Aljaž iz Slovenskih goric izdeluje proteze za živali, saj želi pomagati vsem živalim, ki potrebujejo takšno pomoč
Mladenič Aljaž Muršec iz Destrnika, ki ima poseben čut za živa bitja, je razveselil mnoge ljubitelje živali, ki jih je v Sloveniji vedno več. Mladega Štajerca že vrsto let zanima izdelovanje protez za živali, tako je v okviru študija začel izdelovati proteze za živali, predvsem pse, ki jim manjkajo okončine. Tako je eden izmed redkih, ki se v Sloveniji ukvarja s tem področjem. Diplomant programa Ortorika in protetika na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani je namreč poznavanje svojega strokovnega področja in veselje do veterine prenesel v vsakdanje življenje. Najprej je olajšal življenje psičke mešanke Ajke, ki je dobila prvo živalsko protezo na Slovenskem, s katero je nadomestila manjkajoči del zadnje okončine, ki ga je izgubila v železniški nesreči, sedaj pa so na vrsti drugi, večinoma štirinožni prijatelji. Aljaž je sicer pred fakulteto zaključil Srednjo veterinarsko šolo v Mariboru, kužki pa so mu pri srcu že od otroštva, saj so doma imeli kar dva. Z omenjeno Ajko sta se prvič srečala v ambulanti Veterinarske fakultete v Ljubljani, ko jo je tja pripeljala njena sedanja lastnica Breda. Aljaž se je v svoji diplomski nalogi posvetil številu amputacij in protetični oskrbi v kar šestih državah v Evropi in je tako prvo živalsko protezo izdelal v okviru slednje s pomočjo Veterinarske fakultete UL. Projektu se je priključila njegova sošolka Sonja Bogataj, ki je prevzela tehnični del izvedbe in ga opisala v svoji diplomski nalogi, od materialov do postopkov izdelave.
„Živali sicer lahko nemoteno živijo brez ene okončine, a to pogosto povzroči težave s preostalimi okončinami, sklepi in hrbtenico. Ključnega pomena pa je, da z uvajanjem proteze pri živali začnemo čim prej po poškodbi, da je žival ne dojema kot tujek. Če del ali cela okončina manjka, uporabimo protezo, pri morebitnih deformacijah pa opornice oz. ortoze. V tujini prakticirajo izdelave protez za manjkajoče okončine ptic, pa tudi večjih živali kot so npr. sloni, a vse poteka nekako na daljavo. Na eni strani se odvzame odlitek, na drugi se izdela proteza. Ni individualnega stika in izkušnje,“ je povedal mladi „rešitelj“ živalskih okončin, ki si želi po vzoru iz tujine izdelovati živalske proteze tudi za druge živali. Proteza, kot je Ajkina je individualno zasnovana in je izdelana s pomočjo mavčnega odlitka kosa okončine, ki je amputirana ali pa po metodi laminacije, ki pomeni, da z epoksi smolami in trdilci naredijo »ležišče«.
