V Sloveniji se v zadnjem obdobju soočamo z hudimi elementarnimi nesrečami. V letu 2020 in 2021 smo se soočali z globalno epidemijo COVID-19. Leto 2022 pogorelo pa nam prav tako ni prizaneslo in pogorelo je preko 2.000 hektarjev gozdov. No, letošnje leto pa je najhujše v zgodovini samostojne Slovenije. Posnetki so grozljivi in naloga nas vseh je, da pomagamo. Kot vedno, kot znamo.
Za slednjo ujmo, za katero strokovnjaki ugotavljajo že dolga leta, je kriv človek. Na prvem mestu, če odmislimo, da ravnamo z naravo, kot da se bo vsako leto rodila znova. Ne, niti obnavljati se več ne uspe in smo pred kolapsom, zaradi katerega se bomo počasi vsi na tem planetu začeli spraševati, ali je še kaj več vredno od življenja, od narave, ki nam ga nudi. Nobena vojna ni potrebna, nobene epidemije, pomembno je samo to (malo že z zamudo), da začnemo razmišljati o tem, kako bodo živeli naši zanamci. Morda vnuki še kar brezskrbno, naslednje generacije pa se bodo (upam, da se motim) morale boriti za obstanek, pri tem pa bodo preklinjale generacije pred njimi, saj niso naredile dovolj, da bi lahko mirno in srečno živeli na čudovitem planetu, ki ga imamo.
Nekdo je rekel, da je vrag vzel šalo, ko je videl, kako deroče reke odnašajo vse okoli sebe in rušijo pregrade pred seboj. Lani smo se spraševali, kaj bi bilo, če ne bi bilo gasilcev, civilne zaščite in vojske ob požarih, ki so nas zajeli. Požari so z veliko pomoči vseh slovenskih gasilcev pojenjali, vmes se je že začela sanacija in pogozdovanja, hkrati pa so se poklicni gasilci (brez prostovoljnih bi bila tudi njihova pomoč preskromna) pred parlamentom »borili« z drugimi nevšečnostmi. Do danes še njihove plače niso urejene, a se s tem trenutno ne morejo ukvarjati. Imajo pomembnejše delo. Bili so neposredni reševalci nastalega stanja ob poplavah, danes po nekaj dneh more, pa so še vedno na terenu. Čistijo, pomagajo in skrbijo, da se bodo domačini, ki jih je prizadejalo neurje, lahko čimprej vrnili na svoje domov (razen seveda tistih, ki so ostali brez njih). Tudi za ceno uničenih lastnih domov. Ja, to so naši srčni humanitarci.
Tem pa v teh dneh prihaja na pomoč prav vsa Slovenija in tudi Evropa ne pozablja na nas. Tako, kot smo mi v prvi vrsti pomagali v ujmah sosednjim državam, tako nam sedaj vračajo. Ja, tudi Ukrajinci, ki so se spomnili naših humanitarnih gest v času od začetka napadov na njihovo domovino do danes, čeprav se še vedno niso rešili agresije sosednje Rusije.
V vseh okoljih, kjer so letošnje poplave pustile posledice, so v akciji. Vsi, od starih do mladih. Tisti, ki ne pomagajo neposredno (s fizičnim delom), skrbijo, da so oškodovanci preskrbljeni z najnujnejšim in se lažje prebijajo skozi vsakodnevne tegobe. Čaka jih veliko dela, a iz intervjujev je razbrati, da se ne dajo. Uredili bodo svoje domove, zgradili bodo nove, če bo treba. Pri tem bo pomagala tudi država, ki vedno stoji ob strani v takšnih primerih. Včasih morda s preveč birokratskimi težavami, a tokrat smo lahko prepričani, da bo šlo hitreje.
Pomagajmo tudi mi, vsi, ki lahko prispevamo po svoji moči. Danes je doletela nesreča skoraj dve tretjini države, dela bo veliko, odrekanj še več. Potrebne so akcije. Hitre in učinkovite. Približuje se novo šolsko leto. Otroci bodo gotovo potrebni pomoči, seveda pa predvsem njihovi starši, da jim bodo lahko omogočili normalno nadaljnje življenje.
Pomoč se zbira preko Rdeče križa, Karitasa in seveda neštetih nevladnih organizacij. Naj pride pomoč v pravem času in v prave roke. Čeprav se pogosto dogaja, da ob nesreči enih drugi iščejo korist zase, naj bo tega čim manj.
Dokažimo, da zmoremo, da smo srčni ljudje in vsak po svojih močeh dajmo pomoči potrebnim tisto, kar danes, v danem trenutku in tudi za prihodnje življenje najbolj potrebujejo.
Ko je potrebno radi stopimo skupaj… (Foto: PGD GR)