Mineva 120 let od rojstva in 30 let od smrti velikana iz Slovenskih goric
Občina Gornja Radgona bo leto 2026 razglasila za leto enega svojih velikanov, akademika dr. Antona Trstenjaka, saj bo prihodnje leto minilo 120 let od njegovega rojstva in 30 let od njegove smrti. Anton Trstenjak, slovenski filozof, antropolog, psiholog in teolog, je bil rojen 8. januarja 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, umrl pa je 29. septembra 1996 v Ljubljani. Doktor teologije, častni doktor Univerze v Mariboru in Ljubljani, redni profesor za psihologijo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) 29. marca 1979, redni član pa 6. junija 1983.
V Trstenjakovem letu 2026 se v občini Gornja Radgona načrtujejo različni dogodki, med njimi tudi Strokovni simpozij, kateri bo potekal v četrtek, 23. 4. 2026, na gradu Negova, in kateri bo vsebinsko primeren za širšo populacijo. V sklopu Simpozija se bo nadgradila/dopolnila tudi spominska soba z dodatno razstavo o dr. Antonu Trstenjaku na gradu Negova. V ta namen že nekaj časa zbirajo gradiva: fotografije in ostale dokumente, kateri so povezani z dr. Antonom Trstenjakom in bi jih lahko izpostavili – razstavili. Dopolnjena razstava se bo v sklopu simpozija tudi odprla in izveden bo voden ogled.
V zvezi s „Trstenjakovim letom 2026“ bo potekala tudi posebna tiskovna konferenca, na kateri bo Občina Gornja Radgona uradno naznanila ta pomembnih dogodek v letu 2026. Srečanje z novinarji bo potekal v sredo, 3. decembra 2025, ob 11. uri v Muzeju Špital v Gornji Radgoni, kjer bodo predstavili načrtovane projekte in prireditve, s katerimi bodo v letu 2026 obeležili 120-letnico rojstva in 30-letnico smrti dr. Antona Trstenjaka – enega najpomembnejših slovenskih psihologov, antropologov, mislecev in humanistov, rojenega v Rodmošcih pri Gornji Radgoni. Tiskovna konferenca poteka ob spremljajočem prazniku Ta veseli dan kulture, ko so muzejska vrata odprta za obiskovalce.
Anton Trstenjak se je rodil 8. januarja 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni. Po osnovni šoli v Negovi, gimnaziji in enem letu bogoslovja v Mariboru je študiral na univerzi v Innsbrucku (1927–1933), kjer je promoviral z doktoratoma iz filozofije (1929) in teologije (1933); vmes je bil 1931 posvečen v duhovnika. Filozofsko disertacijo je napisal iz predmetne teorije slovenskega filozofa Franceta Vebra. Poklicno pot je začel kot gimnazijski profesor v Mariboru in kmalu postal docent na Visoki bogoslovni šoli. V tem času se je kratko obdobje izpopolnjeval v Parizu. Od 1940 do smrti 29. septembra 1996 je živel v Ljubljani, kjer je bil do upokojitve 1973 profesor filozofije na Teološki fakulteti. Med vojno se je specializiral v eksperimentalni psihologiji v Milanu. Nato je raziskoval zaznavanje barv, pri čemer je odkril zakon, da je pri barvnem spektru svetlobe valovna dolžina v obratnem sorazmerju z reakcijskim časom (»Trstenjakov zakon«). Na področju psihologije barv je bil nato v središču svetovnega strokovnega razvoja. Tudi na drugih svojih strokovnih področjih je bil vse življenje povezan z znanstvenim in kulturnim dogajanjem po svetu. V neugodnih povojnih razmerah je dobil ponudbi za profesorsko mesto v Milanu (1945) in Gradcu (1955), a ju je odklonil, ker je hotel delati doma za slovenski narod. Član SAZU je bil od 1979.
Trstenjakovo delo je po obsegu izjemno veliko in vsebinsko mnogovrstno. Tako po izobrazbi kakor v delovanju je bil večdisciplinaren, kar se kaže tudi v njegovem pisnem opusu petdeset knjig (s prevodi in ponatisi nad 100 izdaj) in več sto člankov. Približno polovica jih sodi v psihologijo, sledijo filozofija, kultura, narod in jezik ter teologija. To spoznavno raznolikost je skladno povezoval v celoto pod vidikom celostne antropologije. Rdeča nit njegove usmerjenosti je prodorno in človeško sproščeno znanstveno iskanje odgovorov na sodobna vprašanja ter trdna zasidranost na temeljih duhovne globine skupnega človeškega in posebej judovsko-krščanskega izročila evropske kulture. Pri Trstenjaku se je potrdilo spoznanje, da je za učinkovitost, ustvarjalnost in pristnost strokovnjaka, ki dela z ljudmi in za ljudi, pomembno, kako trdne in med seboj povezane so tri »noge njegove delovne mize«: znanstveno raziskovanje, predajanje spoznanj skupnosti in živa solidarna pomoč ljudem. Trstenjakova manj znana značilnost je tudi to tretje; čeprav formalno ni bil psihoterapevt, so vse življenje k njemu prihajali po nasvet in pomoč ljudje v stiskah. Nikomur ni odrekel dobre besede, plačilo zanjo pa šegavo odklonil, češ, če je treba za dobro besedo človeku plačati z denarjem, je blizu konec sveta; jaz ne bi rad, da bi bil prehitro.
