Malokomu je znano, da na Gornjem Lakošu domuje vrhunski muzej izjemnih starin, zraven je tudi vozen mercedes star 68 let
Gotovo je, da le redki vedo, da se dober streljaj iz najbolj vzhodnega slovenskega mesta Lendava, na Gornjem Lakošu, imajo enkraten muzej z več tisoč starinskih eksponatov, ki se ga ne bi sramovali niti v velikih svetovnih mestih. Na naslovu Glavna ulica 22 je namreč veliki ljubitelj zbirateljstva, Jožef Muršič svojo rojstno hišo, katero je pred tem povsem prenovil, spremenil v enkraten muzej, kjer si lahko preteklosti željni Slovenci in tujci resnično ogledajo način življenja sveta, ki ga mlajše generacije ne poznao. Gre za neprecenljivo zbirko predmetov, ki jo Jožef še naprej dopolnjuje. Lastnik muzeja, sicer možakar z akademskim naslovom, ki je zaposlen v tujini, je imel minuli konec tedna imel „generalno pomladno čiščenje in pospravljanje“ muzeja, kar je zanj najbolj priljubljeno opravilo, saj ima rad svoje zbirke in eksponate. Tokrat je pri svoji rojstni hiši čistil predvse novo starino, ki bo obogatila izjemno zbirko v notranjosti hiše, ki je pravzaprav muzej, v katerem se je ustavil čas.
Niti sam ni prepričan koliko predmetov ima razstavljenih, a po videnem in v pogovoru z njegovo hčerko Ines Muršič, je gotovo, da je v muzeju več tisoč eksponatov. Ob tem neprecenljivo zbirko Jožef dopolnjuje že več let, sam pa je z zbiranjem starih stvari pričel že kot deček. Takrat je zbiral razne sličice in podobne enostavne stvari, kar pač radi zbirajo tudi današnji otroci. V omenjenem času zbiranje ni potekalo kot danes, tudi ni šlo za zbiranje vrednejših stvari, saj je Jožef odraščal skromno. Denar je takrat namreč bila dobrina, ki je v družini niso videli pogosto. „Mati je bila gospodinja, oče pa je bil zaposlen v lokalni kmetijski zadrugi,” nam je povedal sogovornik, ki je dodal, da zbira tudi stari denar. Sam ima v lasti nekaj izjemnih in izjemno redkih primerkov. „Torej, zbiram vse, kar je predstavljalo življenje nekoč, v tem delu države in v našem domačem kraju. Videti je mogoče vse od kmečkega orodja pa do pohištva, koles, kuhinje, peči, likalnikov, srebrnega pribora, fotoaparatov, posod,… skratka ni da ni. Družine so takrat bile samostojne. Večina si jih je orodja, vozove in druge kmetijske priprave naredila sama in tako poskušam to nekako obuditi,” je dejal Jožef.
Po videnem v muzeju mu to precej dobro uspeva in kot je omenil, je muzej namenjen mlajši generaciji, predvsem najmlajši. Zaradi prostorske stiske sicer na ogled ne more sprejeti večjih skupin, a kakšen razred iz osnovne šole pa bi zagotovo imel dovolj prostora, kot pravi Jožef, stvari restavrira, kolikor seveda ve, sam. „Za nasvete vprašam kolege od doma in iz tujine, nakupil sem nekaj strojev, tudi peskalnik in stružnico, določene stvari dodelam, v primeru, da kaj manjka ali je kaj polomljeno. Kmalu bom šel v pokoj, polovično še sicer želim delati, a bom torej že kmalu imel še več časa za urejanje in obnovo zbirke. Kar nekaj predmetov v muzeju je družinskih, večinoma pa mi ljudje stvari podarjajo. Nekaj jih tudi kupim, zamenjam, a predmetov ne prodajam. Za obnovo in restavriranje sicer še čaka zajeten kup starin. Ogromno tudi koles. Največji “član” zbirke je gotovo osebni avtomobil Mercedes Benz 180D iz leta 1954. Restavriral ga je, je vozen, prebarvan, trenutno pa sicer ni registriran. Ima vse papirje, knjigo, navodila za uporabo, seznam delov,… Skratka vse. Družina sprva sicer nad tem ni bila najbolj navdušena, a so se privadili. Žena Erika pri preurejanju in opremljanju domače stanovanjske hiše pogosto koristi predmete iz posameznih področij.
