Zakonca Vasle, s prvošolčkom Vidom, ne bodo več trepetali za svoja življenja; Poslej bodo živeli v novem toplem, varnem in zdravem domu, saj se je še enkrat izkazala solidarnost in dobrodelnost
Prav v teh dneh, ko vsa Slovenija in tudi ves svet, trepeta in nemirno spi zaradi novega korona virusa, v Slovenskih goricah živi družina, ki nikoli doslej ni bila tako vesela, zadovoljna in nikoli ni tako spokojno spala. Gre za tričlansko družino Vasle iz Viničke vasi, dober streljaj od Lenarta, v primeru katere se je še enkrat potrdila enotnost in dobrosrčnost vse Slovenije, ko je sočloveku potrebna pomoč. V praktično dveh mesecih družinica Vajda: oče, 47-letni Maksimiljan, 42-letna mama Suzana in majhni, 6-letni Vid, namesto v podrtiji, ki je grozila, da bo stanovalce „med spanjem zasula“, ima povsem novo hiško, predvsem varno in toplo, a tudi zelo lepo, zavetje, kjer se zlasti mali Vid počuti varno, njegov oče Smiljan pa je ponosen, živi „v deželi dobrih ljudi, ki so nam tako hitro in nesebično priskočili na pomoč“, kot pove s solznimi očmi. Sam vsekakor mora zahvaliti predvsem različnim ustanovam, posameznikom in organizacijam iz lokalnega okolja, na čelu s krajevno skupnostjo in občino Lenart, ki so hitro dojeli, da ljudje, zlasti majhni otrok, v 21. stoletju ne morejo živeti v pogojih, kot so jih Smiljan, Suzana in Vid imeli še ob koncu januarja, torej pred manj kot dvema mesecema.
„Res smo angažirali vse institucije, ki so v preteklosti ali še zmeraj spremljajo družino. Z ‘udarno’ akcijo smo pozvali za pomoč večino gospodarstvenikov iz regije, nagovorili vsa društva iz okraja, vernike, šolo, sorodnike, medije, krajane, skratka, domala smo izkoristili vse povezave, ki so nam bile na voljo. Velik del pomoči se je pritekel tudi z aktivno SMS linijo, ki nam jo je ponudil RK Slovenije. Na račun RK OZ Lenart je prišlo kar 240 bančnih transakcij iz cele Slovenije. Seveda pa tu ne gre pozabiti tudi na tiste, ki so pomoč ponudili in je sedaj z suho montažno gradnjo ne gre pokoristiti. Zahvala gre res vsem sodelujočim. Tudi tistim, ki so družino osebno obiskali in jih spodbudili s stiskom rok in pozornostjo za Vida. Sedaj je akcijo zbiranja denarja zaključena, saj predvidevamo, da smo z zbranimi sredstvi hišo in okolje uredili do faze primerno za normalo kakovostno bivanje. Za morebiten višek zbranih sredstev pa imamo sprejet sklep, da jih namenimo invalidom iz okraja za nakup nujno potrebnih pripomočkov“, nam je povedala neutrudna predsednica KS Lenart, Petra Krepek Cafnik, ki ob dobrodelnosti poudarja tudi transparentnost porabe humanitarnih sredstev.
Torej, sosedje, posamezniki, ustanove in podjetja so v rekordnem času združili moči in sredstva, da se bodo lahko Vasletovim v podobi nove hiške uresničile najbolj skrite želje. Sami komajda verjamejo, da se je to zgodilo, saj so še konec januarja bivali v dvesto let stari hiši, ki je ves čas po malem grozila, da ne bo več zmogla kljubovati zobu časa in se bo sesedla sama vase, danes pa odslužene cimprače ni več, saj so jo pridne roke dobrih ljudi porušile in na njenem mestu stoji lepa nova hiša, velikosti 57 kvadratnih metrov, pravšnja za majhno, ljubečo družinico. Pred tem pa je Maksimilijan Vasle, vsa leta po svojih močeh vzdrževal in ohranjal. „S skrbnostjo in pomočjo sem nam v zadnjih letih v hiši uredil bivalne prostore. Preuredili smo sobo, naredili kopalnico in si zamenjali okna. Vsa lesena tla smo zamenjali z betonskimi. Vendar se vso delo in trud izjalovi, ko ob nalivih priteče voda čez razmajano in polomljeno streho in razmoči že tako vlažne stene,“ nam je še januarja letos obupano pripovedoval, ki je dodal kako posledično v stari cimprači, ki je njihov dom, odpada omet. „Čez stene sobe, kjer spimo, se čuti veter. Vogali hiše so napihnjeni in so se začeli odpirati, tako da se vidi čez. Pozimi samo še s sprotnim čiščenjem snega nekako obdržimo streho, ne vem pa kako bo to zimo če zapade debelejši sneg,“ je povedal naš sogovornik, kateremu so že pri petnajstih letih diagnosticirali odpoved ledvic.
