Ko avgustovsko sonce obarva poletne dni, Slovenijo zajame prav posebno ozračje. vsako leto 15. avgusta obhajamo Marijino vnebovzetje — v narodu poznano tudi kot veliki šmaren, velika maša ali velika gospojnica. Ta praznik, ki že stoletja usmerja korake tisočev romarjev proti osrednjim verskim središčem in primestnim cerkvicam, predstavlja enega najpomembnejših stebrov krščanske tradicije.
Globoko versko sporočilo o Devici Mariji, ki je bila ob koncu zemeljske poti s telesom in dušo sprejeta v nebeško slavo, presega le duhovne okvirje. Od leta 1992, ko je bil 15. avgust v Sloveniji razglašen za dela prost dan, je veliki šmaren postal tudi čas za družinska srečanja, ohranjanje kulturne dediščine ter premislek o vrednotah, ki povezujejo rodove.
Kaj ta dan pomeni v sodobnem času, kako se prepletata njegova bogata zgodovina in ljudsko izročilo ter zakaj se tisoči še danes odpravljajo na pot k romarskim svetiščem? Vsako leto 15. avgusta kristjani po svetu, še posebej katoličani, obeležujemo praznik Marijinega vnebovzetja, enega največjih in najstarejših praznikov posvečenih Devici Mariji.
Praznik ima na sploh globok teološki pomen – izraža vero, da je Marija zaradi svoje brezgrešnosti in vloge v odrešenjskem načrtu deležna Božje milosti na poseben način. Gre tudi za praznik upanja, saj vernike spominja na obljubo večnega življenja. V Sloveniji ima ta praznik poseben pomen in dolgo tradicijo. Slovenci smo od nekdaj močno povezani z marijansko pobožnostjo, kar potrjuje tudi veliko število cerkva, kapel in božjepotnih svetišč, posvečenih Mariji – od Brezij, Ptujske Gore, Turnišča, Svete Gore pri Novi Gorici, do številnih manjših romarskih krajev v Pomurski regiji sta Apače in Grad na Goričkem.
Na Veliki šmaren, kot praznik imenuje ljudsko izročilo, se verniki zberejo pri mašah in procesijah, pogosto pa se udeležijo tudi romanj v večja svetišča. Za mnoge družine je to tudi dan, ko se srečajo sorodniki, obiščejo grobove prednikov in se skupaj udeležijo prazničnih dogodkov.
Poleg verske dimenzije ima praznik tudi bogato kulturno noto. Na ta dan so se v preteklosti po slovenskih vaseh odvijali sejmi, blagoslovi zelišč in poljščin, saj je praznik sredi žetve. Ljudje so verjeli, da blagoslovljena zelišča varujejo dom in polja pred nesrečo. Marijino vnebovzetje ostaja v sodobnem času dan, ki združuje vero, tradicijo in slovensko kulturno dediščino. Poleg verskega pomena je to tudi priložnost za razmislek o družinskih vrednotah, povezanosti skupnosti in ohranjanju običajev, ki so nas oblikovali skozi stoletja.
Zakaj je Marijino vnebovzetje še danes tako pomembno?
Praznik Marijinega vnebovzetja je eden najstarejših v Cerkvi. V jeruzalemski skupnosti so ga začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431, kjer so Marijo razglasili za Božjo Mater. Že v prvih stoletjih so kristjani verjeli, da je bila Marija ob koncu svojega življenja vzeta v nebesa – s telesom in dušo. Čeprav je to prepričanje v Cerkvi dolgo živelo, je šele papež Pij XII. leta 1950 to resnico tudi uradno razglasil kot dogmo oziroma versko resnico, ki jo katoliška vera z gotovostjo sprejema.
Praznik temelji na stoletnem verovanju, ki je izpričevano v mnogih cerkvah, na romarskih poteh in tudi v starejših pisnih virih, npr. v apokrifnem evangeliju o Marijinem zaspanju ter zapisih zgodnjih teologov, kot so sv. Janez Damaščan in sv. Efrem Sirski.
Marijina zgodba je tudi naša.
