Fotografiral je med leti 1937 in 2019, med drugim tudi 6.4.1941 ko so Nemci napadli Kraljevino Jugoslavijo. In prav na ta dan 79 let pozneje so ga pokopali
Čeprav v visoki starosti je v sredo, 1. aprila mnoge prijatelje in znance presenetila in razžalostila novica iz Doma starejših občanov Gornja Radgona, da je za vedno oči zaprl veliki fotograf in človek Milan Klemenčič. O Milanu, s katerim sem se nazadnje pogovarjal le nekaj dni pred tem, ko sva predvsem govorila o smrti njegovega soseda in prijatelja Rudija Korošca, bi lahko veliko zapisali. Skratka, bil je človek z veliko začetnico in legenda med fotografi, saj je bolj kot ne aktivno fotografiral kar 82 let. Prkatično na vseh celinah in na največjih svetovnih dogodkih so nastale na tisoče in deset tisoče mojstrskih fotografij, katere so mnogi občudovali. Ob zadnjem pogovoru mi je zaupal, kako pričakuje, da bo tudi pandemija koronavirusa kmalu minila in se bomo spet družili, žal pa se je moral nepričakovano posloviti. Kruta bolezen je pač bila močnejša in je v družbi prijateljice Tončke za vedno zaspal v sobi DSO Gornja Radgona
Na zadnjo pot so ga samo njegovi najbližji pospremili v ponedeljek, 6.4.2020, in sicer na radgonskem pokopališču. Ob tej priložnosti se samo spominjamo, da je prijatelj Milan prav na ta dan pred devetinsedemdesetimi (79) leti fotografiral prihod nemške vojske ob napadu na takratno Kraljevino Jugoslavijo v 2. svetovni vojni, prav čez most v Gornji Radgoni. Naj mu bo lahka slovenska in radgonska zemljica, katero je dobrih 93 let imel najraje. Njegovim najdražjim (hčerki Nada in Lea ter sin Milan s partnerji; vnuki: Mojca, Nina, Staša, Miša Niki in Jure s parterji, ter pravnuki: Martin, Lana, Ema, Adam, Astrid, Tia in Enej) in prijateljici Tončki, izrekam iskreno sožalje!
Malo
je takšnih ljudi, kot je bil pokojni Milan. Bil je zanimiv in
predvsem velik človek, ki so ga mnogi še posebej poznali kot
starosto slovenskih fotografov, a tudi kot gospodarstvenika,
politika, ekologa, prijatelja narave, živali in ljudi. Kljub
visoki starosti Milan je še pred nekaj mesecih prihajal na različne
prireditve in dogodke s svojim fotoaparatom. Vedno je bil najraje za
in ne pred objektivom, čeprav v zadnjih letih nekoliko manj. Milana
bodo mnogi nedvomno pomnili kot legendo med slovenskimi fotografi, ki
se s fotografiranjem ukvarjal več kot 82 let. Med drugim je
fotografiral tudi zavzetje Gornje Radgone s strani nemških
okupatorjev, davnega leta 1941, vmes je s fotoaparatom obkrožil
zemeljsko oblo. Nedavno se je svojim takratnim sostanovalcem in
drugim obiskovalcem DSO Gornja Radgona, kjer se je s prijateljico
preselil, predstavil s čudovitimi fotografijami s svojega zadnjega
potepa po Egiptu. Med pogostimi pogovori z Milanom smo izvedeli
marsikaj o njegovi bogati fotografski karieri, ki se je začela
davnega leta 1937, ko je svoj prvi fotoaparat zadel na sokolski
tomboli.
Njegova posebnost so bili zračni posnetki, saj je
pogosto “letel” nad Prekmurjem, Prlekijo, Slovenskimi
goricami, kjer je nastala izjemna fotografska dokumentacija. Zato so
na številnih njegovih razstavah v ospredju bile fotografije narejene
iz zraka, kajti ljubezen do letenja in iskanja čim lepših pogledov
sta Milana in njegov fotoaparat popeljala na motorni zmaj, v košaro
balona, v helikopter in letalo. Čeprav je fotografiral praktično
vse dogodke, pa ga je zadnja leta najbolj veselilo potopisno
fotografiranje, kajti rad potuje in praktično ni veliko območij na
svetu, kjer ni bil. Zaveda se Milan, da se ne moreš pohvaliti z
dobro fotografijo, če nisi na kraju dogajanja. In takšen je on sam
več kot osem desetletij, temu pa je zagotovo pripomoglo, da je kot
kratkohlačnik na tomboli zadel prav fotoaparat. Tako je fotografski
aparat od njegovega desetega leta njegov nepogrešljivi del
življenja.
