Mlada študenta iz Slovenskih goric, skupaj z babico trepetajo za svojo prihodnost; Kot bi nekako na smrt obsodili tudi naju, ki v bistvu nisva nič kriva…
Eva in Mihael Satler iz Slovenskih goric gotovo sodita med najbolj žalostna dvojčka na skrajnjem severovzhodu države, če me tudi širše. Rojena v pozni jeseni (19.11.) leta 1998, v srečni in idilični družini na Zgornji Velki, nedaleč od Šentilja in Sladkega Vrha, sta pod okriljem mame Marjetice, učiteljice v bližnji osnovni šoli, očeta Borisa, samostojnega podjetnika v domači vasi, ter babice in dedka Marije in Ludvika Škrabana, sta imela idealno otroštvo, ter prvi del mladosti. Nič jima ni manjkalo in vse tja do leta 2015 je bilo vse v najboljšem redu, nato pa se jima je praktično čez noč, v veselih najstniških letih nenadoma podrl svet. V dobrih dveh letih sta izgubila tri svoje najdražje: pri 16-letih mamo, kmalu za tem dedka, s katerim so živeli v isti hiši, in jima je veliko pomenil, nato še očeta. Svet se jima je preprosto obrnil na glavo, in tako rekoč čez noč sta morala odrasti. Zdaj, pri 22-letih, pridnima študentoma, ki sta pred zadnjimi izpiti in diplomo, na kar bi pokojna starša bila več kot ponosna, saj sta si najbolj želela, da bi oba bila pridna, ter njuni 79-letni babici Mariji grozi, da bodo vsi trije, zaradi posojila, ki ga je oče nekaj let pred smrtjo najel za nakup delovnih strojev, ostali brez doma. Dolg znaša dobrih 130.000 švicarskih frankov, ki ga s svojimi dohodki po starših ter babičini skromni pokojnini, nikakor ne moreta vrniti.
Pridna mladca in njuno babico smo obiskali v središču Zgornje Velke, tik ob farni cerkvi Marije Snežne in nastala je žalostna zgodba, ki potrjuje, da jim je potrebna pomoč širše skupnosti, saj banka terja svoje. Življenje piše žalostne zgodbe, polne neobičajnih bitk in ena takšnih je gotovo tudi Evina in Mihaelova zgodba. Njuna mama je bila po poklicu učiteljica, učila je četrti in peti razred osnovne šole. Dan pred začetkom zimskih počitnic je prišla domov, iz službe, prej kot običajno. Namreč, v razredu ni znala zapisati ne besede, niti številk. Naslednji dan se je napotila k osebni zdravnici, katera jo je takoj poslala v bolnišnico. Nič hudega sluteči domov hitro za tem so prejli nepredstavljivo novico, in sicer, postavljena diagnoza je bila rak na možganih. Edina možnost je bila operacija, za katero se je tudi sama hitro odločila. Pri sami operaciji je prišlo do zapletov, nakar je sledila še ena operacija. Po okrevanju je sledila druga faza: kemoterapija. Tako se je vsak dan, z upanjem na najboljše, vozila v Ljubljano. Med zdravljenjem se je rak razširil po celem telesu, zato je tudi dobila močnejša zdravila. Slednja so imela ogromno stranskih učinkov, kar je privedlo do pospešenega odpovedovanja notranjih organov. Ni preteklo veliko časa, ko se je stanje poslabšalo do te mere, da je morala spet v bolnišnico. Bolečine so bile premočne, bila je v umetni komi iz katere se ni zbudila. „Do zadnje bitke je bila močna in polna življenja, navkljub hudi bolezni je bila prepričana da se bo vrnila v šolo, med svoje učence. Njena zadnja želja je bila, da oba z bratom uspešno končava šolanje in z vsemi močmi se še naprej trudiva, da ji to željo tudi izpolniva. Za sebe, kot tudi zanjo. Minilo je nekaj mesecev, ko najin deda doma potoži, da ga grlo močno boli že nekaj tednov. Bolečina ni pojenjala zato je obiskal osebno zdravnico, katera pa sprva ni našla izvora bolečine. Po nekaj opravljenih raziskavah so ugotovili, da gre za raka na grlu. Isti dan, ko je bila postavljena diagnoza so ga pridržali v bolnišnici. Sledila je operacija, kasneje tudi obsevanja. Sprva smo bili skeptični glede nadaljnjega zdravljenja (obsevanje) zaradi preteklih slabih izkušenj. Kljub temu se je deda odločil za nadaljnje zdravljenje, ki je potekalo v Ljubljani. Za razliko od mame je on ostal tam v bolnišnici. Tako ga več nismo mogli obiskovati vsak dan, temveč le enkrat na teden. Ni minilo dolgo časa, ko mu je odpovedalo srce in je tudi naš deda izgubil bitko z boleznijo“, žalostno razlaga mlada, a že povsem odrasla Eva.
