Že petdeset let živim v Radencih, kar miroljubnem, lahko bi rekli celo idiličnem kraju. Ne naši prepiri, opravljanja pa tudi volitve niso kaj posebno skalili naših odnosov. Eni smo volili ene, drugi spet druge, malo je zabrbotalo, potem pa smo mirno živeli dalje, ne glede na to, kateri opciji je pripadal aktualni župan.Zdaj pa je naš kraj na precej hrupen način razdelilo preimenovanje Titove ceste. Njeni prebivalci si pač ne želijo, da bi se cesta preimenovala. Nekatere poznam in nasploh si mislim, da pri nas že davno več ni kakšnih zagrizenih “titoistov”, katerih srce ne more pozabiti našega maršala. Tita že davno več ni. Nekateri se njegovih časov spominjajo kot dobrih, drugi imajo spet neprijetne ali celo hude spomine. Vendar ne na Titovi cesti. V Radencih razen redkih izjem živimo povprečni, mali ljudje, ki nismo krojili zgodovine. Zakaj torej odpor proti preimenovanju? Meni se zdi, čisto preprosto zato, ker ljudje pač hočejo imeti mir in ne marajo, da se jim nekaj vsiljuje. Tako pač vidim razmere sama.
Nikoli v življenju nisem imela in ne želela nobene funkcije, razen da sem bila tajnica KUD BUBLA. Torej ne morem vedeti, kako je če si župan. Vendarle pa si lahko predstavljam, kako bi ravnala na županovem mestu – mestu kateregakoli župana. Župana vedno izvoli skupina ljudi in tisti, ki dobi več glasov , postane župan. To je legitimno. ne pomeni pa, da ga tisti, ki ga niso volili, sovražijo. Ljudje namreč, upam vsaj, ne volimo iz ljubezni ali sovraštva do kandidata, ampak po razumnem premisleku. Torej: če bi postala županja, ne bi razmišljala o tem, kdo je bil proti meni, ampak bi si skušala pridobiti vse občane.In tu se lahko vrnemo na Titovo cesto, ta vihar v kozarcu vode, ki je narasel brez potrebe in zajel ves kraj. Zato bi si želela kot starejša oseba in mislim, da nas ni malo, da bi naš župan, ki je bil, ne pozabimo, izvoljen legitimno, stopil za korak nazaj in prepustil preimenovanje te ulice , če bo kdaj potrebno, kakšnim prihodnjim časom. Mogoče je res, da je ime Titova ulica zdaj že anahronizem, nekakšen relikt preteklosti, tako zelo pa tudi ni moteče. Ko je umrl Tito, sem bila stara 35 let. Spoštovala sem ga, zdelo se mi je lepo, da ima toliko imenitnih prijateljev, da ga obiskujejo filmske zvezde, a živega ga nisem videla nikoli, nisem bila ne v Kumrovcu, ne v Hiši cvetja, vedno se mi je zdelo, da so vladarji oddaljeni, predvsem pa da jih ni treba oboževati.
Pa vendar: TITO je bil kralj, tako se je obnašal, tako je živel. Slovenci smo bili pod tremi kralji in pustili so različne vtise. Moja babica je trdila, da je bilo v najlepše za Franca Jožefa – nekako Ferenci Joška ga je imenovala. Bili da so zlati časi. Kralja Aleksandra ni nihče hvalil. Moja mama, ki je takrat hodila v šolo, se ga je spominjala po tem, da so bile polletne počitnice ob prazniku svetega Save in so otroci govorili: Sveti Sava cveke dava! O Titu so mnenja še vedno deljena. Vladarji, kakor kaže zgodovina, so vedno dobri in slabi , celo zelo slabi. So pa izjemni ljudje, ki se bolj redko pojavijo. Na vsakih sto let! Takšen je bil tudi Tito. Pustil je sled in spomin- takšen ali drugačen. Ne bo se ga dalo odstraniti tako zlahka. Prepričana pa sem, da se stanovalci Titove ceste proti preimenovanju ne borijo zato, ker bi ga tako zelo častili. Tudi sama, ko grem tja h komu na obisk, ne mislim na Tita niti se ne pogovarjamo o njem.Zato bi bilo za mir in sožitje v Radencih res najlepše, če bi gospod Leljak svojo namero opustil in tako pridobil spoštovanje tudi tistih, ki mu nasprotujejo. kako lepo bi bilo spet živeti v miru, ki ga ta lepi kraj zasluži, brez sodišč, referendumov in prepirov,Stara sem 76 let in velikokrat v življenju mi je kdo rekel, da sem naivna. Mogoče tudi tokrat, a človek se kar tako ne more spremeniti, vedno sem bila prepričana, da se na koncu vse mora dobro končati, če smo strpni drug do drugega. Prosim tudi, ča delite mojo objavo, mogoče se bo še kdo strinjal z mano.
Bea Baboš Logar, pisateljica, prevajalka, profesorica, publicistka iz Radencev