Vlajevi iz Bodoncev, ki so buče posejali na dobre tri hektarje, so zadovoljni s pridelkom, tako po kvaliteti kot kvantiteti
Bučno olje je gotovo nenadomestljiv produkt buč, ne le kot „začimba“ za solate, temveč tudi dodatek mnogih drugih jedi, tako slanih kot tudi sladkih. Bučno olje ali kot nekateri pravijo „zeleno zlato“ nimajo radi zgolj na severovzhodu države, kjer domuje Zaščiteno Štajersko – prekmursko bučno olje, temveč tudi v ostalih delih Slovenije, ter izven meja, še posebej v Avstriji, Avstraliji, na Hrvaškem, Madžarskem in podobno. Z bučnim oljem pa so nekako tesno povezanih bližajoči se „čarovniški prazniki“, saj si enega in drugega skorajda ne moremo predstavljati brez buč, katere od vznika do suhih koščic iz katerih priteče odlično olje. In čeprav pridelovalci buč in bučnega olja, zaradi občutljivosti pridelave, pogosto nimajo sreče s pridelkom, letos pa temu ni bilo tako. Večina tistih, ki se ukvarja s pridelavo bučnic in nato bučnega olja, je letos zadovoljna s pridelkom. Med njimi tudi Vlado Vlaj iz Bodoncev na Goričkem, s čigave družinske kmetije na tržišče pošiljajo eno najbolj kakovostnih bučnih olj, ne le v Pomurju in Sloveniji, temveč tudi širše po Evropi in svetu, kar se je potrdilo na letošnjem, 63. svetovnem ocenjevanju kakovosti živil Monde Selection v Bruslju, kjer so spet prejeli zlato priznanje. Ker so tri leta zapored dosegli visoko raven kakovosti in zlato priznanje, so letos prejeli tudi International High Quality Trophy 2024.
Tokrat smo se z Vlajem pogovarjali o pogojih pridelovanja buč v letošnjem letu, ko so imeli posajenih nekaj več kot tri hektarje površin, ter o pričakovanjih v letošnji sezoni in v bodoče: „Glede na lansko leto, je bil vznik naših buč zelo dober. Ko so buče vznikle, je bilo kar nekaj časa deževnega vremena, ki ni najboljše vplivalo na rast. Bilo pa je nato še daljše obdobje visokih temperatur in tako je kljub vsemu letošnji pridelek bil precej boljši kot leto prej. Tako smo z letošnjim pridelkom zelo zadovoljni, prav tako pa tudi s kvaliteto semena,“ nam je razložil Vlado Vlaj, ki je dodal, da na njihovi kmetiji celotno pridelano seme, predelajo v bučno olje, ki ga razen tistega, ki ga porabijo zase, ponudimo strankam. „Večino olja prodamo v Sloveniji, nekaj malega pa tudi v tujino.“ Ob tem nam je Vlaj zaupal, da „z zdajšnjo ceno olja se stroški, ki so visoki, pokrijejo in nekaj malega ostane. Da pa bi se proizvajalcu »splačalo« oz. bi se pokrilo celotno delo, bi pa cena po litru morala biti vsaj 22-23 €.“
S tem je tudi pojasnil, zakaj je bučno olje relativno drago. Tudi Vlajevi, enako kot drugi najboljši slovenski oljarji razumejo potrošnike, da bi „bilo najbolje, če bi liter bučnega olja stal 10 evrov, a to nikakor ne gre, vsaj če želimo imeti kakovosten pridelek. Za en liter pravega Štajersko – prekmurskega bučnega olja namreč potrebujemo od 2,5 do 3 kilograme posušenih bučnic (semen) oziroma 30 do 40 buč, težkih od pet do osem kilogramov. In izračun je torej jasen…
Od buče do bučnega olja
Pridelovalci buč imajo v nekaj mesecih dela na njivah veliko skrbi in tudi tveganja. A to si vzamejo v zakup in čakajo…, da se barva oljnih buč jeseni spremeni iz zelene v rumeno-oranžno, kar pove, da je čas za spravilo buč. Strojno jih poberejo iz njive in obenem iz njih kar posesajo semena. Nekoč so to opravilo – tako imenovano ročno trebljenje (pobiranje semen) buč opravljale predvsem ženske. Ko je seme pobrano, sledi pranje. Bučno seme operejo s stroji za pranje bučnih semen. Prednost čistega semena je večji izkoristek olja, boljša kvaliteta in krajši čas sušenja. Očiščena semena odpeljejo v sušilnico, kjer se posušijo. Med sušenjem je treba bučna semena
ves čas mešati. Iztrebljeno bučno seme so v preteklosti sušili na »lesah«, ki so jih postavljali
pod napušči streh hiš, ali pa kar na »pocjah«, kot so rekli tistemu delu hiše, ki ga je pokrival kap
strehe. Za 1 liter Štajersko prekmurskega bučnega olja potrebujemo povprečno kar 3 kg posušenih bučnih semen.
