NE OBSTAJAJ – ŽIVI
Včeraj sem stala v tišini, ki jo prinese slovo.
Poslavljali smo se od mladega fanta, starega komaj 23 let.
Med ljudmi sem srečala prijateljico …
in izvedela, da je isti dan izgubila svojo 30-letno hčerko.
V enem samem dnevu … toliko bolečine,
toliko prekinjenih zgodb,
toliko življenj, ki so se ustavila prehitro.
In takrat se človek res zave …
Komaj se je začel dan … in že se spušča večer.
Komaj se je začel teden … in že je nedelja.
Komaj smo zajeli sapo … in mesec je mimo.
Leto se obrne, kot bi trenil.
In potem …
mine 40, 50, 60 let našega življenja.
In nekega dne ugotovimo,
da ni več staršev,
da odhajajo prijatelji,
da življenja ugašajo prehitro.
Da se nekateri poslovijo,
še preden so sploh zares začeli živeti.
In zaboli spoznanje,
da poti nazaj ni.
Zato poskusimo drugače.
Ustavimo se.
Začutimo trenutek.
Uživajmo v času, ki ga še imamo.
Delajmo, kar imamo radi.
Vnesimo barve tja, kjer je postalo sivo.
Razveselimo se drobnih stvari.
Smejmo se – iskreno, iz srca.
Ne odlagajmo več na “kasneje”.
Kasneje bom …
kasneje bom povedal-a …
kasneje bom poklical-a …
Kot da imamo zagotovilo, da “kasneje” sploh obstaja.
Pa ga pogosto ni.
Kasneje se kava ohladi.
Kasneje se prioritete spremenijo.
Kasneje izgine čar.
Zdravje se lahko izgubi.
Otroci odrastejo.
Starši postanejo krhki.
In včasih …
kasneje pride prepozno.
Obljube ostanejo neizrečene.
Objemi neobjeti.
Besede neizgovorjene.
In življenje … se konča.
Ne čakajmo na kasneje.
Naš čas je danes.
Ta trenutek.
Življenje se zdi dolgo,
a v resnici mine kot dih.
Zato ne samo obstajati.
Začni živeti.
