Dve občini se otepata odgovornosti za ureditev ceste, družina Balažič pa trepeta tudi za življenja
Žalostno je, da se ljudje debelo v 21. stoletju, v socialni, demokratični in pravni državi, morajo boriti za nekatere reči, ki bi morale biti urejene s strani države ali lokalne skupnosti. A temu še zdaleč ni tako, kajti zlasti na severovzhodu države mnogi ljudje nimajo ustrezno urejenih cest, da se brezskrbno pripeljejo domov, nimajo zdrave pitne vede zase in za domače živali, in še marsikaj jim primanjkuje, a je za to le redko komu izmed odgovornih mar. In med tistimi, ki se ne morejo pohvaliti, da jim država in občina stoji ob strani, je tudi družina Balažič le nekaj sto metrov pod čudovitim slovenskim vinogradniško-izletniškim središčem Jeruzalem. Najbrž si nihče izmed več tisoč turistov, ki obiskujejo Jeruzalem iz vse Slovenije in Evrope, ter celo iz Izraela, kjer tudi imajo Jeruzalem, ne more niti zamisliti, da domačini le slab streljaj od glavne izletniške točke, pogosto razmišljajo ali se bodo lahko pripeljali do svojega doma. Osrednji problem je manj kot 500 metrov cestišča po katerem se Balažičevi morajo pripeljati do svojega doma. Za svojo cesto se borijo že več kot 30 let, a namesto, da bi kaj dosegli, je čedalje slabše, kajti sedaj še to kar imajo močno ogroža plaz in lahko se zgodi, da kmalu sploh ne bodo mogli priti do doma.
Vsakomur je jasno, da petčlanska družina Balažičevih, ki živi v Miklavžu pri Ormožu, tik ob meji s sosednjo ljutomersko občino, ima velike težave, razen odgovornih v največjih prleških občina. Jože Balažič pove, da so zlasti pozimi ob snegu in vsakem večjem deževju praktično odrezani od sveta. Do njihove hiše vodi kakega pol kilometra dolga makadamska in precej strma cesta, ki pa je noče prevzeti v last in posledično tudi ne v upravljanje nobena od občin, po katerih omenjena cesta teče: ne občina Ormož in ne občina Ljutomer. Poleg ceste pa je problem tudi večji plaz na zgornjem delu ceste, prav tam, kjer se med zavijanjem proti lastni hiši, najprej morajo vzvratno zapeljati na stransko sosedovo cesto. Plaz, ki je dejansko nevaren in lahko ob pomladnem deževju v nižino odnese celotno cesto in še kaj več. Bog ne daj, da bi se takrat kje v bližini našel kdo od ljudi, bodisi z vozilom ali peš, žalostno razmišlja gospodar Jože, ki bo kmalu napolnil 60 let. Posebej ga skrbi nekaj drugega: „Doma je hčerka, ki ima majhnega, devetmesečnega otroka. Če se karkoli zgodi, če pride do požara ali če se povsem utrga plaz, ne vem, kako bodo prišli do nas. Naša cesta je le pogojno uporabna, ob večjem deževju in zlasti pozimi pa praktično neprevozna. Takrat avtomobile raje puščamo zgoraj, na bregu. Že navsezgodaj zjutraj, preden se žena in hči odpravita v službo moram splužiti cesto. Nekoč sem vse svoje tri otroke, ko je bil sneg, odnašal gor. Da ne govorim o smeteh in vsem drugem. Vse moramo čez leto dostaviti na breg“, z jezo in razočaranjem razlaga Jože, sicer zasebni podjetnik za manjša gradbena dela, ki se je z ženo Ireno, ki je zaposlena v Domu upokojencev Muretinci, na očetovo domačijo priselil leta 1981. Po delu na Švedskem in v Nemčiji, se je na območje, kjer je takrat še živela njegova babica. Tam sta si z Ireno ustvarila prijeten dom, zgradila novo hišo, prišle so tri hčerke: Iris, Tamara in Saša, ki so si tudi ustvarile družine. Z Ireno imata še štiri vnuke, Iris in Saša sta si družini ustvarili drugje, Tamara pa ob njiju.
