Srečali so se sladkorni bolniki iz vseh štirih pomurskih društev diabetikov
Med najhujšimi in najbolj rizičnimi boleznimi sodobnega človeka je gotovo tudi sladkorna bolezen ali diabetes melitus, presnovno bolezen, kjer je organizem deloma nesposoben pretvarjati sladkor, ki ga prejme s hrano, v škrob. In prav omenjeni sladkorni bolniki so organizirani v društvih diabetikov, kjer skozi druženje, izmenjavo izkušenj, različne aktivnosti in izobraževanje, lajšajo svoje trpljenje. Tako so člani Društva diabetikov Gornja Radgona, na čelu s predsednikom Francem Golinarjem, pripravili tradicionalno že 23. srečanje diabetikov iz vseh štirih pomurskih društev. Omenjeno srečanje članov pomurskih društev diabetikov, Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer in Murska Sobota, bi moralo potekati že lani, a je iz znanih vzrokov povezanih s pandemijo odpadlo. Tokrat se je iz štirih društev, v katerih je včlanjenih okoli 600 sladkornih bolnikov srečanja, ki je potekalo v ribiškem domu RD Radgona v Lisjakovi strugi, udeležila dobra desetina (okoli 70). Na prisrčnem večurnem srečanju, so prisotni spregovorili predvsem o svojih težavah. Ob prijetnem druženju, klepetu in izmenjavi izkušenj pa so prisotni spremljali tudi kulturni program, za kar so poskrbeli tamburaši KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev, pozneje pa so imeli tudi možnost, da se malo zavrtijo ob zvokih harmonikarja Teodorja Bratuša.
Prisotne je sicer že uvodoma pozdravil predsednik Društva diabetikov Gornja Radgona, Franc Golinar, po minuti molka za vse preminule člane, ter tudi podpredsednika Zveze diabetikov Slovenije, Alojza Rudolfa, je krajše strokovno predavanje izvedla dipl. med. sestra Slavica Mencinger iz ZD Gornja Radgona. Predvsem je predstavila delovanje Centra za krepitev zdravja, spregovorila pa je tudi o diabetesu v času korona vurisu, ter o še nekaterih aktualnih zadevah povezanih s sladkornimi bolniki. Tudi sama je dejala, da so druženja pomembna za vse diabetike, seveda tudi rekreacija, zdravo prehranjevanje ipd. Se pa je strinjala, da se občasno stori kakšen prekršek, kar ne sme biti pogosto. Tako tokrat na mizah ni manjkalo sladkih dobrot, ki so jih spekle članice domačega društva, in napitkov. Za odlično jutranjo „župo“ in poznejše kulinarično razvajanje pa sta poskrbela kuharja Zoran in Zvonko, tako poleg prijetnega druženja, nihče lažen ali žejen ni zapustil Lisjakovo strugo. Za zadnje je zaslužna tudi Radenska tri srca, ki je donirala nekaj svojih napitkov, izvirske in mineralne vode, ter brezalkoholnih pijač.
Udeleženci srečanja so si druženje popestrili tudi s športnim tekmovanjem, in sicer v metu škornja in ruskem kegljanju. V metu škornja so zmagali gostitelji, radgonski diabetiki, saj so osvojili vse tri prva mesta, v ruskem kegljanju pa lendavski diabetiki prav tako osvojili vse tri prva mesta. „Vse skupaj je bilo odlično. Splošno vzdušje je bilo čudovito in vsi so nam povedali, da so bili zelo zadovoljni. Tako smo se poslovili do prihodnjega leta, ko upamo, da nam ne bo kakšna nova pandemija spet preprečila naše naslednjo druženje“, nam je prizadevni domači predsednik Franc Golinar, ki dodaja: „Pomen našega druženja je, da se med seboj spoznavamo in izmenjamo izkušnje pri obvladovanju naše sladkorne bolezni. V vedno hitrejšem življenjskem ritmu je vse težje biti zdrav in zadovoljen. Vsi, ki smo tukaj tega nimamo več v celoti, saj nas ali naše bližnje pesti sladkorna bolezen. Seveda vemo, kako voditi sladkorno bolezen z dieto, tabletami in insulini. Povišan krvni sladkor pa lahko znižamo tudi z raznimi športnimi aktivnostmi. Tudi srečanje kot je današnje veliko pripomore k temu, da bo nižji, ko si lahko izmenjamo svoje izkušnje pri premagovanju te nenalezljive kronične bolezni 21 stoletja, ki vedno bolj narašča, saj nas je v Sloveniji preko 12 % obolelih za to boleznijo in prerašča že v epidemijo.“ Golinar nam je tudi zaupal, da je radgonsko društvo diabetikov bilo ustanovljeno 28. maja 1986.