Vsestransko dejavni Milan Klemenčič, ki je konec
novembra lani dopolnil 93 let, je tudi sploh bil med najstarejšimi
meščane Gornje Radgone. Kljub temu pa je še pred uvedbo izrednih
razmer zaradi koronavirusa in „zaprtja“ doma starejših, sicer
malo manj prijel za svoj foto aparat. Aktiven in dejaven je bil na
kar nekaj področjih, zaradi česar je pred leti prejel tudi visoko
občinsko priznanje – Zlati grb občine Gornja Radgona. Priznanj in
nagrad pa je bilo še veliko več, tako doma kot v tujini. Veliko
tega kar je storil v svojem plodnem življenju, je pustilo pomemben
pečat pri razvoju in ugledu občine in mesta Gornja Radgona ter
okolice. Najvišje občinsko priznanje za leto 2012 je prejel za
večletno aktivno delovanje na različnih življenjskih področjih,
kar se lahko označi kot življenjsko delo. Kljub vsemu je Milan
daleč naokrog znan zaradi svojega “konjička” –
fotografiranja, ki nikoli ni bil njegov osnovni poklic, čeprav je
fotografiral že polnih 82 let. Kot fotografski mojster je član
številnih domačih in svetovnih press združenj. Naredil je na
stotine tisoč fotografij, praktično z vseh celin, kot fotograf pa
je sodeloval na številnih največjih slovenskih, jugoslovanskih in
tudi svetovno znanih dogodkih, tako športnih, kot političnih,
gospodarskih, umetniških in kulturnih. Svoje izjemne fotografije je
poleg v medijih in strokovnih revijah, predstavil tudi na številnih
razstavah. Pred nenadno smrtjo je v njegovi domači “delovni”
sobi, kjer je na tisoče filmskih negativov, takšnih in drugačnih
fotografij, bila na ogled enkratna razstava več kot dvajset, sedaj
že pozabljenih klasičnih fotografskih aparatov, iz različnih
obdobij. Najstarejši je iz leta 1944. In čeprav je v zadnjih letih
tudi sam uporabljal najboljše digitalne aparate in tudi pametne
mobilce, je Milan vedno bil prepričan, da “ni boljšega od
klasike”, ki ga nikoli ni izdala. Najstarejši in tudi posebej
pomemben je nepozabni Roleflex, ki ga poznajo vsi nekoliko starejši
fotografi, kljub temu je bil Milan še posebej navdušen nad Nikonom
in Canonom.
Milan Klemenčič se je sicer rodil 28.11.1926 v
Beltincih, največji del življenja je z družino prebil pod grajskim
vrhom, na Čremošnikovi ulici v Gornji Radgoni. Zadnje mesece
življenja je s prijateljico Tončko prebil v DSO Gornja Radgona,
kjer je kot je pogosto poudarjal, imel vse kar potrebuje. Njegove
življenjske zaposlitve kažejo, da gre za osebo, ki je delovala na
raznih vodstvenih področjih v domačem kraju, in sicer: na okraju in
občini Radgona (pozneje Gornja Radgona), Okrajni odbor mladine,
Okrajni komite KPS, Okrajni odbor OF, Okrajna zveza kmetijskih zadrug
Radgona, Ljudski odbor mestne občine Gornja Radgona. Bil je tudi šef
odseka za zdravstveno in skrbstvo občine Gornja Radgona in šef
odseka za splošne zadeve. Svojo poklicno pot je nadaljeval v
Zdravilišču Radenska Slatina, kot vodja izobraževanja in kasneje
kot vodja turistično – gostinske dejavnosti. En mandat je bil tudi
poslanec skupščine SR Slovenije.
Že od mladosti, prvi mentor
mu je bil znani radenski mojster Bračko, ga je zanimala fotografija,
ki pa jo je v času upokojitve nadgradil z dejavnostjo
fotoreporterja. S svojimi izrednimi posnetki se je izkazal kot
vrhunski fotograf in se lahko pohvali, da je postal član nemške
zveze DFJ (Verband der Deutschen Photo Journalisten, Fachverband für
Medien-, Foto- und Internet-Journalisten). Danes je tudi častni član
Pihalnega orkestra Gornja Radgona. Na vseh večjih prireditvah v
domači občini je Milan desetletja bil uradni fotograf. Nepogrešljiv
je bil na vsakoletnem Pomurskem sejmu in na večjih prireditvah v
Pomurju. Izredni so njegovi posnetki Pomurja iz zraka, ki jih posname
iz helikopterja in zmaja. Je avtor fotogalerij različnih dogodkov in
fotografij različnih motivov iz občine Gornja Radgona.
Predstavljeni prikaz mest in njihove okolice temelji na razumevanju
kulture kot produkta dejavnosti družbe, razvoj in stanje
gospodarstva, tehnično dediščino, umetnost, arhitekturo, zgodovino
ter nenazadnje samo lokacijo mesta, ki je že od nekdaj pogojevala
njegov zgodovinski razvoj. S posebnim zadovoljstvom se spominja
fotografiranja na Olimpijskih igrah v Sarajevu, pa na Planici, v
Kranjski gori, na Zlati lisici, neštetih konjskih in kasaških
dirkah ipd.
