S takšnim mačehovskim odnosom in uvozom mesa sumljive kvalitete iz Južne Amerike ne bo dobre hrane, še manj pa samooskrbe
Kakorkoli obračali brž kot ne bodo tudi tisti, ki jim kmetovanje ni pri srcu, morali priznati, da Slovenija potrebuje kmetijstvo in kmeta. Pa ne samo zaradi pridelave hrane, brez katere bomo težko živeli, temveč prispeva tudi manjšemu ogljičnemu odtisu zaradi prevoza hrane iz drugih držav in kontinentov, da o reševanjem podeželja pred zaraščanjem niti ne govorimo. In med tistimi, ki za to skrbijo na sončni strani Alp, je veliko kmetij v gričevnatem svetu Slovenskih goric, kjer smo v Zgornji Voličini, nedaleč od Lenarta obiskali uspešno govedorejsko kmetije Kocbek, kjer je leta 2002, kot darilo za svoj 23. rojstni dan kmetijo za pridelavo mleka, od očeta Feliksa in mame Olge dobil Alberto Kocbek. Kot danes pove Alberto, ki je takrat končal študij živinoreje na kmetijski fakulteti, je nekako bil prepričan, da je domača kmetija njegovo delovno mesto in življenjski okolje. Še danes na kmetiji pomagata starša, ter seveda Albertova življenjska sopotnica Mateja, in njun sin Aljaž. Albert in Mateja sta na kmetiji tudi zaposlena, stalno pa je zaposlen tudi Matejin brat Tilen, v delovnih konicah pa na kmetiji pomaga tudi Albertov brat Renato, ki se sicer nedaleč stran ukvarja s sadjarstvom in poljedelstvom. Seveda pri večjih delih oz. v delovnih konicah sezone, kar je pogost primer, jim pomagajo tudi prijatelji in sosedje.
Kot nam je povedal gospodar kmetije Alberto Kocbek, trenutno je v njihovem hlevu 60 krav molznic in 90 živali tako imenovane mlade živine, med njimi 15 teličkov. Mesečno krave povržejo več kot pet teličkov, bikce prodajo, teličke pa ostanejo na kmetiji. „Kmetijo sem od očeta prevzel pred 23 leti. Tudi oče se je ukvarjal s pridelavo mleka, vendar je imel na kmetiji le 15 živali. Nato smo zgradili nov hlev še za dodatnih 50 molznic. Zdaj imamo dovolj prostora za 150 živali. V glavnem gre za molznice lisaste pasme, ki pri nas po količini mleka več kaj dosti ne zaostajajo za črno-belimi, ki načeloma veljajo za najboljše mlekarice. Krava molznica lisaste pasme v času 1-letne laktacije da 8.500 kilogramov mleka, črno bela 10.500. Dnevno to pomeni povprečno približno 30 kilogramov mleka. Je pa res, da se življenjska doba krav molznic s povečano mlečnostjo krajša. Sami sicer ne stremimo k visoki mlečnosti, tako da je povprečna laktacijska življenjska doba naših živali šest, sedem let, nato pa gredo v klavnico.”
Alberta ne moti, da je kmetijo prevzel dokaj hitro in je že v rosnih letih dobil svojo vsakodnevno služba, vse je bilo načrtovano. Za tako nevsakdanje zgoden prevzem kmetije sta dva vzroka. Kot prvega Alberto navaja, da je želel biti popolnoma predan delu in kmetiji. Mladi namreč povečini predolgo čakajo na prevzem in se počutijo le kot delovna sila. Drugi vzrok pa je bilo kandidiranje na sredstva v okviru Skupne kmetijske politike (SKP), saj je imel Alberto kot mladi prevzemnik precej več možnosti, da bo uspešen na razpisu za nov hlev kot pa oče Feliks. In je tudi bil, saj so s pomočjo evropskih sredstev zgradili hlev za 55 krav molznic in tako stalež krav iz leta v leto povečevali. V hlevu je trenutno skoraj 70 krav molznic in 65 plemenskih telic. Tako so uresničili svoje cilje in s sredstvi SKP modernizirali kmetijo in prirejo. S tem se je dvignila produktivnost na kmetiji. Kocbekovi se pri reji krav molznic držijo še posebej enega načela: s čim manjšimi stroški uspešno kmetovati. Za cilj so si zadali, da bi kar se da visoko mlečnost dosegli iz osnovne krme. Imajo 70 hektarjev površin, od tega je več kot 50 hektarjev trajnih travnikov, na njivah pa je 12 hektarjev koruze, tri hektarje ječmena in lucerna. Obrok je sestavljen iz kakovostne travne silaže (60 odstotkov) in koruzne silaže (40 odstotkov). Preostale krmne sestavine so seno, koruzni šrot, ječmen, bučne pogače, sojine tropine, mineralno vitaminski dodatek in močna krmila za izravnavo krmnega obroka. Krave ob molži dobijo še popolni krmni koncentrat za višjo mlečnost. Alberto poudarja, ne kosijo prezgodaj, raje počakajo teden dni, da je delež vlaknin nekoliko večji.