Sicer pa med najhujšimi in najbolj tveganimi boleznimi sodobnega človeka je gotovo tudi sladkorna bolezen ali diabetes melitus. Gre za sila nevarno bolezen, kjer trebušna slinovka dela premalo insulina in se zaradi nezadovoljive razgradnje maščob lahko pojavi zastrupitev s kislimi snovmi. Količina sladkorja v krvi je zvišana, sladkor pa se izloča v seču. Osnovna znamenja bolezni so žeja, veliko seča, huda lakota, stalna slabost, hujšanje in podobno. Zdravljenje poteka z omejitvijo sladkorja, moke, škroba, maščob v hrani ter v hujših primerih z insulinom, vedno pa je potrebno biti pod zdravniškim nadzorom. Tako kot po vsem svetu je sladkorna bolezen šele po 2. svetovni vojni postala rastoč, pereč in strah vzbujajoč socialno medicinski, v zadnjem času pa tudi ekonomski problem. Sedaj že lahko govorimo o epidemiji 21. stoletja, saj bolezen predstavlja velik problem ne samo za bolnika in njegovo družino, temveč za celotno družbo. Da gre dejansko za epidemijo potrjuje tudi nekaj podatkov; Leta 1962 je bilo v Sloveniji 4.504 bolnika (ob 1.605.000 prebivalcev), ker pomeni, da je bilo obolelih le 0,28 državljanov. Leta 1995 je bilo približno 70.000 bolnikov ob skoraj dva milijona prebivalcev, danes pa je že nad 125 tisoč bolnikov ob enakem številu prebivalcev. Sladkorna bolezen povzroča hudo kronično pešanje zdravja, lahko pa tudi zgodnjo smrt. Posledice bolezni so sploh lahko zelo hude. Sladkorni bolniki pa si lahko veliko pomagajo tudi sami, in zato se predvsem združujejo v socialno humanitarna Društva diabetikov, ki delujejo po vsej državi. Žal se sladkorni bolniki redko vključujejo v društva.
Sladkorna bolezen, kot skupina različnih bolezni, ki jim je skupna previsoka koncentracija glukoze v krvi, je izjemno nevarna bolezen, čeprav je Frederick Banting, skupaj s Charlesom Bestom pred natanko 100 leti (1921) prvi razvil zamisel, ki je pripeljala do odkritja inzulina, ki je za mnoge rešitev. Previsok krvni sladkor, kot glukozo poimenujemo laično, je posledica sočasno prisotne okvare trebušne slinavke, ki izloča premalo inzulina, in oslabljenega učinka inzulina na telesna tkiva, predvsem mišičje in jetra. Okvara trebušne slinavke sčasoma napreduje, zato se način zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 stopnjuje, in sicer od spodbujanja k zdravemu življenjskemu slogu do zdravljenja z zdravili, ki jih zaužijemo prek ust, do zdravljenja z inzulinom. Sladkorna bolezen zaradi svoje pogostnosti, zahtevne in kompleksne obravnave ter težkih posledic predstavlja velik zdravstveni problem ter izziv za vse nas. Bolnik s sladkorno boleznijo na svojo bolezen povprečno pomisli na vsakih 20 minut vsak dan, vse življenje, zaradi česar sladkorna bolezen zanj predstavlja veliko breme ter posledično vpliva na kakovost njegovega življenja in njegove družine. Bolnik tako poleg zdravljenja z zdravili potrebuje tudi vseživljenjsko oporo v zdravstvenem timu za obravnavo sladkorne bolezni ter usklajeno obravnavo glede krvnega sladkorja, tlaka in maščob. Sladkorna bolezen, kot ena izmed kroničnih bolezni, ni samo problem razvitega sveta, ampak je v vedno večji meri odraz ekonomskih in socialnih determinant zdravja, kot sta revščina in neizobraženost, zato je za njeno uspešno obvladovanje potrebno usklajeno delovanje zdravstvenega sistema in celotne družbe. V Sloveniji je po evropsko primerljivih epidemioloških podatkih 125.000 diagnosticiranih diabetikov oziroma 6,9 odstotka odraslega prebivalstva, neuradno pa naj bi sladkornih bolnikov v Sloveniji bila skoraj desetina oz. okoli 200.000. In vsi oni, med drugim imajo namreč kar tri do štirikrat večjo možnost za nastanek srčno-žilnih zapletov kot drugi.
Sicer je sladkorna bolezen že dolgo znana, vendar pa zanjo veliko časa niso našli zdravila. Sladkorna bolezen je bila prvič opisana že leta 1555 pr.n.št., zapis pa je vseboval tudi nekatera dietna navodila. Sčasoma je prišlo do spoznanja, da se sladkorno bolezen s pravilno prehrano do neke mere obvladuje. Do temeljnega spoznanja je prišel omenjeni Appolinaire Bouchardat, ki se je naučil določati glikozurijo. Med prusko-francosko vojno je namreč ugotovil, da je bila med obleganjem Pariza pri debelih ljudeh sladkorna bolezen bolje urejena, zmanjšalo pa se je tudi število bolnikov. Odkritje insulina in njegova uporaba nista dokončno rešila problemov v zvezi s sladkorno boleznijo, ampak sta odprla nove probleme. Bolniki so bili še vedno na dieti, treba jih je bilo naučiti samoinjiciranja inzulina. Izobraževanje je dobilo osrednjo vlogo pri zdravljenju bolezni, kmalu je nastalo prvo diabetično društvo, in sicer leta 1934 v Veliki Britaniji…