Njun oče Boris je bolehal že nekaj let, imel je težave s srcem. Njegova največja želja je bila, da si ustvari svoje podjetje, kar je leta 2007 tudi uresničil. Delal je vsak dan, od zgodnjih jutranjih ur, včasih tudi do večera. Pri delu mu je občasno pomagal Mihael, kot tudi tistega usodnega dne. Kot običajno sta oba po končanem delu prišla domov na kosilo, ki ga je vedno skrbno pripravljala babi. „Kosilo smo pojedli, nakar sva z bratom odšla v svoje sobe medtem, ko je babi poskrbela za psa. Oče je imel navado, da se vsak dan po kosilu odpočije preden spet odide v službo. Tisti dan je zaspal kar na stolu za mizo, vendar se iz tega spanca nikoli več ni zbudil. Kljub temu, da se je cel dan počutil odlično in ni kazal nikakršnih znakov bolezni. Vse tri družinske člane sva izgubila v časovnem obdobju dveh let in treh mesecev. Ni bilo niti pravega časa za žalovanje, čez noč sva morala odrasti, pa še dolgovi so ostali“, nadaljuje zgovorna Eva.
Nikoli ne vemo, kaj nam je življenje namenilo, žal Evi in Mihaelu v zadnjih letih ni namenilo nič dobrega. Zato sta se sedaj, ko ne vidita izhoda odločila zaprositi za pomoč. Težko se nam je bilo odločiti, da sploh zaprosiva za pomoč ljudi dobre volje in se dobesedno razgaliva pred vsemi Slovenkami in Slovenci, vendar druge možnosti resnično nimava in ste najino oz. naše zadnje upanje, saj prosiva tudi v imeni svoje babice Škraban Marije, roj. 14. 1. 1942“, začneta svojo odločitev Eva, ki je po končani srednji oblikovalski šoli, sedaj končuje Fakulteto medijske produkcije v Mariboru, in Mihael, ki po Srednji strojni šoli, sedaj končuje še Strojno fakulteto v Mariboru. V roku dveh let sta izgubila oba starša. Bitko z rakom je 21.10.2015 izgubila njuna mama Marjetica. Kot da še to ni bilo dovolj, sta dobri dve leti kasneje (15.1.2018) izgubila še očeta Borisa. Vmes sta (3.9.2017) izgubila še dedka Ludviga. „Ker smo bili med seboj zelo povezani, je ostala velika žalost in praznina. Tako sva z bratom ostala sama z babico, brez obeh staršev in z velikim dolgom, katerega je za sabo nehote pustil oče, saj je umrl povsem nepričakovano. Pred Okrajnim sodiščem v Mariboru je sedaj v teku zapuščinski postopek, po nasvetu pooblaščenke, ki sva jo dobila po brezplačni pravni pomoči, se je odvetnica v najinem imenu odpovedala zapuščini po pokojnem očetu zaradi prezadolženosti. Kljub temu pa naju in tudi babico bremenijo dolgovi po očetu, saj smo se vsi trije kot solastniki nepremičnine v skupnem deležu 3/4 zavezali kot poroki in plačniki k plačilu kreditnih obveznosti po Pogodbi o potrošniškem hipotekarnem kreditu iz leta 2007, vsled katere smo nato sklenili še notarski zapis sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Zaradi nezmožnosti odplačila hipotekarnega kredita nam je Banka Sparkasse d. d. poslala zadnji opomin pred odpovedjo kreditne pogodbe iz leta 2007, ki je bila sklenjena z najinim pokojnim očetom Borisom Satlerjem. Do 23. 3. 2021 bi morali odplačati zapadle in neplačane obveznosti v skupnem znesku cca 31.000,00 CHF, sicer bodo odpovedali pogodbo o kreditu za celoten znesek v višini cca 133.000,00 CHF. Tako nam grozi, da bomo vsi trije (midva z bratom in babica) izgubili naš edini dom“, razlaga Eva.
