Cerkev je v Sloveniji ločena od države: A je temu res tako?

K pisanju me je napeljalo trenutno vzdušje ob zavrnitvi referenduma o prostovoljnem končanju življenja, kjer je negativno publiciteto odigrala prav katoliška Cerkev. Zato poglejmo v nadaljevanju nekaj dejstev, ki jih poznate, morda pa tudi ne.

Temeljni pravni vir 7. člen Ustave Republike Slovenije določa, da so država in verske skupnosti ločene. To načelo preprečuje, da bi katera koli verska skupnost postala del države ali da bi država opravljala dejavnosti, ki so namenjene obrambi ali širjenju vere (konfesionalna dejavnost). Država mora biti do vseh ver in verskih skupnosti nevtralna in tolerantna. Verske skupnosti so enakopravne, kar pomeni, da morajo imeti vse verske skupnosti enake pravne možnosti. Njihovo delovanje je svobodno. So avtonomne pri svojem delovanju, vendar morajo delovati v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.

Ustavno sodišče Republike Slovenije razlaga to ločenost v okviru evropskega razumevanja, ki ne prepoveduje sodelovanja med državo in verskimi skupnostmi, temveč določa avtonomijo obeh strani.

Kaj pravi Zakon o verski svobodi?

Odnos med državo in verskimi skupnostmi podrobneje ureja Zakon o verski svobodi (v nadaljevanju ZVS), ki je bil sprejet leta 2007. Ta med drugim določa naslednje elementa, ki jih je vredno razumeti, hkrati pa bi jih morali tudi upoštevati.

Država namreč z verskimi skupnostmi vzpostavlja trajen dialog in razvija oblike trajnega sodelovanja. Sodelovanje je omogočeno na področjih, kot so šolstvo, socialne zadeve, kultura in mediji. Tako so verske skupnosti so pravne osebe zasebnega prava in se lahko vpišejo v Register cerkva in drugih verskih skupnosti pri Ministrstvu za kulturo. Registracija omogoča pridobitev določenih pravic. Registrirane verske skupnosti, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, lahko za svoje verske uslužbence zaprosijo za namensko državno finančno pomoč za delno plačilo prispevkov za socialno varnost. To je eno od mnogih področij, ki v praksi sproža razprave o skladnosti z ustavnim načelom ločenosti. Ne pozabimo, da je poleg 7. člena Ustave pomemben tudi 41. člen Ustave, ki določa svobodo vesti in verske skupnosti obravnava v okviru uresničevanja te individualne in kolektivne pravice.

Vloga in sofinanciranje katoliške cerkve

Kljub jasnim ustavnim določilom je v Sloveniji pogosto prisotna razprava o tem, ali je načelo ločenosti v praksi res dosledno spoštovano. Tukaj mislim predvsem na državno financiranje določenih dejavnosti verskih skupnosti (v največji meri katoliške Cerkve) (npr. socialni prispevki za duhovnike, financiranje cerkvenih vrtcev in šol), ki je predmet kritik, ki opozarjajo na kršitev načela ločenosti in enakopravnosti. Zaradi zgodovinske in družbene vloge katoliške cerkve ter njene velikosti je njen odnos z državo najbolj izpostavljen in včasih ocenjen kot privilegiran, kar sproža vprašanja o enakopravnosti vseh verskih skupnosti.

Ni zanemarljivo dejstvo, kljub temu da sta Cerkev in država pri nas ločeni, da glavno in neposredno državno financiranje katoliške cerkve in drugih verskih skupnosti v Sloveniji poteka skozi pokrivanje prispevkov za socialno varnost njihovih verskih uslužbencev. Poleg tega se sredstva stekajo tudi skozi donacije iz dela dohodnine, namenjene s strani zavezancev ter preko javnih razpisov za kulturne, socialne in izobraževalne projekte.

Financiranje katoliške cerkve v letu 2024

Na podlagi javno dostopnih podatkov Ministrstva za kulturo RS je katoliška Cerkev v letu 2024 prejela naslednja neposredna in posredna sredstva, ki jih predstavljam v nadaljevanju. Dodajam tudi sredstva, ki jih prejmejo druge pomembnejše verske skupnosti v Sloveniji.

Semkaj sodi državna finančna pomoč za socialne prispevke, ki je edina neposredna proračunska postavka, namenjena financiranju verskih uslužbencev (duhovnikov, diakonov, redovnic, redovnikov).

