Težave komuniciranja pripeljejo do nasilja

Nevropsihiater Jožef Magdič, dr. med. Opozarja, da je karantena lahko nevarno „druženje“ družinskih članov

Ob družinski tragediji, ki se je v začetku tedna pripetila v Bolehnečicih oziroma Kuršincih, kjer je 52-letnik najprej brutalno pretepel svojo 52-letno soprogo, nato pa si pri znancu v Kuršincih sodil sam, smo se pogovarjali z zanimi in izkušenim nevropsihiatrom. Družinsko nasilje, ki se pogosto konča tudi tragično, zlasti v Pomurju je veliko „družinskih“ umorov, ubojev in samomorov, na skrajnjem severovzhodu države namreč že dolgo spremlja ugledni, sedaj že upokojeni nevropsihiater Jožef Magdič, dr. med., ki je dalj časa bil tudi sodni izvedenec. Tako so mu tovrstni dogodki, tudi najhujša kazniva dejanja, uboji, umori, samomori ipd., zelo blizu. Strinja se, da je v Pomurju po osamosvojitvi Slovenije obravnavanih veliko preveč umorov, katerim pogosto sledi tudi samomor. „To je dejansko velik problem, a se kaj takega ne zgodi čez noč, temveč se ‘pripravlja’ več mesecev in celo več let. Travme partnerskega odnosa se nabirajo in s časom že majhna iskra privede do najhujšega. Tudi kot sodni izvedenec trdim, da pride do nesmiselnega in absurdnega dogodka potem ko nekdo več ne vidi izhoda. Pogosto svojci, prijatelji in sosedi niti ne vedo, kaj se za stenami kuha in ko pride do tragičnega dogodka, si vsi belijo glavo zakaj je do tega prišlo. To pa se je nabiralo dalj časa in pogosto niti ne veš kdo bo storilec in kdo žrtev. Res je, da je moški večinoma morilec, ker je pač fizično močnejši ni pa rečeno, da je tudi kriv, a zgodi se tudi obratno“, razlaga dr. Magdič.

O trenutnih izrednih razmerah, pa Magdič opozarja na nezmožnost komuniciranja med zakonci in partnerji, kar pripelje do nasilja. Gre za nekakšen travamatiziran družinski odnos, kjer je potrebno več komunikacije, ki pa ni možna. „Ko je nekoč prišlo do težav smo šli v službo ali na sprehod, da se je druga stran ohladila oz. izpuhala. Sedaj pa je stanje drugačno, vseskozi smo skupaj med štirimi stenami in zaradi tega prevladuje agresivna komunikacija, ki prehaja v agresivnost in nasilje. Potrebna je predvsem zdrava pamet, ki žal zmanjkuje. Če bi se človeško usedli in konstruktivno dogovorili, bi morebitni problemi bili rešeni. Žal se v tem času dve tretjini konfliktov konča negativno in le ena s konstruktivnim dogovorom. Ocenjujem, da ni pripravljenosti za dogovor in potem ni možna zgladitev konfliktov. Zdaj imamo veliko časa in če bi bila pripravljenost za konstruktiven pogovor težav sploh ne bi bilo“, je prepričan dr. Magdič.

Po njegovem zaplete prispeva več dejavnikov, ne le morebitno skakanje čez plot, temveč socialni problemi, finančni prispevki v družinski proračun ipd. Nekoč tega ni bilo, ko sta partnerja svoji plači dal na isti kup, danes pa vsakdo ima svojo plačilno kartico in pogosto nihče ne zna natančno, kaj se dogaja z denarjem. „Sčasoma je med partnerji premalo časa, premalo in preslaba komunikacija, ljubezen prehitro izginja in vse to vodi k nesoglasjem in včasih tudi najhujšemu. Vedno več je slabih partnerskih odnosov, premalo se posvečamo partnerju. Vse to vodi k paranoji oz. nezaupanju in tukaj je potrebno iskati vzroke za večino težav in konec koncev tudi krvnih deliktov. Pogosto se že pri nastajanju partnerskih vezi vidi, da se bo vse skupaj slabo končalo“, pravi naš sogovornik in opozarja, da težave povzročajo tudi ločitve, zlasti se težko odloča o skrbništvu nad otroci, ki trpijo čeprav ničesar niso krivi, in tudi pri premoženjskih zadevah, katere so najpogosteje kamni spotike.

„Naj mi ženske oprostijo, toda ne morem mimo dejstva, da družinska, zlasti ločitvena zakonodaja, nista dorečeni. Vedno je prednost na strani ženske, čeprav ni rečeno, da je vedno kriv moški. Poznam primer izpred nekaj dni, ko me je obiskal moški, ki ni agresiven in ne napadalen. Dejal mi je, da za otroka plačuje preživnino in vse drugo kot je določeno, a kaj ko svoja otroka ni mogel videti ne za božič in ne za novo leto, ker je pač tako odločila njuna mama. In kaj si lahko plete v glavi kakšnega drugega očeta, ki ni tako nežen, kot ta ki me je obiskal“? se sprašuje nevropsihiater Jožef Magdič, ki je mimogrede specializiral psihiatrijo v Ljubljani in Zagrebu ter študiral analitično psihologijo na Jungovem inštitutu v Zürichu. V Švici je delal v dveh psihiatričnih bolnišnicah in psihoterapevtskem sanatoriju, psihiater je bil tudi v Nemčiji. Pri nas je bil zaposlen v psihiatričnih bolnišnicah na Pohorskem dvoru in v Ormožu, v soboškem zdravstvenem domu, imel je zasebno ambulanto v Rakičanu… Pri 77 letih je čil, miselno iskriv in kot sam pravi, vedno optimist.