Oba z bratom povesta, kako vedno skušata biti optimistična in gledati naprej, ne glede na vse tragične okoliščine. Zelo se trudita načrtovati svojo prihodnost skozi zastavljene cilje in to kljub temu, da še nista dokončno dojela odraslosti – brez staršev. „V nastali situaciji se je težko osredotočiti na tisto, kar je v tem trenutku pomembno. V prvi vrsti nama je prioriteta uspešno zaključiti študij, prav tako pa se še predobro zavedava, da ne smeva zanemariti dejstva, da sva ostala sama in da morava prevzeti del odgovornosti, ki je nastal s smrtjo očeta in posledično njegove dolgove, ampak se ne znajdeva, saj ta trenutek ne zmoreva odplačati tako visokega dolga, niti nisva sposobna odplačevati mesečne anuitete kredita v višini 700 do 800 EUR (odvisno od meseca), saj nobeden od naju še ni zaključil šolanja in ni zaposlen. Babica je stara 79 let in prejema pokojnino v višini 608,78 EUR“.
Nikakor si ne moreta privoščiti, da bi banka hišo prodala na dražbi in jih vse tri deložirala iz hiše, saj njuni prihodki niso dovolj visoki niti za najem stanovanja. „Četudi damo prihodke na stran – iskreno poveva, da ne želiva zapustiti hiše, ki nama predstavlja edini dom, poln lepih spominov na čudovito otroštvo, ki je bilo polno veselja in radosti. Odvzem hiše bi nama namreč predstavljal ogromno stisko in izgubo, kot bi nekako na smrt obsodili tudi naju, ki v bistvu nisva nič kriva. Enako velja za babico, ki pravi, da živi še samo zaradi naju. Babica je vso svoje življenje, ves svoj trud, denar in čas vložila v to hišo. Odvzeti babici hišo bi pomenilo, da sva dokončno izgubila še četrtega člana družine, saj babica v teh letih tega ne bo niti razumela niti preživela. Ostali bomo praktično vsi trije na cesti, brez strehe nad glavo in brez osnovnih pogojev za preživetje. Kot družina v trenutni situaciji nismo zmožni odplačati dolga, zato pričakujemo pomoč dobrih ljudi, saj nam to predstavlja edini izhod iz nastale situacije in edino možnost, da lahko obdržimo hišo in s tem tudi streho nad glavo.“ pravita Eva in Mihael, ki dodajata, da bi sedaj najpomembneje bilo, da bi zbrali okoli 31.000,00 CHF zaostalih terjatev, potem pa bi nekako skušali sproti plačevati obroke v znesku dobrih 100.000,00 CHF“, še povesta Eva in Mihael.
Če želite pomagati Evi in Mihaelu, lahko darujete na tekoči račun Zveze prijateljev mladine Slovenije SI56 0400 1004 9903 191, sklic SI00 07-2021-2, namen: Za dvojčka. Na številko 1919 pa lahko pošljete SMS TEDNIK ali TEDNIK5 in prispevali boste en ali pet evrov.