Opomba: Država s tem delno pokriva prispevke za socialno varnost (pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje) verskim uslužbencem, ki izpolnjujejo zakonske pogoje (npr. pogoj vsaj 1.000 pripadnikov na enega verskega uslužbenca). Zakon o verski svobodi določa, da to ne pomeni financiranja verske dejavnosti, ampak uresničevanje načela socialne države, podobno kot pri samozaposlenih v kulturi.

Upoštevati je potrebno tudi donacije iz dela dohodnine (1 %), ki jo namenijo izbranim upravičencem, med katerimi so tudi registrirane verske skupnosti in njihovi sestavni deli. Ta sredstva izhajajo iz davka posameznikov in ne neposredno iz državnega proračuna. Za leto 2024 so zavezanci Katoliški cerkvi in njenim sestavnim delom (župnijam, redovnim skupnostim) namenili večmilijonski znesek, ki je bil po začasnih podatkih FURS (za donacije iz dohodnine za leto 2024) med največjimi, vendar celotne vsote za vse dele katoliške Cerkve, ki so na seznamu upravičencev, ni mogoče natančno in celovito sešteti iz javno dostopnih delnih podatkov.

Verske skupnosti (predvsem katoliška Cerkev) prejemajo tudi druga državna in javna sredstva iz javnih razpisov za dejavnosti, ki so v javnem interesu in niso neposredno konfesionalne (verske), kot so financiranje vzdrževanja sakralne kulturne dediščine (cerkve, samostani, ki imajo status kulturnega spomenika). Ministrstvo za kulturo redno objavlja razpise za to področje. Semkaj sodi tudi sofinanciranje katoliških šol, vrtcev in zavodov (npr. vrtci in šole so vključeni v javno mrežo in se financirajo kot ostale javne institucije) ter socialne in humanitarne dejavnosti, ki jih izvaja npr. Slovenska Karitas (za humanitarne in socialne programe), ki je pravna oseba, povezana s katoliško cerkvijo.

Po nekaterih podatki se katoliška Cerkev se pretežno financira tudi iz darov vernikov (nabirke, mašni nameni, prostovoljni prispevki za krste, poroke, pogrebe, lastnih dejavnosti (oddajanje nepremičnin, prodaja publikacij in predmetov, donacij in zapuščin, kakor tudi iz denacionalizacije (sredstva, pridobljena z vrnitvijo premoženja, ki je bilo nacionalizirano). V času osamosvojitve jo takratni politični » nesposobni veljaki« sprejeli zakon o denacionalizaciji in začelo se je masovno vračanje premoženja katoliški cerkvi in tudi tujim lastnikom. Seveda se veliko nas sprašuje, kako se je lahko kaj vračalo predvsem iz dejstva, da je ravno vse to, kar je nekoč katoliška Cerkev pridobila in si lastila, bilo neupravičeno pridobljeno skozi dolgo zgodovino, ko Cerkev izkoriščala ubogi narod.

Pa poglejmo, kaj vse je bilo cerkvi vrnjeno.

Po državni evidenci restitucij do decembra 2022 vrnjenih ali nadomestnih premoženja za 2,12 milijarde evrov. V celotnem denacionalizacijskem procesu je država povrnila v naravi ali nadomestila za 108.000 hektarjev kmetijskih zemljišč in 148.000 hektarjev gozdov. Poleg tega so bile vrnjene ali nadomeščene tudi nepremičnine: stanovanjski objekti, poslovni prostori in stavbna zemljišča — denimo več kot 1 milijon kvadratnih metrov stanovanjskih enot, kumulativno 22.000 hektarjev stavbnih zemljišč in 840.000 m² poslovnih prostorov. Po podatkih iz leta 2005 je za katoliške cerkvene zahtevke (cerkvene stavbe, podporne objekte, posesti, gozdove itd.) obstajalo skupno 1.191 zahtevkov — od teh je bilo do konca poročanega obdobja obravnavanih okoli 99 %. Po podatkih iz 2007/2008 — vrnjenih je bilo približno 2,08 % vseh kmetijskih zemljišč in gozdov v Sloveniji cerkvi. Če bi Cerkev dobila vsa zemljišča in gozdove, ki jih je zahtevala, bi to po ocenah tedanjega pristojnega ministra znanstveno predstavljalo največ 2,88 % celotnih kmetijskih zemljišč in gozdov v državi. Cerkvene institucije so s procesom denacionalizacije postale lastnice približno 3 % vseh gozdov v Sloveniji. V primeru obsežnega zahtevka za vrnitev zemljišč — Nadškofija Ljubljana — gre za zahtevo po približno 21.000 hektarjev zemljišč (na območju več občin, del med tem v Triglavski narodni park). Do danes je bilo izmed teh 21.000 ha vrnjenih (v naravi ali nadomestilu) približno 17.000 hektarjev zemljišč, kar kaže, da ni bila vrnjena celotna zahtevana površina.

