Tomaž je članicam in članom Koronarnega društva Radenci predstavil temeljni postopek oživljanja
Potem, ko so že lani jeseni obeležili lep jubilej, 20. obletnico obstoja in uspešnega delovanja, članice in člani Koronarnega društva Radenci, ki povezuje okoli 135 članic in članov iz celotne pomurske regije ter tudi iz Slovenskih goric in Haloz, nadaljujejo s svojim poslanstvom. Ker gre za društvo, ki predstavlja najpomembnejšo organizirano doživljenjsko rehabilitacijo svojih članov, bolnikov z boleznijo srca in ožilja izven zdravstvenega sistema, so v ospredju strokovna predavanja in sploh izobraževanja. V društvu pravzaprav s številnimi dejavnostmi nenehno skrbijo za boljše počutje članstva, zato praktično skozi celo leto, potekajo številne aktivnosti, poleg strokovnih predavanj, na katerih članstvo in vse druge zainteresirane seznanjajo različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, so tukaj delavnice o zdravi prehrani, predstavitve, sprehodi – pohodi, vaje… Omenjeni bolniki, ki sodijo med najbolj rizične, saj je dokazano, da srčno žilni bolniki (celo pred rakom) najpogosteje umirajo, veliko dajo na telesne vaje, rekreacijo, pohode v naravi, izlete ter sploh družabna srečanja in druženja. V ospredju predavanj so teme povezane s srčno žilnimi boleznimi, ko predavajo specialisti interne in kardiovaskularne medicine, a tudi drugi strokovnjaki.
Tokrat so medse v hotelu Radin v Radencih povabili diplomiranega zdravstvenika Tomaža Čarnija, iz Centra za krepitev zdravja ZD Murska Sobota, ki je več desetim prisotnim srčnim in kardiovaskularnim bolnikom podrobno predstavil temeljni postopki oživljanja (TPO), kar je zlasti v teh vročih dnevih prav za tovrstne bolnike še posebej pomembno. Ob nesreči ali zastoju srca je pomoč poškodovancem v prvih sekundah in minutah ključna. A pogosto se zgodi, da ponesrečenci ostanejo brez pomoči. Ankete so pokazale, da je glavni razlog za to, da nas je strah pomagati, ker ne zaupamo v svoje znanje prve pomoči. Posledice takega neukrepanja so lahko dodatni zdravstveni zapleti poškodovanih oseb, v skrajnem primeru celo smrt. Kot je po uvodnem pozdravu predsednika KD Radenci, Cirila Trilerja, dr.med., povedal Čarni, vsakdo lahko reši več življenj. V Sloveniji vsak dan srčni zastoj doživi 10 ljudi in le polovica jih je imela srečo, da je v bližini bil nekdo, ki je pristopil postopku oživljanja. „Najmanj naredimo, če ne naredimo nič,“ kot je dejal izkušeni reševalec in zdravstvenik, ki je prisotne seznanil, da je medicinska doktrina potrdila, da je po novem nepotrebno nudenje umetnega dihanja usta na usta, kajti zadostuje že kompresija – zunanja masaža srca. Seveda je pred tem potrebno poklicati številko 112, morebiti poiskati defibrilator, ki te tudi sam vodi pri oživljanju…
Kot pri vseh znanstvenih vedah, tudi v medicini prihaja do novih, s strokovnimi argumenti podprtih, dokazov, na podlagi katerih nekoč neomajno prepričanost tako rekoč ovržemo. Tako moramo čez noč sprejeti novo doktrino, se jo naučiti, naučiti tudi tiste, ki smo jih učili še včeraj drugače in prepričati seveda že prepričane, kot je poudaril Čarni. Pa vendarle, smernice so dobrodošle in vodijo k višji kvaliteti dela, posledično nam pomagajo izogniti se stresu, ki nas pri vsakdanjem delu prepogosto prežema. Srčni zastoj je stanje, ko pacient ne kaže več znakov življenja, torej je nezavesten, ne diha in ni znakov krvnega obtoka. Do srčnega zastoja lahko pride nenadoma, v eni uri od začetka simptomov, govorimo o nenadni smrti. Vzrok nenadne smrti pri odraslih osebah je v več kot 60 % ishemična bolezen srca. V takšnem primeru gre za primarni srčni zastoj, ki je lahko posledica: nestabilne angine pektoris, akutnega srčnega infarkta ali primarne motnje srčnega ritma. Kadar pa je srčni zastoj posledica drugih bolezenskih ali zunanjih vzrokov, gre za sekundarni srčni zastoj. Vzrokov, ki vodijo v sekundarni srčni zastoj je več: možganska kap, prometne in druge nesreče, huda dihalna stiska, zadušitev, utopitev, zastrupitev, udar električnega toka, anafilaktična reakcija, podhladitev.