Sicer pa si je muzej moč ogledati v dobri uri. Jožef želi svoj muzej še razširiti, zato je v bližini hiše zgrajena nova, lesena, skoraj 200 kvadratnih metrov velika lesenjača, kjer bo svojo zgodbo nadaljeval zagotovo še veliko let. In to za dobrobit vseh, ki jih bo zanimalo, kaj se je na njihovem območju koristilo v daljni preteklosti…
Zakaj lipa ni postala slovenska valuta?
Pred časom je v Lendavi bila na ogled razstava starega denarja, ki so jo popestrili tudi s predavanjem Jožeta Muršiča. Sam je namreč predstavil zgodbo, zakaj Lipa (temveč tolar) ni postala uradna valuta Republike Slovenije; kako je politika izkoristila projekt za svoje namene; kako so z navedenim projektom zavajali službo državne varnosti (UDBA in KOS); kako je lipa postala prva vzporedna valuta v Jugoslaviji s katero smo lahko plačevali in kupovali v več kot 250 lokalih po Sloveniji; kako je občina Ljubljana Center priznala Lipe kot svojo uradno plačilno in obračunsko enoto; zakaj je dr. Oblak naredil samomor; katere nominale predvsem kovancev (zlatnikov in srebrnikov) so sploh bile kovane; kdo vse je sodeloval pri projektu “Lipa Holding” in še mnogo več… Zanimiva je tudi zgodba kako je vsa dokumentacija in gradivo pristalo v rokah Jožeta Muršiča, čeprav se je nahajalo na različnih lokacijah v Sloveniji (Gorenjski tisk, Zlatarna Celje, akademski slikar g. Rodman ipd.) in ne v arhivih Narodnega muzeja Slovenije ali pri drugih numizmatikih?
Bilo je pomladi 1989, ko je potekal prvi sestanki dr. Oblaka s somišljeniki o ustanovitvi podjetja, ki bi se naj preoblikovalo v delniško družbo oz. zasebno emisijsko banko, ki bi delovala zunaj obstoječega bančnega sistema, tako da ne bo obremenjena z dolgovi Narodne banke Jugoslavije. Njen cilj je bil, da Slovenija dobi suverenost na denarnem področju. Že decembra 1989 je na vrsti ustanovitev podjetja Lipa – holding d.o.o., – podjetje za informatiko, finance in trgovino katere temeljni cilj je izdajanje vzporedne valute brez inflacije pod imenom Lipa. Finančne zadeve je vodil Borut Rizmal, ki tudi pripravi odlok o izdaji do meseca aprila 4000 lip v vrednosti 400 deležev (delnic), ki so se glasile na prinosnika. Kot družbenike so v glavnem nagovarjali samostojne podjetnike, gostince, lastnike trgovskih obratov, ki so se z nakupom deležev zavezali, da bodo sprejemali kot plačilno sredstvo novo valuto “Lipa”. Pomlad 1990 – Podjetje začne objavljati redni mesečni tečaj za Lipo. Le ta je vezan na košarico drobno prodajnih cen. Valuta lipe se določa z indeksom cen, ki se ga meri tako, da se odčitavajo dinarske cene, če pa je cena določena v lipah se jo najprej spremeni nazaj v dinarje in iz take cene se določi indeks in nato valuta. Že 31.3.1990 uradno pride v promet bankovec za eno lipo s podobo Franceta Prešerna. Po enem letu, ga sprejemajo kot plačilno sredstvo v več kot 300 lokalih, trgovinah, pri obrtnikih… Začetna serija je bila natisnjena v nakladi 10.000 bankovcev, pozneje jo seveda dotiskujejo vendar podatki o nakladi niso znani…