Tudi pri Kocbekovih so parcele precej razdrobljene. Alberto pravi, da imajo dovolj površin za obdelavo, ne mislijo se širiti naprej oziroma povečevati pridelavo in prirejo. „Površin je precej, kar poveča stroške pridelave. In tudi zato ne sklenem nobene najemne pogodbe, če mi ni dovoljeno uveljavljati površin v zbirni vlogi subvencijske kampanje. Moje mnenje je, da mora kmet, ki obdeluje površine, tudi uveljavljati zahtevek za te površine.“ Kocbek tudi pove, da se jim nakup kmetijskih površin enostavno ne bi izplačal, saj ne morejo dati 30 tisoč € in več za hektar površine. Ko pridelaš različno žito pa potem prodaš z zaslužkom nekaj sto €. Kje je tukaj računica, se sprašuje. Ob tem dodaja, da so pred leti opustili gnojenje travnikov z mineralnimi gnojili, poslužujejo se le gnojenja s predelano gnojevko. Na kmetiji, čeprav ni uradno ekološka, si prizadevajo delovati čim bolj okolju prijazno. Že pred več kot desetletjem so začeli razmišljati o načinih, kako zmanjšati vpliv na naravo. Med drugim v gnojevko dodajajo posebne pripravke za boljšo fermentacijo že v jami. To znatno zmanjša neprijeten vonj, naredi gnojevko manj agresivno in izboljša izkoristek dušika, kar pomeni, da lahko uporabljajo manj ostalih gnojil. Poleg tega uporabljajo tudi naravne aktivatorje tal, ki pospešujejo rast rastlin. Vsi uporabljeni pripravki so dovoljeni v ekološkem kmetijstvu.
Na osmih lokacijah od aprila do novembra pasejo telice. Poleg paše telice dobijo vodo in mineralno-vitaminski dodatek. To je najcenejša reja, še posebej, ko paseš na površinah s težjimi pridelovalnimi pogoji. Živali začnejo navajati na pašo poleg hleva, ko so stare tri mesece, nato pa jih praviloma odženejo na bolj oddaljeno pašo, ko so stare 6 mesecev. Naslednik na kmetiji Aljaž ne le, da je aktiven pri delu v hlevu in na travnikih, samostojno redi manjšo čredo ovac. Kocbekovi so se kljub nekaterim pomislekom pred leti odločili za nakup molznega robota blagovne znamke DeLaval. „Odločitev je bila več kot pravilna. Prihranek časa je namreč velik, saj zdaj za nadzor ter morebiten pregon v molzišče porabimo le še četrtino časa, ki smo ga poprej. Krave osemenjujemo s semenom, ki daje potomkam čim bolj pripeto vime, pazimo na namestitev seskov ter hiter iztok mleka. Pri molži nimamo težav, manj je težav z mastitisom, mleko je bolj kakovostno, količine namolzenega mleka pa so bile tudi višje. V povprečju se krave molzejo 2,8-krat na dan, kar je precej.” Molža s pomočjo molznega robota jim je omogočila prihranek časa za dopolnilno dejavnost na kmetiji – izdelavo mlečnih izdelkov, saj je njihovo domače mleko postalo zgodba o uspehu. Pred desetletjem so nižje odkupne cene mleka (23 centov za liter) mnoge kmetije postavile pred izzive. Na kmetiji Kocbek so morali celo podaljševati odplačilno dobo za kredite. Začeli so razmišljati celoviteje in svojo priložnost so našli v predelavi mleka. Začela se je zgodba izdelave in prodaje mlečnih izdelkov, ki danes osvajajo priznanja in navdušujejo s kakovostjo in okusom. Žena Mateja se posveča predelavi mleka na kmetiji. V ponudbi imajo jogurte, skuto, sadni desert, sir za žar. Vse bolj razmišljajo tudi o ponudbi mladih sirov. Pobuda se je porodila ob ideji o ponudbi svežega, lokalno pridelanega mleka. Kmalu se je začela domača proizvodnja jogurtov, ki jih je ustvarjala Mateja kot inženirka živilske tehnologije. Prve poskuse je pripravljala kar doma v kuhinji, a rezultati so presegli pričakovanja – že prvi ocenjevalci so izdelke nagradili z zlatom in srebrom.
Približno četrtino namolzenega mleka prodajo kot surovo mleko v okviru dopolnilne dejavnosti oziroma predelajo v mlečne izdelke, s katerimi danes oskrbujejo šole in druge javne ustanove, kar priča o zaupanju v lokalno pridelano mleko. „Z veseljem opažamo, da ljudje vedno bolj cenijo domačo, lokalno hrano. Pridelke in izdelke. Prej nismo doma prodajali niti mleka, med pandemijo koronavirusa pa so se ljudje tega zelo navadili. Veliko jih še prihaja, tisti, ki smo jim nekoliko s poti, pa se zdaj ustavljajo pri multimatu. Ta je zelo priročen tudi zato, ker ponuja širok nabor izdelkov tudi od drugih ponudnikov,“ pove Mateja.