Srčni zastoj, ne glede na vzrok, zahteva takojšnje ukrepanje, izvajanje temeljnih in dodatnih postopkov oživljanja. S TPO zagotavljamo nasičenost krvi s kisikom in pretok krvi skozi življenjsko najpomembnejše organe, to so srce, možgani in pljuča. Z oživljanjem želimo ponovno zagnati srce in s tem preprečiti dokončno okvaro tkiv zaradi hipoksije in ishemije. Osebi v srčnem zastoju, pri kateri ne izvajamo temeljnih postopkov oživljanja, pada možnost preživetja za 10 – 12 % na minuto. Za osebo, katero pravilno oživljamo, pa velja, da je možnost preživetja tudi do 10 krat večja kot pri tisti osebi, ki je ne oživljamo pravilno oziroma je sploh ne oživljamo. TPO so masaža srca z predihovanjem in uporaba AED. Oživljanje je zaporedje pravočasnih in učinkovitih ukrepov, s katerimi lahko oživimo ljudi po nenadnem zastoju srca. Za začetek oživljanja imamo le 3 – 4 minute, ker daljši zastoj srca povzroči trajno okvaro možganov. Zato je le takojšnje oživljanje lahko uspešno. Stanje zavesti ugotavljamo tako, da ponesrečenca narahlo stresemo in vprašamo:“Ali ste v redu?” Če ponesrečeni ne odgovori ali se ne premakne, ga zavarujemo pred morebitnimi dodatnimi nevarnostmi. Če ni nujno potrebno, ga ne premikamo. Preverimo, če morda krvavi, in krvavitev oskrbimo. Če se ponesrečeni ne odziva… najprej preverimo dihanje. To storimo tako, da zvrnemo glavo ponesrečenca nazaj in mu dvignemo brado, nato pa se sklonimo k njegovi glavi in ugotovimo, ali bodisi slišimo oziro ma čutimo dihanje na svojem obrazu ali vidimo dvigovanje prsnega koša. Za to porabimo največ 10 sekund.
Takoj nato pokličemo 112 in povemo: kdo smo; od kod kličemo; kaj, kdaj in kako se je zgodilo; koliko ponesrečencev je, kakšno je njihovo trenutno stanje; kakšna pomoč jim je bila nudena. Nato počakamo na morebitna dodatna vprašanja in šele potem prekinemo zvezo.
Nemudoma začnemo zunanjo masažo srca.
Peto dlani ene roke položimo na sredino med prsni bradavici in nato drugo dlan čez njo. Komolci so iztegnjeni, ramena so nad prsnim košem ponesrečenca. Masiramo s pritiskanjem na prsni koš, ki naj bi se ugreznil za 4 cm. Hitrost masaže je 100 pritiskov na minuto. Ko oživljanje začnemo, ga ne prekinjamo, razen če se pojavijo znaki ponovnega delovanja krvnega obtoka (premikanje, kašelj). Takrat se ustavimo za 10 sekund, da preverimo zavest in dihanje. Oživljanje nadaljujemo bodisi: dokler ne začne ponesrečenec normalno dihati, dokler ne prispe ekipa nujne medicinske pomoči, vsaj 30 minut oziroma dokler nismo popolnoma izčrpani.
Če pri prizadetem opazimo občasne neučinkovite poskuse »lovljenja« sape, moramo posumiti, da je prišlo do srčnega zastoja in pričeti s TPO. Znaki, kot so barva in temperatura kože ter širina zenic, nas lahko zavedejo in predstavljajo vzporedne znake srčnega zastoja. TPO vključujejo zgodnjo prepoznavo stanj, ki lahko hitro privedejo do nenadne smrti, klic na tel. 112, izvajanje zunanje masaže srca in umetnega dihanja, uporabo avtomatičnega defibrilatorja ter ukrepanje pri zapori dihalne poti s tujkom. Pravilno izvajanje TPO je zelo utrujajoče. V primeru, da je prisotnih več laikov, vsak izvaja TPO 1–2 minuti. TPO v paru lahko izvajata samo 2 izšolana reševalca, sicer laiki v paru ne oživljajo. Prvi reševalec naj preverja znake življenja, drugi pa izvaja zunanjo masažo srca…
