Kanadski Prekmurec Ferdinand Godina praznoval 80. rojstni dan in v gostilni podaril več kot 600.000 €
Zvezde in boginja Fortuna niso mnogim Slovenkam in Slovencem namenile usodo, da bi v Ameriki, Avstraliji, Združenem kraljestvu ali kjerkoli drugje imeli nadpovprečno bogate strice ali tete, po možnosti brez najbližjih naslednikov, ki v svojem tretjem življenjskem obdobju delijo sadove svojega več desetletnega pridnega dela. Prav to je doletelo številne Godinove in njihove potomke iz Dolnje Bistrice, nedaleč od Lendave in hrvaške meje, čigav daljni sorodnik je bil tudi slovenski pisatelj in urednik Ferdo Godina, rojen kot Nandor Godina (Dolnja Bistrica, 17.10.1912 – Ljubljana, 14.07.1994), ki je med drugim spisal roman Bele tulpike, osrednja osebnost celotnega dogajanja pa je bil Ferdinand Godina, rojen 10.05.1943. Takrat, v vihri 2. svetovne vojne ni bilo lepo življenje, tudi sploh v otroštvu in mladosti mu ni bilo postlano z rož’cami. Zato pa se je odlično znašel na drugi strani velike luže, v Kanadi, kamor se je trebuhom za kruhom podal davnega leta 1967. Res je sicer veliko delal, največ kot odličen varilec in inštalater centralnega ogrevanja in podobnih reči. Tudi upokojil (leta 2006) se je kot hišnik – vzdrževalec na eni izmed univerz v Torontu, s čem je potrdil, da je imel rad svoj poklic, Toda ljubitelj hitrih in pregrešno dragih avtomobilov ni obogatel tukaj, temveč pri nepremičninah, kjer ima „vzornika“ enega najbogatejših zemljanov, prejšnjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
Podobno kot že v prejšnjih letih je Ferdinand, ki je ponosen na Slovenijo, tudi letos prišel v svojo prvo domovino, s posebnim namenom. Poleg obiska številnih sorodnikov je namreč v domačem okolju, v soboto, 13. maja, praznoval 80. rojstni dan. In ker se je v gostišču Žabjak v Žižkih, med več kot 70 gostov, sorodnikov, najbližjih prijateljev in sosedov, ter zaposlenih v gostilni in muzikanti, odvijalo nekaj nenavadnega, kjer so po gostišču dobesedno leteli ameriški zelenci, ob tem je lastnike zamenjalo najmanj 600.000,00 evrov, smo se z radodarnim slavljencem pogovarjali na domačiji njegovega brata Matije, v Dolnji Bistrici, kjer se je Ferdinand, kot šesti otrok (po pet fantov in deklet) rodil Matiji in Rozini Godina. Danes jih živi še osem, po dva v Prekmurju in Nemčiji, štirje pa v Kanadi. Naš sogovornik, ki si nikoli ni ustvaril družine in tako nima otrok, nam je razložil, da se je po osnovni šoli šel kot vajenec učiti za zidarja, a je po prvem letniku, zaradi zdravstvenih razlogov, moral spremeniti smer. Zaradi zdravstvenih težav se je pozneje izognil tudi služenju vojaškega roka. Postal je administrator in se zaposlil v nekdanjem ČZP Delo, kjer je bil kurir. Svetovali so mu naj se gre naprej šolati, da bi dobil boljšo službo, a se je leta 1967 odločil za odhod v Avstrijo. Po osmih mesecih se je s pomočjo starejšega brata odpravil v Kanado. Najprej se je za kratek čas zaposlil v tekstilni tovarni v Montrealu, kjer je prejemal le 45 centov za uro dela. Zato je že po dveh mesecih odšel v Toronto, kjer je bilo veliko boljše. Bil je med veliko Slovenci, celo dve slovenski katoliški cerkvi imajo, dobro je služil, a res tudi veliko in pridno delal. Znova je bil tudi vajenec, a mu ni žal, saj se je veliko naučil zlasti za varjenje različnih materialov, kar je za veliko industrijsko mesto bilo zelo pomembno. Sploh se je veliko izpopolnjeval in pridobival različna znanja, ko se je zaposlil v rafineriji nafte je imel plačilo 65 dolarjev na uro.