„Tukaj vidimo veliko dobrega v metodi 3D-tiskanja, ki velja za eno najnovejših tehnologij,“ pravi Aljaž in poudarja, da človek ob nameščanju proteze izrazi svoje počutje in ustreznost proteze, kar je pri živalih težje razbrati, saj ne vedo povedati ali jih boli oz. proteza žuli. Aljaž in vsi, ki so pri nastajanju proteze, ki Ajki ustreza, sodelovali pa so veseli, da psička protezo redno uporablja in se je nanjo tudi že navadila. Muršec, ki je bil idejni vodja projekta izdelave Ajkine proteze psičko večkrat obišče, pregleda protezo in jo po potrebi prilagodi. Projekt izdelave živalskih protez v sodelovanju obeh fakultet poteka v dveh šolskih delavnicah v sklopu vaj zadnje leto in pol. „Z asistentko Moniko Pavlovič sodelujeva pri izdelavi protez, pri tem nama pomaga tudi vodja katedre za ortoriko in protetiko predavatelj mag. Tomaž Lampe.“ razloži Aljaž, katerega ideja je bila tista, ki je sprožila vse potrebno za nastanek prve živalske proteze na Slovenskem. Aljaž je ob tem že na poti do svoje druge diplome, obiskuje namreč 2. letnik programa zdravstvena nega na Zdravstveni fakulteti UL. Dela pa tudi v UKC Ljubljana, domači Destrnik pa obišče bolj redko, ko mu študijske in druge obveznosti to dopuščajo. „Slovenija je hitro dostopna tudi okoliškim državam in dobro bi bilo, če bi imela tak čisto svoj izdelek.“ še pravi Muršec, ki največ motivacije najde v trditvi, da noben cilj, ki si ga postavimo ni previsok. V tem času pa naslednji psiček že preizkuša svojo novo opornico zaradi deformacije ene izmed okončin.
Muršec tako že potrjuje, da je včasih dovolj že ideja posameznika, ki jo nato v realnost spravi skupina. S pomočjo fakultete je namreč njegova ideja, kako poskrbeti za živali, ki ostanejo brez uda, zaživela in to dobesedno. Že njegova zgodba s psičko Ajko, je zares vredna pozornosti in pohvale. „Zaključil sem srednjo Veterinarsko šolo v Mariboru in v prvem letniku študija ortotike in protetike sem že razmišljal glede ortoz in protez za živali. Ker se o tem niso učili na fakulteti, sem nekako sam začel raziskovati, koliko je to razširjeno po svetu,“ razlaga Muršec, ki je tudi pojasnil, kaj je sploh ortotika in kaj protetika? Kakšna je razlika? Ortotika je medicinska veda, ki se osredotoča na oblikovanje in uporabo tako imenovanih ortoz oziroma ortopedskih naprav. Gre za pomagala z zunanjo uporabo, ki se uporabljajo za vplivanje na strukturne in funkcionalne značilnosti živčno-mišičnega in skeletnega sistema in odpravljanje morebitnih nepravilnosti.
Na drugi strani pa je protetika veja medicine, ki se ukvarja z nadomeščanjem delov telesa in izdelavo teh delov iz ustreznih snovi.
Kot razlaga Aljaž, živali, ki ostanejo brez enega uda, se načeloma kar hitro privadijo na trinožno hojo, a se po njegovih besedah s tem spremeni vzorec hoje, kar pa z leti prinese težave s sklepi okončin in hrbtenico. „V veterinarski kirurgiji načeloma velja, da če je ud poškodovan in se mu funkcija ne more povrniti ali je ud nasploh ne funkcionalen, se ga amputira v celoti, saj je to dodatna teža, ki jo morajo ostale zdrave okončine in hrbtenica nositi, ali pa se lahko poškodovan ali nefunkcionalen ud še dodatno poškoduje. Z uvedbo ortoz in protez pa ni več potrebno amputirati celotnih udov, saj imamo možnost s pripomočki za hojo udu povrnit funkcionalnost,“ pravi edini človek v Sloveniji, ki se ukvarjajo z izdelavo protez za živali, ob tem skupaj z ostalimi sodelujočimi je pomagal še več živalim. Poleg Ajke, tudi psu Thoru, ki se je poškodoval na ostrem predmetu in si prerezal plantarne tetive na zadnji tački ter psički Vučki, ki je prav tako izgubila del okončine v nesreči. Kar pa je najbolj interesantno, je to, da je Muršec