Možakar, ki ga močno boli aroganca odgovornih na obeh omenjenih lokalnih skupnostih, nam poved, da družina, čeprav živijo v čudovitem okolju, nima „cestnih“ težav samo v zimskem času, temveč jim še večji problem povzročajo vsako močnejše deževje in nalivi, zlasti pomladi in jeseni. „Takrat nalivi odnašajo gramoz, naredijo velike jarke, luknje. Da se da za silo peljati po cesti, se moram prav vsakič lotiti ravnanja in urejanja ceste. Material pa odnaša po bregu navzdol, v sosedove gorice. Zaradi kupov gramoza v goricah si je sosed uničil vse stroje pri mulčenju. Zato mi je brez pomislekov dal soglasje za ureditev ceste ob njegovem zemljišču-vinogradu,“ pravi Jože, ki seveda večji del materiala za utrjevanje ceste kupuje sam. Poskusil je tudi z ureditvijo ceste z mletim asfaltom, a že ob naslednjem večjem dežju je bilo vse v sosedovih goricah. „Nekoč je cesta do naše hiše šla po drugi strani, bila je vrisana in vpisana, kot občinska cesta, kat potrjuje tudi katastrski posnetek. Takratni predsednik KS Miklavž Mirko Tramšek je predlagal in so vrezali novo, sedaj obstoječo traso, a je nikoli niso niti vpisali, da o kategorizaciji niti ne govorimo“, tarna Balažič, ki vseskozi plačuje vse obveznosti, nanj pa nihče ne pogleda.
Večkrat so Balažičevi pisali na obe občini, v katerih se nahaja „sporna“ cesta, nazadnje 30.12.2019, a se na njihovo žalost nič ne spremeni. „Ceste, ki je vedno znova uničena nismo več zmožni niti finančno niti fizično urejati. Z ljutomerske občine so mi odgovorili, da nimajo interesa urejati to cesto, na ormoški pa so se izgovarjali, da gre trasa čez zasebno zemljišče. Ko je sosed podpisal, da brezplačno odstopi za cesto potrebno zemljišče, so bile opravljene meritve, a spet nič. Obrnil sem se tudi na ustrezno državno inšpekcijo, kjer pa so mi svetovali, da naj vztrajam, ker se to mora urediti. Zadnje kar mi je ormoški župan obljubil je, da se bo sestal s kolegico iz ljutomerske občine kjer bi se dogovorila, a zaenkrat ni nobenega odgovora. Nikakor ne morem verjeti, da se zadeva ne more urediti že najmanj 30 let“.
Tudi ormoški župan Danijel Vrbnjak se zaveda, da gre za pereč problem, kajti cesta je dejansko v slabem stanju. Toda, po njegovem prepričanju bi kategorizacijo morala urediti občina Ljutomer in potem bi vse bilo lažje in enostavneje. „Dokler ne pride do kategorizacije ceste, mi ne moremo narediti čisto nič. Če želimo karkoli vlagati mora prej biti urejena kategorizacija. In kategorizacijo mora urediti občina Ljutomer, kjer se cesta začne in tudi obstoječi plaz se nahaja na območju občine Ljutomer. Torej, če bo prišlo do kategorizacije ceste, smo se v naši občini že dogovorili na kakšen način bomo vse skupaj pozneje urejali“, pravi Vrbnjak. To pa tudi pomeni, da bo minilo še veliko časa do končne ureditve, kajti Balažič je prav pted nedavnim prejel dopis ljutomerske občine, da nimajo interesa, da bi urejalo omenjeno cesto, ker da vozi do enega samega objekta, torej do doma Balažičevih. Dodajajo tudi, da imajo v občini Ljutomer še veliko neurejenih cest, ki so kategorizirane in v bistveno slabšem stanju… In kaj ob tem ostane Balažičevim? Če se za ureditev ne odloči občina Ormož, ki bi zadevo najverjetneje lahko prevzela od sosedov, potem bo nesrečni družini potrebna pomoč iz Ljubljane, saj nihče nima pravice ogrožati življenje državljanom, ki živijo pošteno in delovno, ob tem plačujejo vse obveznosti do države in lokalne skupnosti.