Proizvodnja bučnega olja se prične s prevzemom bučnic golic v oljarni. S ščetkanjem semen
odstranijo voskasto povrhnjico, spihajo in odstranijo vse primesi, kot so ostanki buč, prah,
kamenje, listje. Semena nato razvrstijo po velikosti in teži. Bučna semena nato segrejejo in
zmeljejo. V ustreznem razmerju dodajo vodo in sol. Pripravljeno maso nato pražijo v pražilnih ponvah ob stalnem mešanju. Praženo maso vodijo na stiskalnico, kjer iztisnejo bučno olje. Bučno olje pustijo, da se dva do tri tedne naravno useda, da se izločijo trde sestavine. Po tem času ga napolnijo v steklenice ali drugo embalažo. Pri proizvodnji bučnega olja nastaja kot stranski proizvod bučna pogača, ki je odlična hrana za živali.
Buče in bučno olje
Za buče so sicer že od nekoč dejali, da je to kultura, ki je nekako »vrinjena« med posajeno koruzo. „Tako so to delali naši starši, ki so na mali posesti preživljali tedaj dokaj velike družine. Spominjam se, da so buče sadili med koruzo in krompir, po navadi pa tudi na robovih njiv, da se je bilje razraslo na vrati, kjer je rastlina, v tem primeru buče, imela več svetlobe. Gojili so stare sorte, katere so rodile veliko debelejše plodove, se pravi buče, ki so imele seme z »luskinami«. Te smo pozimi luščili, bodisi družina, ali pa družno pri kakem gospodarju. To je bilo prijetno druženje vaščanov in sorodnikov. Danes sejemo sorto »golic«, zato tudi tega običaja ni več. Zanimivo je, da so tudi sončnice sadili le na robovih njiv, ki so bile posajene z drugimi kulturami: krompirjem, krmno peso in koruzo. Kot vidite, se je na njivi zbralo kar nekaj članov društva, ki pridno trebijo bučna semena iz razpolovljenih buč, katerim mi pravimo »kopaje«. Te smo v preteklosti krmili goveji živini in prašičem. Tedaj smo buče vozili na kmečka dvorišča in jih sproti trebili le toliko, kolikor »kopajn« so pokrmili živini. To je bila za živino, zlasti pozno v jeseni, osvežitev pri suhi krmi,“ nam je v bližnjem lokalu razlagal starejši gost z desnega brega reke Mure, iz Prlekije.
Dodal je da so iztrebljeno bučno seme v preteklosti sušili na »lesah«, ki so jih postavljali pod napušči streh hiš, ali pa kar na »pocjah«, kot so rekli tistemu delu hiše, ki ga je pokrival kap po navadi slamnate strehe. Ob slabem vremenu pa so semena sušili na krušni peči. Ko so seme oluščili pa so šli na »oljovo«, to je stiskanje olja pri mlinarjih, ki so se ob mletju zrnja ukvarjali tudi s oljarstvom. Seveda je potrebno poudariti, da je bučno olje specialiteta za pripravo vseh solat na področju Prekmurja, Prlekije, Štajerske in tudi drugih območij dežele na sončni strani Alp. Solata, ki je pripravljena z domačim bučnim oljem »diši«, in ima posebno prijeten okus…
Fotografije: Arhiv družine Vlaj