Ko Cerkev praznuje Marijino vnebovzetje, ne slavi le enega posebnega življenja, temveč nas spominja, da je življenje, kot ga je živela Marija – življenje v zaupanju, odprtosti in zvestobi Bogu – pot, ki vodi k polnosti bivanja. Marija je dosegla cilj, ki si ga želi vsak vernik: biti pri Bogu v večnosti. V tem smislu Marijino vnebovzetje ni oddaljen dogodek, temveč spodbuden opomin, da duhovno in materialno življenje nista ločena. Krščanska tradicija uči, da se z odgovornim delom, ljubeznijo do bližnjega in prizadevanjem za dobro že danes pripravljamo na večno življenje.
Slovenska pobožnost in Marijina bližina
V Sloveniji ima ta praznik posebno mesto. Veliko cerkva in kapel je posvečenih Mariji – še posebej številne božjepotne cerkve, kamor se ob prazniku zgrinjajo verniki. Romanja na Brezje, Ptujsko Goro, Turnišče, Sveto Goro in druga svetišča so znamenje žive vere in zaupanja v Marijino varstvo. Romanje pa ni le pot v naravo – je tudi in predvsem duhovna pot. Spominja nas, da je celotno človeško življenje popotovanje, katerega cilj je srečanje z Bogom.
Prav tako ta praznik poudarja tudi dostojanstvo vsake žene, saj je Bog prav v Mariji – materi in ženi – pokazal, kako visoko ceni človeško sodelovanje v odrešenju.
Obnovitev izročitve Mariji
Odkar je Slovenija samostojna država na praznik
Vnebovzete obnavljamo svojo izročitev Materi Božji s posebno molitvijo ali preprosto z molitvijo »O Gospa moja«, piše portal katoliska-cerkev.si.
»Izročitev Mariji bomo tudi letos obnovili v romarskih cerkvah, po župnijah in drugih svetih krajih. Marijo bomo prosili za pomoč, da bomo v zasebnem in javnem življenju spoštovali moralna načela ter načela pravičnosti, resnice, poštenosti, medsebojnega spoštovanja in osebnega dostojanstva,« je o izročitvi dejal upokojeni koprski škof Metod Pirih ter še poudaril: »Izročitev Mariji ima svojo vrednost in pomen le, če si v vsakdanjem življenju prizadevamo, da bi živeli in uresničevali tisto, kar smo z besedami obljubili in izpovedali.«
Marija je bila naša sopotnica, spremljevalka, naša priprošnjica in tolažnica v zgodovini. Mariji se želimo zahvaliti za njeno brezmejno skrb in materinsko varstvo. Naša hvaležnost je istočasno tudi naša velika prošnja in želja, da bi še najprej hodili pod njenim varstvom po poti žive vere, svetlega upanja in požrtvovalne ljubezni.
V vsakdanjosti, ki nas pogosto razdvaja med skrbmi za telesno in duhovno plat življenja.
Marijino vnebovzetje sporoča, da oboje spada skupaj. Zemeljsko delo ni v nasprotju z duhovnim življenjem – nasprotno, lahko ga podpira in plemeniti. Praznik nas zato vabi, da poglobimo svoje zaupanje v Boga, iščemo navdih v Marijinem zglednem življenju in se spomnimo, da je cilj življenja večnost, ki se začne že tukaj in zdaj – v vsakdanjih izbirah, odnosih in prizadevanjih.
Slovesne sv.maše v soboto 15.avgusta v murskosoboški škofiji in Ptujski Gori.
V romarskem Marijinem središču v Turnišču, bo glavna slovesna sv.maša ob 10.00 uri,vodil jo bo murskosoboški škof msgr.dr.Janez Kozinc.
V župniji Apače bo slovesna praznična sv.maša ob 10.00 uri.Ob somaševanju domačega župnika Janeza Ferenčeka bo sv.mašo vodil dr.Edvard Kovač.
V cerkvi Marijinega vnebovzetja na Gradu na Goričkem bo slovesnosna sv. maša ob 10.00 uri, vodil jo bo upokojeni škof msgr.Anton Stres.
Več dogodkov in sv.maš ki se bodo odvijala ob prazniku so zapisana na programu dogodkov prazničnih župnij.
Praznični program in sv. maše bodo tudi tokrat v naši neposrednji bližini v slovenski romarski Marijini cerkvi baziliki na Ptujski Gori. Glavna sv. maša in posvetitev slovenskega naroda Mariji bo ob 10.00 uri, vodil bo jo nadškof metropolit msgr. Alojz Cvikl. (Pripravil M.S.)
Foto Marjan Slavič