Poleg tega, da je bil med pionirji v raziskovanju psihologije barv, je začetnik vrste drugih psiholoških panog v Sloveniji: grafologije (v prvih letih svoje profesorske službe se je poglabljal v spoznavanje ljudi preko njihove pisave), pedagoške psihologije – tej je posvečena prva Trstenjakova samostojna knjiga (1941), ki je v prevodu več let rabila za učbenik v Italiji. Pri nas, deloma pa v svetovnem merilu, je oral ledino v pastoralni psihologiji (1946), psihologiji dela (1951), psihologiji umetniškega ustvarjanja (1953) in ustvarjalnosti nasploh (1981), v psihološkem svetovanju (zbirka njegovih devetih knjig psihologije življenjske modrosti je od 1954 do 1993 izšla v skupni nakladi 750.000 izvodov), psihologiji organizacije (1979), ekonomski psihologiji (1982), njegova priljubljena tema je bilo raziskovanje zaznavanja (1983). Napisal je enciklopedičen oris celotne psihologije (1969, 1971, 1976).
Trstenjak je v osnovi bil in ostal filozof, širok mislec kulture in teolog – vse troje pod vidikom celostne človeške podobe. Zato so zanj najbolj značilna dela celostne antropologije (1968, 1985, 1988). V njih se kaže njegova hoja za človekom, za katero je kot znanstvenik in kot človek iskal sledi v osebnem življenju in sožitju ter v človeški odprtosti v eksistencialno presežnost. Miselni kontekst Trstenjakove socialne usmeritve in intelektualne širine je tudi njegova osebna družba. Od gimnazijskih in študentskih let je bil v krogu mladinskega gibanja »krščanskih socialcev«, kjer so bili njegovi somišljeniki in prijatelji mnogi, ki so pustili odločilne dobre sledi na raznih področjih v zgodovini slovenskega naroda v 20. stoletju: pesnik Edvard Kocbek, slavist in jezikoslovec Jakob Šolar, pesnika Tone in France Vodnik, »oče« naše telesne kulture Drago Ulaga, znani pljučni zdravnik Tomaž Furlan, pedagog Stanko Gogala, baletnik Pino Mlakar, nadškof Jože Pogačnik in drugi. Po prihodu v Ljubljano se je hitro znašel v osebni družbi vrhov slovenske kulture, na primer s Franom Saleškim Finžgarjem, Francetom Steletom, Jožetom Plečnikom – zadnja dva sta ga že 1941 vzela za soavtorja monumentalne knjige Architectura perennis.
Trstenjak je za svoje delo prejel številna znanstvena, državna, civilna in cerkvena priznanja in odlikovanja, tudi najvišja. Med drugim je bil 1974 imenovan za papeževega častnega prelata in odlikovan z jugoslovanskim redom dela, 1988 dobil nagrado AVNOJ, 1993 postal ambasador znanosti Republike Slovenije, bil je častni član društva psihologov in društva koloristov, častni občan Ljubljane, Gornje Radgone in več občin v domačem okolju, leta 1995 pa mu je predsednik Slovenije Milan Kučan podelil najvišje slovensko državno odlikovanje. Leta 1983 je prejel zlati doktorat univerze v Innsbrucku, 1990 častni doktorat Univerze v Mariboru in 1994 častni doktorat Univerze v Ljubljani, 1993 pa ga je imenovala za svojega rednega člana Evropska akademija znanosti in umetnosti.
„Trstenjakovo osebnost, njegov celostni znanstveni pristop k človeku in povezovalno vlogo med ljudmi označujeta dva stavka, ki veljata za njegovi življenjski gesli: Za človeka gre in Skupaj držimo!“ med drugim o velikanu iz Slovenskih goric poudarja Jože Ramovš, antropolog in socialni delavec, znanstveni svetnik in izredni profesor, ki je diplomiral iz skupinskega socialnega dela in iz pastoralne psihologije, pri dr. Antonu Trstenjaku pa je doktoriral iz antropološke tematike človekovega doživljanja resničnosti…
