S posebno delavnico so obujali spomine na legendo Hermana Rajsarja
V Krajinskem parku (KP) Goričko je ob ohranjanju narave in krajine pomembna tudi skrb za ohranitev veščin in spretnosti, ki so jih skozi stoletja in desetletja razvili in negovali prebivalci na Goričkem. Mednje nedvomno sodi krašenje jajc v času ob prazniku velike noči. Na Goričkem sta pristni dve tehniki: škrabanje ali praskanje ter pisanje ali batik tehnika krašenja remenk. Izdelovanje prekmurskih remenk je vpisano v register nesnovne kulturne dediščine. V veliki meri sta k temu pripomogla mojster Herman Rajsar (1942–2023) od Grada in mojstrica Elizabeta Urisk (1942–2020) iz Dobrovnika.
„V spomin in za nadaljevanje ohranjanja dediščine je Goričko drüjštvo za lepše vütro, v sodelovanju z Javnim zavodom KP Goričko organiziralo delavnico škrabanja in pisanja remenk v gostilni Raj, kjer je svoje remenke dolga leta škrabal Herman Rajsar. Nanj smo se prisotni uvodoma spomnili v družbi soproge Cilike Rajsar in hčerke Lidije Rajsar-Ferencek. Tehniko škrabanja oz. praskanja remenk je predstavila Anica Kosednar, tehniko pisanja remenk s čebeljim voskom ali batik tehniko je predstavila Eva Tivadar. Udeleženci in udeleženke delavnice so se izdelovanja remenk lotili v obeh tehnikah, pri čemer so nastali lepi izdelki, s katerimi so bili zelo zadovoljni. Vzdušje na delavnici je bilo prijetno, zato upamo, da bo delavnica tudi prihodnje leto s čimer se bodo veščine tehnike krašenja prekmurskih remenk prenesle tudi na mlajši rod,“ je povedala Stanislava Dešnik, visoka naravovarstvena svetnica v Javnem zavodu KP Goričko.
Legenda Herman Rajsar iz Grada na Goričkem (Motovilci, 18.4.1942 – Grad, 20.10.2023), je bil znan in priznan Goričanec in Prekmurec, gostilničar in umetnik. Po po rojstvu v bližnjih Motovilcih, je večino življenja prebil v naselju Grad. V 82. letu starosti je gorički „remenkaš“, kot so ga imenovali, umrl v petek, 20. oktobra 2023. Po tem, ko ga je nekaj let pred tem, tik pred koronsko krizo zadel srčni infarkt, se nikakor ni povsem opomogel, predvsem pa je bil prisiljen opustiti svojo največjo ljubezen – poslikavo in okraševanje pirhov oz. remenk. Ker je bil levičar zadnjih pet let, kljub veliki želji, ni mogel več opravljati svoje umetniško poslanstvo in tradicijo svojih prednikov, družine Rajsar, ki že od leta 1937 izdelujejo remenke (pirhe), sam Herman pa je v skoraj sedemdesetih aktivnih letih, poslikal oz. okrasil vsaj 70.000 pirhov. Pri Rajsarjevih, kjer so predvsem okraševali kurja, nekaj pa tudi račjih, gosjih, nojevih… jajc, je to ob gostinstvu bila dopolnila dejavnost. Najstarejši družinski ohranjen pirh je iz leta 1937, torej je danes star kar 88 let. Kot je Herman rad poudarjal, je jajce simbol večnosti, ki simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. Po njegovem prepričanju se slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi prihi, pisanice ali pisanke, ter remenke ipd., se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti. Po Evropi se je uveljavilo več običajev v zvezi z pirhi, med njimi tudi metanje pirhov na polja, kjer so jih tudi zakopali. To naj bi pomagalo, da bi se življenje spomladi lahko spet obnovilo.
Nekaj posebnega povezanega z velikonočnimi jajci pa se že od davnega leta 1937 dogajalo tudi pri družini Rajsarjevih, kjer skrbno hranijo tudi muzejske pisanice (najstarejša je iz leta 1937, ki jo je izdelala Hermanova babica Terezija). Sam Herman, ki je »obrt« okraševanja jajc podedoval od očeta Alojza, se je s posebno poslikavo pirhov, je prvo remenko izdelal davnega leta 1954, in sicer kot dvanajstletni fant. In v skoraj petinšestdesetih letih je poslikal vsaj 70.000 remenk. Kot nam je večkrat razlagal je jajca v tem času nabavljal povsod, od Prekmurja, po vsej Sloveniji, pa iz Madžarske, Avstrije, Nemčije Francije, Poljske, ter celo iz ZDA in Kanade, odkoder so tudi naročali njegove izdelke. Sam se je spominjal tudi kako je včasih na posebno željo, na pisanice celo narisal peterokrako zvezdo. Zanj ni bil problem narediti nobenega motiva, bodisi žival, ptico, rožo, cvet, grad, cerkev ipd. Včasih je bilo najtežje nabaviti nojeva, v zadnjem času pa gosja jajca, ki so zelo iskana. Hermanova prednika, babica, dedek in oče, so pisanice – remenke barvali s črnilnim svinčnikom in rumenilom, on sam pa je v minulih letih uporabljal mizarske barve, motive pa je ustvarjal s praskanjem z britvico ali tapetniškim nožem.
»Okrašena jajca so simbolični predmet praznovanja ob veliki noči in so nepogrešljiva na praznični mizi. In krašenje jajc je tradicija naše družine, ki sega v obdobje pred prvo svetovno vojno, ko je bil moj dedek Matija župan v Motovilcih. Takrat je v te kraje zašel cigan iz Češke in se zaljubil v domačinko iz Pertoče. Zaprosil je župana, da mu dovoli ostati na Pertoči, v zameno pa je njegovega sina, mojega očeta naučil izdelovanja remenk. Oče je pridobljeno nadgradil je prenesel name, tako da se s tem ukvarjam že več kot 60 let. Vmes, ko sem nekaj let bil v tujini, potem v vojski in podobno, sem pirhe okraševal nekoliko manj, potem pa, pa ko je hčerka s svojo družino nekoliko več v gostilni, sam več delam na pirhih«, nam je ob zadnjem srečanju pred infarktom razlagal pokojni Herman, ki je letno okrasil tudi do 2000 pirhov. Kar nekaj svojih umetnin je Herman običajno razdelil prijateljem in svojcem, nekaj pa jih tudi prodal, saj je bil pogosto vabljen na različne prireditve po vsej državi, ter tudi v tujini, od koder je prinašal tudi priznanja in nagrade za svoje umetnine, kar njegovi pirhi dejansko so bili…
Spominska delavnica je potekala v gostilni Raj, kje je domoval tudi pokojni Herman (Foto: Stanislava Dešnik)