Okusi z značajem
Vse bolj so prepoznani njihovi jogurti, pripravljeni na tradicionalni način. Jogurtov ne odlikuje jih okus, ki nastaja na podlagi kakovostnih sadnih baz z visokimi sadnimi deleži, temveč tudi imena, ki so plod Matejine domišljije in so v prvi vrsti pozitivna ter poskrbijo, da se jogurt zaužije z nasmehom. Zaljubljena jagoda, Pogumna češnja, Navihana borovnica, Vesela stračatela, Ponosna marelica, Sproščena vanilja, Zabaven navadni jogurt, Nasmejani gozdni sadeži, Prijazno pečeno jabolko se glasijo imena Kocbekovih jogurtov. Jogurti so poleg mleka, tradicionalno pridelane skute, domačega deserta ter sira za žar, na voljo v lokalni trgovinici, na tržnici in celo v avtomatu v središču Lenarta. Porabo spremljajo prek aplikacije, plačajo samo stroške delovanja avtomata, kar jih zelo veseli.
Naš sogovornik Albert nam je tudi zaupal, da je vseskozi igral nogomet in da je sploh dobro povezan s krajem in domačimi ljudmi, Politika ga ne zanima, a tudi časa ni imel za to. Kljub temu ga žalosti, da je Slovenija brez vizije, kako poskrbeti za slovenskega kmeta. Namesto tega se slovenska, tako kot evropska politika, raje ukvarja s postavljanjem novih administrativnih in regulativnih ovir. To otežuje domače kmetijstvo, ga dela nezanimivega za mlajšo generacijo in posledično ogroža našo prehransko neodvisnost. Ker hrano v vsakem primeru potrebujemo, zmanjšana ali otežena pridelava domače prehrane pomeni večanje deleža uvožene hrane. Velikokrat celo poceni hrane iz tretjih držav, ki imajo izjemno slabo regulativno na področju prehranske varnosti. Kmetijska politika brez vizije, ki se pretirano uklanja »zeleni ideologiji,« torej dolgoročno vodi tudi v ogrožanje naše prehranske varnosti. Pravi, da ne smemo pozabiti, da smo z našim načinom kmetovanja skozi stoletno tradicijo oblikovali našo kulturo in našo naravno pokrajino. Naš način kmetovanja se danes zaradi številnih nerazumnih omejitev, ki so posledica pretiravanja z »zeleno ideologijo« trenutne evropske politike, onemogoča. Zanemarjanje slovenskega kmetijstva in pretirana evropska regulativa, ki pa jo slovenska še nadgradi, in ki določa celo, kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko slovenski kmet obdeluje lastno zemljo, vodi tudi v spreminjanje avtohtone pokrajine. Ta se zaradi opuščanja kmetovanja vse pogosteje zarašča. Si res želimo, da bo kakovostna hrana domače pridelave vse redkejša na slovenskih krožnikih, s čimer bomo v Sloveniji izgubili tudi nosilce tradicije in podeželja? Koncept nacionalne kmetijske politike mora v ospredje postaviti slovenskega kmeta, stremeti k prehranski samozadostnosti, spodbujati uporabo lokalno pridelane hrane visoke kakovosti in s tem posledično zagotavljati našo prehransko varnost.
Kocbek opozarja na pomen pridelave slovenske hrane. Slovenski kmetje se dan na dan soočajo z visokimi stroški pridelave, nelojalno konkurenco cenejšega uvoza, obsežno birokracijo in številnimi socialnimi izzivi. Zato potrošnike poziva, naj pri nakupu hrane izberejo lokalno in tako podprejo slovenskega kmeta in slovensko kmetijstvo. Ena največjih težav v kmetijstvu so visoki stroški pridelave, ki jih kmetje ne morejo pokriti z odkupnimi cenami, ki se oblikujejo v verigi. Ko gre za odkup mleka, so cene bile ugodne, a se sedaj znižujejo in znašajo okoli 0,45 €/l, po Kocbeku pa bi ustrezna in življenjska cena bila vsaj 0,50 €/l. Kot težavo Kocbek omeni zlasti nizke cenei masovnega industrijskega kmetijstva tujih držav. To je nezdrava tuja konkurenca oz. uvoz iz tretjih držav, v katerih je dovoljena uporaba zaščitnih sredstev, ki so v EU prepovedana…
O tem, da je kmet vedno na „zadnjem mestu“ mogoče tukaj največ pove razmišljanje kmečkega sindikalista Antona Medveda, in sicer: „Od hlebca kruha dobi kmet le 7 %, to je 20 centov, medtem ko si država vzame 25 centov. Kmet vedno dobi najmanj…«, ali pa razmišljanje neimenovanega kmeta: „Jaz sem kmet. In vsak dan naredim vse za svoje živali, svoja polja, svojo zemljo. Pogosto preveč. Večkrat pozabim nase. Ampak tudi jutri bom vstal. In šel nahranit živali. Ker me potrebujejo. Ker sem za to odgovoren. Ker vem, da delam prav.“
Fotografije: Osebni arhiv