Podeželske ženske so v Spodnji Ščavnici prikazale žetev s srpom in se poveselile
Žetev oziroma spravilo krušnega žita je poleg kolin in trgatve, gotovo največji družinski praznik na podeželju. Ne tako davno je bilo pšenično klasje zlato, saj je dobra žetev pomenila preživetje družine. Veliko zadovoljstvo je bilo, če je bilo dovolj zrnja za mlin in seme za naslednjo setev. Kruh je v marsikateri družini še vedno velika vrednota, zlasti ob zadnjih krizah in podražitvah. Pri nas so se ob zares garaškem delu znali kmetje po žetvi tudi poveseliti, čeprav marsikateri v zadnjem času nima posebnega razloga za veselje, tudi če je letina dobra. No, da ne bi stara kmečka opravila utonila v pozabo, skrbijo številna društva na podeželju, ki pripravljajo najrazličnejše etnološko obarvane prireditve, s katerimi poskušajo ohranjati stare običaje, tudi žetev s srpom in koso ter pospravljanje krušnega žita s polja v kaščo, obenem na ta način prenašajo tradicijo na mlajše generacije in rodove, katerim je tovrstni boj za kruh nekaj samoumevnega, brez truda in znoja.
Prav zaradi tega Društvo podeželskih žena in deklet Gornja Radgona, ki uspešno deluje že več kot pol stoletja, s podporo Kmetijske zadruge Radgona, Kmetijsko svetovalne službe pri KGZ Murska Sobota, vsako leto v Spodnji Ščavnici nedaleč od Gornje Radgone, pripravljajo praznik žetve, kjer predvsem prikažejo žetev s srpom in ročno koso, nato pa se malo družijo in poveselijo, koliko jim omogočajo njihove živali, katere vedno morajo jesti in piti, bodisi po zimi ali poleti, po snegu in mrazu ali soncu in vročini. V vsakem primeru je tudi 44. po vrsti tradicionalni praznik žetve, ponovno potrdil, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, ker mladi vsaj nekoliko izvedo kako se je nekoč delalo…
Kot nam je povedala Vesna Bratuša, neutrudna predsednica DPŽD Gornja Radgona, se je minulo nedeljo, na god sv. Veronike – svetopisemske žene, v Spodnji Ščavnici, kjer je potekal 44. dan žetve, zbralo okoli 50 članic in podpornikov društva. „Opravili smo žetev pšenice na njivi Leona Jaušovca, kjer že vsa leta dobimo košček pšeničnega polja za prikaz ročne žetve s srpi. V društvu imamo precej žanjici od katerih je najstarejša Micka Tanacek (86) in najmlajša Žana Hedl, ki ima 17 let. Vsem je bila Micika mentor in učitelj, za kar smo ji zelo hvaležne. S prikazom žetve na ročni način želimo ohraniti kulturno dediščino naših krajev in opomniti, da nekdaj ljudje niso živeli v razkošju, da je bilo polno truda in garanja potrebno za pridelavo pšenice – za kruh, ki jim je bil največje bogastvo in so ga spoštovali bolj kot ga spoštujemo danes.“
Dodala je Bratuševa, da so po žetvi snope zložili v križ in jakce tako kot nekoč, da jih dež ne bo močil. „Žetev na njivi smo zaključile s slovensko ljudsko pesmijo in dobro pripravljeno domačo malico, seveda je bila zraven tudi hladna kapljica. Sledilo je druženje v vaško gasilskem domu, z dobrotami pridnih kmečkih žena, članic našega društva.
Kmečke ženske sicer veliko delajo, ase tudi poveseliti vedo (Foto: Arhiv društva)