„Živel sem z mamo, ki naju je preživljala sama z minimalno kmečko pokojnino. Že takrat sva se s težavo prebijala iz meseca v mesec. Leta 1996 mi je sledila kronična ledvična odpoved. Pričela so se moja dializna zdravljenja in komaj leta 2003 sem dočakal presaditev ledvice, ki pa se žal ni obdržala. Čez tri leta so transplantacijo ponovili in ta je bila uspešna. Po vseh posegih sem delovno nezmožen. Sedaj se mi je na obeh brazgotinah presajenih organov pojavila kila, ki pa ju zaradi tveganosti posega, specialisti ne odobrijo odstraniti. Leta 2013 se je k meni preselila partnerka s katero imava 6-letnega sina. Žal je tudi ona, zaradi zdravstvenih težav, nezaposljiva. Sam sem upravičen do nadomestila iz ZZZS in partnerka do socialne pomoči. S temi sredstvi se preživljamo in vzdržujemo bivališče. Ko poravnaš vse obveznoszi in plačaš položnice ostane še nekaj za hrano, drugo pa nič. Ker živimo na podeželju, imamo to srečo, da si večino hrane pridelamo sami. Imamo tudi nekaj kokoši. V družini smo navajeni skromnosti“, je takrat žalostno ugotavljal Maksimilijan, ki si je samo želel zase, partnerko in sina urediti bivališče, ki bo človeka dostojno, predvsem pa da bo varno.
In sedaj jim je uspelo, čeprav se je Vasle sprva na Občino Lenart, Rdeči križ Lenart in Center za socialno delo Lenart, obračal zgolj za pomoč pri popravilu strehe. A kaj ko so strokovnjaki, ki so prišli na ogled, sanacijo odsvetovali, ker da obstoječi zidovi ne bi vzdržali teže novega ostrešja. „Z njihovo pomočjo smo pridobili vso potrebno dokumentacijo za izgradnjo nove, male hiše. Pomoč pri izgradnji so mi prijazno ponudili sovaščani in sorodniki. Žal nisem zmožen, ne fizično in ne finančno, primakniti k napredku. Zato v želji, da svojemu Vidu omogočim zdravo in dostojno okolje, ki ga sam nisem bil nikoli deležen, zelo iskreno naprošam, da nam v takšni situaciji pomagate“, nam je dobra dva meseca nazaj odkrito in brez lažne skromnosti povedal Maksimiljan.
Vajeni skromnosti, družina Vasle, ki je doslej lahko o novogradnji le sanjala, sedaj ne morejo dojeti, da se je vse to zgodilo, in da s pomočjo dobrih ljudi imajo tisto, kar so si najbolj želeli. In če bo vse po načrtih, bodo Vasletovi najpozneje maja v svoji novi hiši. In nikoli več ne bodo čutili, da se lahko streha podere nanj, ne kako jim skozi stene piha, vlaga uničuje stene, ometi odpadajo, plesnoba napada na vsakem koraku… Že so pozabili, kako so v zadnjem času, na majhni postelji. spali vsi trije skupaj, saj jih je tako malo manj zeblo. Še posebej mrzlo je bilo v Vidovi sobici, da bi lahko spal sam. „Delali smo na tem, da bo Vid na boljšem, da se ne bo na njega vse skupaj zrušilo. Zato, iz srca zahvaljujem za vso pomoč, vsem ljudem“, sedaj pove oče Smiljan, ki je sedaj ponosen na svoje sosede, ter mnoge znane in neznane ljudi, ki so jim kljub krizi tako hitro in učinkovito pomagali.
Soseda Vasletovih in predsednica KS Lenart, ki jima je že tako zmeraj priskočila na pomoč, ko sta jo potrebovala, Petra Krepek Cafnik, ki je s pomočjo župana občine Lenart Janeza Krambergerja ustanovila odbor in vanj povabila predstavnike lenarške enote centra za socialno delo, Rdečega križa in Karitas, je hvaležna vsem, ki so tako ali drugače pomagali, saj so v dveh mesecih skupaj s sovaščani, drugimi posamezniki in podjetji uspeli organizirati rušenje stare hiše, čiščenje terena in postavitev nove plošče za hišo, ki jo bo za polovico ekonomske cene zgradilo podjetje Pergola s svojimi podizvajalci. „Res neverjetno, da so pripravljeni hišo postaviti za 38 tisoč evrov. Tudi opremo so dobili, kuhinjo je med drugim darovala gospa z Gorenjske, Vidovi sošolci so zbrali za njegovo novo sobico, vsakdo nekaj. Res neverjetno. Besede so premalo za te občutke“, pove predsednica KS Lenart Petra. Tudi lenarški župan Janez Kramberger je zadovoljen s potekom dobrodelne akcije. „Nova hiška je montažna in nizkoenergetska, velikosti 57 kvadratnih metrov in z vsemi zahtevanimi certifikati, zgrajena bo na ključ, urejena bo tudi okolica. Vasletovi, ki v tem času bivajo pri sorodnikih v Mariboru, naj bi se vanjo vselili konec aprila oziroma v začetku maja.“
