Agresija na Gazo s strani Izraela, ki se je v svoji najbolj uničujoči obliki začela 7. oktobra 2023, traja že dve leti in sedem mesecev. Čeprav so bila vmesna obdobja uradnih premirij (zadnje de jure premirje naj bi veljalo od oktobra 2025), se nasilje, vojaški vpadi in blokade niso nikoli zares končali. Število žrtev je grozljivo in po mnenju mnogih mednarodnih strokovnjakov še vedno podcenjeno zaradi tisočev, ki ostajajo pod ruševinami. Za obdobje od 2023 do maja 2026 so podatki o žrtvah grozljivi. Po podatkih ministrstva za zdravje v Gazi je potrjenih smrtnih žrtev preseglo 72.600. Večino (okoli 70 %) predstavljajo ženske in otroci. Število ranjenih je preseglo 172.400. Mnogi od njih trpijo za trajnimi invalidnostmi, saj zaradi uničenega zdravstva niso prejeli ustrezne oskrbe.
Stanje v Gazi maja 2026
ostaja eno najhujših humanitarnih katastrof sodobnega časa. Kljub občasnim in krhkim dogovorom o prekinitvi ognja, ki so se v preteklosti zvrstili, poročila humanitarnih organizacij (kot sta OCHA in MSF) slikajo podobo popolnega družbenega in infrastrukturnega zloma. Situacija s hrano je prešla iz akutne krize v fazo sistemskega iztrebljanja.
Še vedno je mnogo smrtnih žrtev zaradi podhranjenosti. Poročila navajajo, da je do maja 2026 zaradi lakote in s tem povezanih zapletov umrlo že več kot 100 otrok. Izrael še naprej strogo nadzoruje mejne prehode. Čeprav bi Gaza za preživetje potrebovala vsaj 600 tovornjakov dnevno, jih v povprečju vstopa manj kot polovica, v določenih obdobjih pa pomoč sploh ne doseže severnega dela enklave. Več kot 80 % kmetijskih zemljišč, pekarn in mlinov je uničenih, kar prebivalstvo sili v popolno odvisnost od zunanje pomoči, ki pa je blokirana.
Zdravstvo v Gazi praktično ne obstaja več kot delujoč sistem. Deluje le še v obliki t. i. »vojne medicine«. Od nekdanjih 36 bolnišnic jih le še manjši del (okoli 40 %) deluje delno, večinoma kot improvizirane poljske bolnišnice brez osnovne opreme. Kritično primanjkuje insulina, pripomočkov za dializo, anestetikov in zdravil za srčno-žilne bolezni. Operacije, vključno z amputacijami pri otrocih, se pogosto izvajajo brez ustrezne anestezije ali sterilnih pogojev. Zaradi uničenega vodovodnega sistema (90 % infrastrukture je poškodovane) in pomanjkanja mila so se razširile (po poročanju medijev) kožne bolezni, akutne driske in respiratorne okužbe. Ljudje v povprečju preživijo s 3 litri vode na dan, kar je krepko pod higienskim minimumom (50–100 litrov).
Več kot 1,9 milijona ljudi je notranje razseljenih. Večina živi v prenatrpanih šotorih ali improviziranih zavetjih, ki ne nudijo zaščite pred ekstremnimi temperaturami. Na tisoče ljudi si deli eno samo stranišče, kar povzroča nepredstavljive higienske razmere in hitro širjenje nalezljivih bolezni. Celotna generacija otrok kaže znake težkih travm, saj so nenehno izpostavljeni bombardiranju in izgubi družinskih članov.
Širitev konflikta v Libanon
Dogajanje v Gazi je neločljivo povezano z dogajanjem na severu. Izrael izvaja obsežne zračne napade na Libanon (zlasti jug in predmestja Bejruta), kar dodatno razpršuje pozornost svetovne javnosti in vire humanitarnih organizacij. Napadi na Libanon in nadaljevanje operacij v Gazi ustvarjajo spiralo nasilja, ki humanitarnim delavcem fizično onemogoča varen dostop do tistih, ki pomoč najbolj potrebujejo. Čeprav so podpisali »premirje«, saj napadi s strani Izraela nadaljujejo vsakodnevno in s tem posledično tudi žrtve med napadenimi Libanonci.
Izrael zavrača vsakršen vstop ključnim pripomočkom (npr. generatorjem, filtrom za vodo, nekaterim zdravilom). Še vedno se izvajajo napadi na humanitarne konvoje (zadnje čase predvsem na morju) in uslužbence (več kot 250 ubitih humanitarnih delavcev od začetka vojne) so povzročili, da so številne organizacije prisiljene omejiti svoje delovanje. Težava je v tem, da se agencije, kot je UNRWA, se soočajo s kroničnim pomanjkanjem sredstev, saj so donacije kljub katastrofi nižje od potrebnih za preživetje prebivalstva. Rečemo lahko, da je to namerno povzročena humanitarna katastrofa, kjer so osnovne človeške dobrine uporabljene kot sredstvo vojskovanja.
Poraz človečnosti v neposrednem prenosu
Gaza maja 2026 ni le prizorišče vojaškega spopada, temveč simbol popolnega zloma mednarodnega pravnega reda. Dejstvo, da se morija nadaljuje kljub tisočem dokumentiranih dokazov o genocidnih dejanjih, lakoti kot vojni metodi in sistematičnem uničevanju zdravstva, postavlja pod vprašaj smisel vseh globalnih institucij. Gaza je postala »lakmusov papir« naše civilizacije – test, na katerem je svetovna politika padla, saj je dopustila, da se v 21. stoletju celotno ljudstvo izbriše pred očmi javnosti. Vsaka neizročena pošiljka zdravil in vsak blokiran tovornjak s hrano sta zavestni odločitvi, ki vodita v smrt tistih, ki so preživeli bombe.
Nadaljevanje agresije na Libanon nakazuje, da se konflikt ne bo omejil le na Gazo. Grožnja totalne regionalne vojne ostaja realna, kar bi pomenilo še večjo destabilizacijo, nove begunske valove in energetsko krizo, ki bi jo občutil ves svet. Edina pot naprej, ki ni popolnoma katastrofična, zahteva takojšnjo vzpostavitev trajnega premirja, popoln umik blokade in uvedbo mednarodnega nadzora nad dostavo pomoči. Prihodnost Gaze bo odvisna od tega, ali bo mednarodna skupnost prešla od besed h konkretnim sankcijam proti kršiteljem človekovih pravic, ali pa bo dopustila, da se zgodovina zapiše s krvjo tistih, ki so bili pozabljeni za zidovi blokade.
»Gaza krvavi, svet miži. Libanon gori, vest molči.«
Zbral, uredil in komentiral:
doc. dr. mag. Bojan Macuh
