Razmišlja Natalija Nedeljko, predsednica Društva za zaščito konj in ostalih živali
Veliko prahu in razburjenja je letos, med kmečkim prebivalstvom, zaradi napačnega interpretiranja, dvignila tudi novela zakona o zaščiti živali, zato bi želela pojasniti nekaj dejstev, ki bodo zadevo prikazale v pravi luči. Novela zakona ni namenjena samo lastnikom rejnih živali – kmetom, ampak je namenjena vsem lastnikom katerekoli živali v naši državi, njen namen pa je izboljšati življenje in življenske pogoje živali. Namenjena je tistim ljudem, ki s svojimi živalmi, hišnimi ali rejnimi, slabo ravnajo, jih celo trpinčijo, mučijo, stradajo in jim odtegujejo veterinarsko oskrbo. Pripravljena je bila, ker tudi Slovenija želi na tem področju narediti nekaj več za dobrobit živali, saj smo jih vendar označili kot čuteča bitja.
Največ prahu je vsekakor dvignila določba o pooblaščenih svetovalcih, v tujini bolj znano pod imenom “živalska policija”. V zadnjih letih smo bili priče marsikateri grozoviti najdbi izmučenih in trpinčenih živali s strani društev, vse od psov , mačk, pa do konj, govedi, drobnice, … Do njih je prihajalo, ker uradne institucije, z izgovorom o pomanjkanju kadrov, svojega dela niso opravile dovolj strokovno in natančno. Če se spomnimo primera iz Koroške in osmih poginulih krav ter najdenega okostja. Če bi inšpektorica, ki je vodila postopek, že pri prvem obisku stopila v hlev, bi že takrat našla napol razpadlo truplo poginulega goveda in ostalih osem govedi pravočasno rešila, ne pa, da je čez tri mesece našla devet poginulih živali v različnih stadijih razkrajanja, od najstarejšega samo še kosti. Ali kot se zgodi ob različnih odvzemih, ko inšpektorji dejansko, zaradi obupnih higienskih razmer, ne vstopijo v hleve, živali na hitro preštejejo samo skozi vrata hleva, ob odvzemu pa se najdejo še dodatne živali v veliko hujšem stanju. Žalostno je, da so ljudje, ki bi morali biti varuhi in zaščitniki pravic živali, ki bi morali delati v njihovo dobrobit, izgubili empatijo do njih, da postajajo vse manj strokovni, odzivni, da postajajo njihovi krvniki. Zelo moteče je, da so pri svojem delu samostojni, da pa kljub temu, da imajo vodje območnih uradov in nad njimi še direktorja inšpekcije, nimajo tudi odgovornosti za svoje slabo ali neopravljeno delo. Za njihove napake odgovarja država in lokalne skupnosti, oni sami ne. Za škodo, ki jo morebiti naredijo odgovarjaju samo kmetu, nikoli ne odgovarjajo za škodo, ki jo naredijo živalim. Pa veliko živalim naredijo škodo, nekatere zaradi tega tudi umirajo. Do kdaj še?
Kaj pa veterinarji? Veterinarska zbornica se sklicuje, da se bo s pooblaščenimi svetovalci razvrednotil veterinarski poklic. Žal, so si veterinarji svoj poklic razvrednotili sami. Veterinar je prvi človek v celi vrsti, ki ima vstop v hleve in lahko takoj presodi, ali se dogaja večja ali manjša zloraba živali, vendar lastnikov ne opozorijo, ne osveščajo in tega ne prijavljajo, dokler se ne zgodi, da živali obnemogle obležijo ali celo poginejo. Pa še takrat raje pokličejo higiensko službo, kot da bi podali prijavo. Osvetlimo samo zadnji primer sestradanih konj na Prestranku, ko je veterinarska ambulanta podala prijavo šele 20.4.2023, pa je vedela, da so tam živali že dolgo v resnično slabem stanju in ni prej ukrepala ter podala prijave, ampak šele potem, ko so konji dejansko, od sestradanosti, že obležali. Drugi problem so redni letni veterinarski pregledi, na kar v društvu opozarjamo že dolgo. Marsikje niso opravljeni kot bi bilo potrebno, dejansko se redni letni veterinarski pregled opravi samo s pregledom dokumentacije, živali, njihovo oskrbo in higienske razmere, pa se ne pregleda. Govorim iz lastnih izkušenj in iz primerov, ko so bili veterinarski letni pregledi opravljeni, v hlevih pa smo našli živali v grozovitih pogojih, tako zanemarjene, mučene in zlorabljene, da je inšpekcija, na osnovi naše prijave, po odkritju, živali bila prisiljena uspavati na licu mesta, saj jim ni bilo več pomoči. Torej, namesto, da se veterinarska zbornica sklicuje, da bo s pooblaščenimi svetovalci razvrednoten njihov poklic, naj raje pokliče na odgovornost veterinarske postaje in ambulante iz okrožij, kjer se najdejo ekstemno hudi primeri zlorabljanja živali, jim naloži kazen za nespoštovanje veterinarske etike in neopravljanje svoje primarne naloge, to je dobrobit živali. Društva njihovega poklica nikoli nismo in ne moremo razvrednostiti, tudi morebitni pooblaščeni svetovalci ne, saj ne bomo postavljali diagnoz in zdravili živali. To je njihovo področje, zato so hodili v šole in se izobraževali.