Denarja je bilo vedno več in se je odločil za nakupe nepremičnin, najprej blok z osmimi stanovanji, čez nekaj let nov blok s 15 stanovanji. Vse to je sam vzdrževal in oddajal v najem ter odlično služil. Kljub temu je za razširitev posla najel večje dolgoročno posojilo, da je lahko kupoval nepremičnine, jih uredil in prodal po višji ceni. S prodajo hiš je zaslužil okoli 2.000.000,00 dolarjev, nekaj pa tudi od drugih nepremičnin. Sploh pa se je Ferdinand odlično znašel v poslovnem svetu, pokazal pa je, da so Slovenci pridni in delovni. „Čeprav sem imel veliko dela sem pogosto prihajal v Slovenijo in ponosen sem na to. Tako je bilo tudi tokrat, ko sem želel med žlahto proslaviti okrogel življenjski jubilej. V Žabjak, k Ančki in Stanku Tibautu, je prišlo več kot 70 sorodnikov ter nekaj prijateljev in sosedov. Zraven je bil tudi moj prijatelj iz Kanade, odličen vodovodni inštalater Janez Plohl, s katerim sem prijatelj že 55 let, prišel pa je iz Markovcev na Dravskem polju. Na praznovanju rojstnega dneva je bilo enkratno,“ nam je razlagal slavljenec Ferdinand, ki je s svojimi „zelenci“, spremenjenimi v evre, poskrbel za nepozabno slavje.
Najprej je poskrbel za bogat srečelov, kjer so vsi gostje (in gostitelji v gostilni) ob prihodu, poleg aperitiva, prejeli brezplačno srečko, katere so pozneje žrebali in vsi so prejeli lepe nagrade, večinoma vrednostne bone, tudi počitnice ipd. Posebnost je bilo „talanje“ bankovcev po en USA$. Tisoč takšnih bankovcev je v štirih urah dela zvil v „kroglico“ in jih je pozneje razmetal po mizah in bed goste. „Eni so menili, da gre za smeti in se nejevoljno vse skupaj opazovali, drugi pa so pridno pobirali ta ‘odpad’. Nekatri so se križali, drugi ostali brez besed. Na koncu so vsi pobirali kroglice in jih pozneje poravnali v bankovce,“ je dejal Ferdinand, ki je za gostinske stroške, glasbo, srečelov, dolarske ‘kroglice’ in podobne drobnarije porabil vsaj 10.000 evrov. Toda, to je kaplja v morje proti tistemu kar je sledilo, saj je Ferdinand sedemnajstim sorodnikom razdelil kar 600.000,00 evrov. „Hvaležen sem jim, zlasti bratu pri kateremu prebivam, ko pridem v Slovenijo, da me spet sprejmejo. Zato sem bratoma in njunima družinama razdelil nekaj denarja,“ je razložil Ferdinand, ki je najnižji znesek 10 tisočakov razdelil najmlajšim družinskim članom, daleč največ pa je prejel brat pri katerega družini živi, ko je v Sloveniji, ter bratova vnukinja, ki končuje fakulteto v Ljubljani. Ostali pa vmes, vsi po več deset tisoč evrov.
„Ni mi žal, da sem takšen kot sem. Če bi se spet rodil, bi želel biti enak. Moje življenje je bilo zelo pestro ne le na poslovnem področju. Za vse kar sem ustvaril in kar imam sem hvaležen svojim desetim prstom, seveda tudi sreči in iznajdljivosti. Hvaležen sem tudi svojcem, zlasti tukaj pri bratu, kjer me lepo sprejmejo vedno, ko obiščem svojo domovino Slovenijo, zato se jim skušam nekoliko oddolžiti. To je le začetek, kar se je zgodilo pri Žabjaku…“ nam je ob slovesu zaupal dobrosrčni možakar Ferdinand, ki je očitno zadihal s polnimi pljuči, ni pa pozabil zahvaliti osebju Okrepčevalnice Žabjak v Žižkih, kjer so njemu in njegovim več kot 70 gostom odlično postregli z vrhunsko hrano in pijačo. Enako je zahvalil tudi domačem muzikantom iz Skupine Marki. Ene in druge je tudi dodatno nagradil.
