Bojanu Baranji posebna županova zahvala za požrtvovalnost ob nedavnem ropu banke
Na severovzhodu države, zlasti na Goričkem, tik ob avstrijski meji, se gotovo mnogi še spominjajo torka, 9. junija, ko je okoli 15. ure popoldan oboroženi storilec vstopil v Deželno banko Slovenije v Cankovi in od zaposlenih terjal denar. V času ropa je bilo pred poslovalnico več ljudi, obstali so kot vkopani, trije so se pognali za storilcem, ko naj bi storilec streljal proti njim, sta dva odnehala z zasledovanjem, pogumni Bojan Baranja iz bližnjih Gornjih Črncev pa je, kljub velikemu tveganju, kjer mu je bilo ogroženo življenje, nadaljeval „pregon“. Na koncu ga je ropar poškodoval, saj ga je tresnil s pištolo po glavi, in je končal v bolnišnici, a poškodbe niso bile hujše narave. Šele ko se je naslednje jutro izvedelo, da je ropal policist, ki bi lahko ustrelil Bojana, na koncu je sodil sam sebi, pa so se v Pomurju začele širiti tudi šale, češ da se svet obrača, in „sedaj že Romi lovijo policiste“. Ob celotnem dogodku pa je bil pretresen tudi župan Cankove, ki si je mimogrede tudi pokojnino prislužil v policijskih vrstah, Danilo Kacijan, saj se je po eni strani zadeval, kaj bi se lahko zgodilo njegovemu občanu, po drugi pa je na Bojana le bil ponosen.
Zato je Kacjan sedaj, ko se je stanje nekoliko umirilo in ko bo Baranja počasi (22.6.) šel nazaj v službo, v sosednji Avstriji, zanj pripravil poseben sprejem, na katerega je povabil tudi bančno uslužbenko, stranko na banki in dva zaposlena na bencinskem servisu. Sam Baranja vse skupaj želi čim prej pozabiti, in kot pravi deset dni po junaškem lovu za roparjem, kljub številnim čestitkam in zahvalam, se niti malo ne počuti kot junak. „Nisem jaz heroj, samo mi je žal tega človeka, da je mogel s tega sveta tako, da se je sam ustrelil,“ pravi Baranja. V trenutku, ko si je policist po ropu banke sam vzel življenje, je bil Baranja v neposredni bližini. A se zaradi šoka kljub temu ne spomni njegovega obraza. „Dejansko, ne moram se spomniti, po eni strani pa je boljše, da se ne spomnim, da bi mogoče imel kakšne nočne more ali kaj takšnega.“, dodaja skromni Baranja, za katerega minulih deset dni, kljub temu, da je za mnoge postal junak, ni bilo enostavnih. Ob strani mu zato stoji celotna občina, v imenu katere mu je župan Danilo Kacijan konec tedna podelil zahvalo za nesebično in požrtvovalno dejanje v zvezi z ropom banke na Cankovi. „Tvoja družina, tvoja žena, tvoji otroci morajo biti danes, včeraj in jutri ponosni na tvoje dejanje in nate,“ je ob predaji zahvale povedal župan, ki kljub vsemu občanom in sploh državljanom odsvetuje tovrstno početje, saj si s tem ogrožajo življenja.
Na sprejemu je bila prisotna tudi uslužbenka banke, v katero je stopil ropar s pištolo, pa tudi stranka, ki je bila v tistem trenutku na banki, enako tudi dva zaposlena na bližnjem bencinskem servisu, ki sta prav tako sprva lovila policista s pištolo v roki, a sta v trenutku, ko je proti njima ropar pokazal s pištolo, prenehala z lovom. Zaradi travmatične izkušnje ostali udeleženci o dogodku ne želijo javno govoriti, zavedajo se namreč, da bi se kaj hitro lahko končalo tudi drugače. Minulih deset dni je bilo travmatičen tudi za ženo in dva sinova Bojana Baranje. Dolgo časa namreč sploh niso vedeli, kje je njihov mož in oče, ki se je zaradi poškodb glave znašel celo v bolnišnici. „Nikoli nisem bil tako dolgo odsoten brez tega, da bi povedal kje sem. Povedal sem, da grem na Cankove po material za predelavo balkona. Ni me bilo več kot uro in pol, potem pa je sosed prišel povedat, da sem bil del tega lova,“ razlaga Baranja, ki bi kot pravi bil najbolj vesel, da ropa in s tem tudi tega sprejema sploh ne bi bilo. Ni namreč prepričan, če bi ponovno ravnal isto. „Dobro sem prišel skozi in po vsem tem res ne vem, če bi še enkrat ravnal enako,“ pravi cankovski junak in dodaja, da bi drugič verjetno bolj premislil predvsem zato, ker se zaveda, da bi se lahko lov tragično končal tudi zanj, ne le za roparja.
Cankovski župan Kacijan pa znova poudarja, kako je pomembno izpostaviti, da cankovski junak izhaja iz romske skupnosti, saj da o Romih večinoma prebiramo le negativne stvari. „Poznam samo dobre in samo slabe in med temi dobrimi je nedvomno tudi ta Rom, ki si je to zaslužil. Marsikomu je lahko tudi za vzor,“ je prepričan Kacijan.