Še in še je primerov, ne samo pri rejnih, tudi pri hišnih živalih, ko je veterinarska etika padla na izpitu. Meni osebno je zelo težko slišati, ko si veterinar želi prijaviti takšne ali drugačne zlorabe živali, pa jih na zahtevo nadrejenih ne sme, saj lahko izgubi službo, veterinarska ambulanta pa stranko in dohodek.
Društvo za zaščito konj dobro sodeluje tako z inšpektorji, kot z veterinarji in kmeti. O noveli zakona smo z vsemi tudi veliko razpravljali in debatirali, vsi pa smo se strinjali, da je na tem področju potrebno nekaj drastično ukreniti in zmanjšati zlorabe vseh vrst živali. Vsekakor bi želela povedati, da pooblaščeni svetovalci, vsaj v Društvu za zaščito konj in ostalih živali, ne bodo ljudje brez dolgoletnih izkušenj s področja dela z živalmi ter znanja o zaščiti živali. Prav tako ne bodo kar letali naokoli, se prosto sprehajali po kmečkih dvoriščih, fotografirali ter nadlegovali ljudi in vznemirjali živali. To niti sama na svojem dvorišču ne dovolim in razumem ljudi, še posebej kmete, ki jim je bil postopek ogledov napačno predstavljen in jih je močno razburil. Nihče ne bo nezakonito vstopal, kot nismo vstopali niti doslej. Vedno se ob ogledu predstavimo in povemo, zakaj smo prišli ter lastniku predlagamo, da si skupaj ogledamo resničnost navedb v prijavi. Samo, če je lastnik pripravljen sodelovati in samo skupaj z njim, si ogledamo celotno zadevo, v kolikor je potrebno, mu svetujemo , kaj naj popravi, da ne bo imel težav pri veterinarskih in inšpekcijskih ogledih. Nikoli nismo fotografirali, če za to nismo imeli dovoljenje lastnika. V kolikor pa lastnik ni pripravljen sodelovati, se prijava poda na inšpekcijo, ki je dolžna opraviti inšpekcijski nadzor, v primeru, da je človek nasilen, tudi s pomočjo policije.
V vseh društvih, ne samo v našem, se prav tako kot inšpekcija, spopadamo s kadrovsko problematiko, poleg dnevne oskrbe živali, pa opravljamo še oglede na osnovi prijav in pišemo prijave na inšpekcijo. Vsekakor pa se na prijave, ki prihajajo v društva odzovemo resnično hitro, saj želimo, da živali ne trpijo.
Srčno upam, da sem vsaj malo osvetlila in razložila delček novele o zaščiti živali. Nikomur ni lahko, ko se nekdo pojavi pred njegovimi vrati in mu pove, da je zoper njega prišla prijava, vendar pa ni prav, da se ta novela predstavlja napačno in se ljudi s tem praktično poziva k kmečkemu uporu. Kmetje so garači, so in bodo ljudje, ki skrbijo, da imamo na mizi dobro in kvalitetno hrano. Sama jih resnično spoštujem, saj velika večina njih resnično dobro skrbi za svoje živali, je pa res, da se najdejo tudi izjemni primeri, kot v vseh okoljih in poklicih, vendar zato ne smemo vseh metati v isti koš in jih označevati kot zločince.
S spoštovanjem do vseh, Natalija Nedeljko, predsednica Društva za zaščito konj in ostalih živali