Kot rečeno, Milan
Klemenčič se je leta 1926 rodil kot droban, svetlolas otrok že
4-članski družini. Radoveden, vedoželjen in nemiren, vse od ranih
nog, je vedno bil tam, kjer se je kaj dogajalo, vedno v centru
dogajanja. Očitno mu je bila fotografija kot hobi kar usojena, saj
je že kot 10-letni deček zadel na tomboli pred Sokolskim domom v
Gornji Radgoni (danes Gasilski dom), svoj prvi fotoaparat. Takrat je
bil to eden glavnih, pravzaprav drugi dobitek na tomboli, takoj za
dvokolesom. “Nad
nagrado sem bil tako navdušen, da sem nemudoma stekel proti domu, po
poti padel na makadamski cesti, a ker sem fotoaparat, kot pomembno
trofejo držal visoko nad glavo, ga nisem poškodoval. Prve
instrukcije iz fotografije mi je dajal takratni poklicni fotograf,
gospod Bračko iz Radencev, prvo pomembnejšo fotografijo sem posnel
ob otvoritvi novega mostu čez Muro pri Petanjcih, ki jo je s svojo
prisotnostjo počastil takratni ban, dr. Marko Natlačen, fotografijo
pa je objavil takratni dnevnik Jutro. Šestega aprila 1941. leta sem
naredil posnetek ob okupaciji bivše Jugoslavije, ko so nemške čete
v samo polurnem boju zasedle Gornjo Radgono. Med vojno so nastali
številni posnetki sošolk in sošolcev, najprej na meščanski šoli
na današnjem gradu in pozneje, vse do jeseni leta 1944 na
gospodarski šoli, ki sem jo obiskoval v avstrijski Radgoni“,
se je svoje mladosti spominjal Milan Klemenčič, o kateremu bi lahko
napisali celo knjigo.
Tudi čas po 2. sv. vojni je bil poln
zanimivih dogodkov. Klemenčič se je udeležil mladinskih delovnih
akcij, gradnje železniške proge Šamac-Sarajevo, v današnji BiH
ter Dutovlje-Borovnica. Ob redni zaposlitvi (Radenska) je s svojim
fotoaparatom spremljal vse pomembnejše dogodke na področju bivšega
okraja Radgona in tudi širše. “Udeležil
sem se vseh prireditev Pomurskega sejma v Gornji Radgoni in nisem
zamudil nobene otvoritve, prav tako sem posnel vse okronane Slovenske
vinske kraljice, širom po Sloveniji. Srečeval in fotografiral sem
takratne ministre, poslovneže in razstavljalce, vse predsednike vlad
in seveda tudi predsednika Tita, na obeh njegovih obiskih Radgone in
Radencev. Med enega pomembnejših dogodkov prav gotovo štejem Titovo
prisotnost na otvoritvi prejšnjega mostu med Radgono in
Radkersburgom, ki ga je slovesno odprl ob pomoči takratnega
avstrijskega kanclerja, dr. Franza Jonasa, 12. oktobra 1969. Tretjič
sem most na Muri, ki povezuje Slovenijo in Avstrijo fotkal letos, ko
so obeležili 60-letnico Titove in Jonasove zgodbe. Prvič sem bil
uradno akreditiran kot fotoreporter leta 1984 na Olimpijskih igrah v
Sarajevu, kjer sem posnel tudi podelitev srebrne medalje Juretu
Franku, poslikal pa sem tudi švedski kraljevi par Gustava XVI in
kraljico Silvijo. Vse življenje sem veliko potoval in s slovenskimi
vinarji obiskal Grčijo, Malto in Tunis. Od leta 1970 sem vseskozi
spremljal skakalne tekme v Kranjski Gori in Planici, predvsem v času
vzpona mladega Primoža Peterke ipd.“,
nam je svoje plodno življenje v kratkem predstavil fotograf Milan,
čigav zadnji intervju v „Tedniku“ nacionalne TV Slovenije,
spremljali prav na dan njegovega pogreba.
Še
to: Milanove fotografije predvsem obujajo spomine, in glede na to, da
je na kakovostnih izdelkih tudi veliko ljudi, se je marsikdo našel
na njih. Sam Milan je poudarjal, da so “Radgončani
zelo intenzivno sodelovali v dogajanjih konec junija in v začetku
julija 1991. Hudo je, kar se je zgodilo, toda če se je že, potem je
dobro, da je ostalo na fotografijah“.
Milan je tudi priznal, da je med nastankom “vojnih”
fotografij bilo nevarno, in tudi strah ga je bilo, toda če si želel
kaj postoriti si se moral malo izpostaviti. Posebej ga je prizadelo,
ko je že prvi dan, ob prihodu JLA bil ubit fotografski kolega Ivo
Svetina.