eden izmed redkih, ki se pri nas ukvarja s tem področjem. „Tako smo v Sloveniji prvi, ki smo se začeli ukvarjati z živalsko ortotiko in protetiko. Gre za zahtevno področje zdravstva in rehabilitacije, saj je potrebno veliko vaje, ročnih spretnosti, časa in potrpežljivosti, da postane človek strokovnjak na tem področju. Zato je le peščica oseb v Sloveniji, ki so strokovnjaki na tem področju. Delo z živalmi je zelo specifično, saj „živali ne znajo povedati, ali proteza kje tišči in žuli, kot lahko človek, zato se proces izdelave odličnega pripomočka podaljša.“ Po njegovem je velika težava tudi ta, da se študenti na fakulteti ne učijo izdelave ortoz in protez za živali, saj se le redko kdo loti tega področja. Prav tako je potrebno vložiti veliko časa in truda v izdelovanje teh pripomočkov ter se soočiti tudi z negativnimi rezultati, ki jih je potrebno sprejeti in izboljšati…
Kot razlaga mladi sogovornik je izdelava proteze dolgotrajen proces. Tako je sprva v postopku potrebno potrebno izvesti meritve okončine ter izdelati model krna oziroma ostanka okončine. „Ta model je potrebno obdelati in nanj izdelati ležišče, gre za del proteze, kamor damo krn, na to pa še spodnji del proteze. Prav tako so pomembni del proteze tudi pasovi, s katerimi pritrdimo protezo ter pena ali kakšen drug material za oblaziniti. Nato sledi poskus namestitve in spremljanje hoje živali. V kolikor hoja ni v redu, so potrebne spremembe na pripomočku. Časovno je izdelava ortoze ali proteze odvisna od individualnosti živali, zahtevnosti prilagoditev in materiala. V bistvu gre za individualno izdelane pripomočke, ki nam vzamejo različno časa. Do sedaj smo potrebovali za posamezno izdelavo pripomočka od tri do pet dni,“ pravi Aljaž in dodaja, da so ortoze in proteze v tujini zelo drage, tudi do 3000 evrov. „V Ljubljani smo sklenili, da bodo cene precej bolj ugodne, in sicer od 100 do 500 evrov glede na zahtevnost in material, saj bodo tako dostopne več uporabnikom. Tako je naš glavni cilj pomagati čim več živalim,“ poudarja Muršec, čigav cilj je izdelovanje protez tudi za druge živali. „V tujini so pomagali različnim vrstam živalim, na primer delfinom, slonom, pticam in podobno. Tudi naš namen in cilj je pomagati vsem vrstam živali, ki potrebujejo tako obliko pomoči. Glavno je, da bi bile ortoze in proteze dostopne vsem živalim, ki jih potrebujejo,“ še pove Aljaž.
Protetika za živali je razvijajoča se stroka v svetu protetike in veterinarske medicine. Z namenom zagotavljati dobrobit živali je potrebno razvijati in implementirati različne postopke rehabilitacije živali po amputaciji, s katerimi bi živali pomagali pri povrniti v fiziološko stanje biomehanike. Namen: Namen diplomskega dela je, ugotoviti, ali se s strani veterinarskih klinik kaže potreba po specialistih za protetiko pri živalih. Med veterinarskimi klinikami je bilo preverjeno koliko amputacij ter protetične oskrbe se pojavlja pri psih v zadnjih letih (2018 in 2019), tako v Sloveniji kot tudi v petih izbranih državah v Evropi… Ugotovili so tudi, da bi visok delež veterinarjev želelo sodelovati s specialistom protetike za živali. V raziskavo vključene veterinarske ustanove so poročale o 325 amputacijah pri psih v letih 2018/19 je bilo protetično oskrbovanih le 20 psov (6,2 %). Razprava in zaključek: Glede na rezultate lahko povzamemo, da specialistov protetike za živali primanjkuje. Število amputacij pri psih je visoko, protetične oskrbe pa se uporablja malo. S spremembo le-tega lahko sklepamo, da bi se odstotek evtanazij živali, kot posledica amputacij znižal, živalim pa se bi povrnila fiziološka hoja. S tem bi doprinesli k dobrobiti živali…
Fotografije: Osebni arhiv A.M.