se odločili, da rajnega Danila pripeljemo v Slovenijo. V polnosti, do zadnjega diha je podaril svoje življenje ljubljenim ljudem v osrčju Afrike, po drugi strani pa je Danilo sad salezijanske Družbe in slovenske Cerkve in je zato prav, da dobi svoj zadnji počitek v Sloveniji.
Svoje zadnje delo, gradnjo cerkve, je dojemal kot krono svojega misijonskega dela oz. kot piko na i vsega, kar je naredil. Nekaj je še potrebno, da bo delo dokončano, zato vas vse vabim, da po svojih močeh pomagate, da bi se to delo zaključilo; v zahvalo Danilu in v blagor tamkajšnjih kristjanov.
Sobratje duhovniki, sestre in ljudje, za katere je delal, so se od njega poslovili v torek 29. aprila v mestu Gulu-Atede. Lépo in ganljivo slovo je potekalo v cerkvi, ki ima močan slovenski pečat, kajti tudi to cerkev je zgradil Danilo s pomočjo sredstev in sodelavcev iz Slovenije.
Dragi sobrat Danilo!
Letos salezijanci praznujemo 150 let od prve don Boskove misijonske odprave v Argentino. Ti si del velike množice misijonarjev, ki so se odpravili širom po svetu z namenom, da bi širili Božje kraljestvo na način, kot nam je ga pokazal naš ustanovitelj don Bosko. V tej množici misijonarjev vas je bilo skoraj 100 iz naše slovenske inšpektorje. Izprosi pri Bogu milost, da bi imeli mladi tudi danes odprto in neustrašeno srce, srce, ki bi gorelo za Boga, in bi bili pripravljeni v polnosti se darovati za delo v Gospodovem vinogradu.
Danilo, v imenu salezijanske družbe se ti iskreno zahvaljujem za dar tvojega življenja, za tvojo zvestobo, za tvoje neutrudno, predano in neustrašeno ljubezen, ki si jo podarjal kot misijonar v osrčju Afrike. Hvala ti za tvoje misijonsko navdušenje, s katerim si mnoge »okužil« tudi v Sloveniji. Hvala ti za tvoj zgled zakoreninjenega življenja v Jezusu!
Od zemeljskega življenja si se poslovil v velikonočnem tednu, ko praznujemo Življenje, tik pred praznikom Božjega usmiljenja. V njegovem srcu, v srcu usmiljenega Boga Očeta vsi najdemo odpuščanje, mir, tolažbo in počitek. Kot delavec v njegovem vinogradu si vse življenje skrbel za druge, sedaj pa naj on poskrbi zate in ti da večno nagrado za vso podarjeno ljubezen. Amen.
Peter Končan SDB, inšpektor
Fotografije: Vatican News