Podatke navajam zaradi že zgoraj navedenih dejstev, da država kljub 7. členu Ustave RS, še vedno financira in pomaga bogateti cerkvi, ki ob vsem tem (ne pozabimo kriminalnih dejanj ZVON 1 in ZVON 2) kopiči svoje bogastvo na račun »nerazsodnih politikov« in »ubogih vernikov«.

Če za konec dodam še financiranje katoliških vrtcev in srednjih šol, ki je urejeno v okviru financiranja zasebnih izobraževalnih zavodov z javno veljavnim programom in se razlikuje glede na stopnjo izobraževanja (vrtec, osnovna šola, srednja šola), je mera polna. Katoliški vrtci v Sloveniji so zasebni vrtci, ki v veliki večini izvajajo javno veljaven program predšolske vzgoje in imajo podeljeno koncesijo. Financirajo se predvsem iz občinskih proračunov, ki dobivajo sredstva tudi iz državnega proračuna, in plačil staršev.

Tukaj so še katoliške srednje šole (npr. Škofijske gimnazije) izvajajo javno veljavni program. Glavni etični in pravni konflikt v Sloveniji izhaja iz interpretacije 7. člena Ustave RS, ki določa, da sta država in verske skupnosti ločene. Prihaja do nenehnih kršitev načela nevtralnosti: S financiranjem se država ni več nevtralna, saj s proračunskimi sredstvi, ki jih plačujejo vsi davkoplačevalci (tudi neverni in pripadniki drugih ver), podpira delovanje določene verske skupnosti. S tem pomaga pri širjenju njene vere (konfesionalne dejavnosti). Prisotni so dvojni standardi, kajti če je katoliška Cerkev, kot največja verska skupnost, upravičena do državnega financiranja, se postavlja vprašanje, ali so vse verske skupnosti res enakopravne (načelo iz 7. člena). Pogosto pa se navaja (glej podatke zgoraj), da je Cerkev dovolj premožna, da se lahko financira sama (iz darov vernikov in lastnega premoženja), zato ni etično, da jo financirajo revni davkoplačevalci.

Dodajam še primer iz prakse ene izmed katoliških srednjih šol, so vse besede odveč. Slednji namreč poudarjajo, da je katoliška srednja šola povsem enakovredna javnim srednjim šolam s tem, da upoštevajo veljavne učne načrte in predmetnik. Žalosten primer je preverjanje znanja pri enem izmed predmetov katoliške srednje šole, kjer morajo dijaki pod slikami slovenski politikov desne opcije znati navesti njihova imena in priimke. Kje se tukaj upošteva učne načrte, ki so enaki za javne in zasebne šole?

Namesto zaključka

Pogosto se pojavlja ideja o uvedbi cerkvenega davka (Nemčija, Avstrija) kot možna rešitev za etične dileme in zagotavljanje bolj transparentnega financiranja, ki bi postalo bolj transparentno in direktno. Denar bi prispevali samo verniki določene verske skupnosti, ki bi to jasno deklarirali, s čimer bi se razbremenil državni proračun in bi bila ločitev Cerkve od države bolj dosledna. Vsak posameznik bi sam odločal, ali in katero versko skupnost želi finančno podpirati, kar bi krepilo versko svobodo. Seveda je in bi bilo veliko argumentov za in proti, a morda bi vsaj cerkveni dostojanstveniki, ki so delno plačani iz državnega proračuna, razumeli, da je vmešavanje v politiko in favoriziranje desne opcije nekorektno, neokusno in zloraba svojega položaja.

Doc. dr. mag. Bojan Macuh

Simbolična fotografija