Ljubitelji in borci za pravice živali ogorčeni nad nagrado, ki jo na tekmovanju v trapu ponuja LD Bizeljsko
To nedeljo, 15. avgusta, ko katoliški verniki obhajajo pomembne cerkveni praznik Marijino vnebovzetje, ki je tudi tudi dela prost dan, ko ni na nedeljo, bo po državi potekalo veliko prireditev in dogodkov, tudi takšnih, ki nimajo nič skupnega z „veliko mašo“. In med tovrstnimi dogodki bo tudi „Med-družinska strelska tekma na glinaste golobe“, ki ga v nedeljo, 15.8.2021, od 8. ure naprej, na strelišču pri lovski koči v Bukovju pri Bizeljskem, pripravlja domače LD Bizeljsko. Na tekmovanju, ki bo potekalo posamično in enkipno, pričakujejo organizatorji veliko ekip in posameznikov iz sosednjih in drugih lovskih družin. Organizatorji bodo najboljšim posameznikom in ekipam podelili pokale ter bogate denarne in praktične nagrade, kot so zapisali na povabilu na svoje tekmovanje. Vse dobro in prav, tudi pripis, da tekmovanje poteka v skladu z navodili NIJZ, toda mnoge je v oči zbodlo „pomembno obvestilo“, kjer so z rdečimi črkami zapisali, da „strelec z najboljšim seštevkom serij do 12. ure dobi nagrado odstrel srninega mladiča“. Prav to je šokiralo mnoge ljubitelje živali, zlasti aktiviste različnih društev za pomoč in zaščito živali, kateri nikoli ne bodo pristali na „poslanstvo“ zelene bratovščine tudi ko slednji trdijo, kako zgolj skrbijo za stalež divjadi ter varovanje okolja in narave.
Posebej ostro so se odzvali v Društvu za dobrobit živali AniMa – Animals Matter, kjer so med drugim zapisali, da „Lovci ubijajo živali, ker ob tem občutijo vzburjenje in užitek. Toda ali lahko v sodobni družbi toleriramo »vzburjenje« in »užitek« kot legitimna vzroka za pobijanje več kot 100.000 divjih živali v Sloveniji vsako leto? Je domnevno prirojeni lovski nagon opravičilo za pobijanje in trpljenje živali – in to celo kot hobi, kot šport? Ne! Lov ne sodi v sodobno ozaveščeno družbo in skrajni čas je, da se ga dokončno prepove. Moč lovskega lobija je tako velika, da uspe v javnosti še vedno uveljavljati svoje bizarne razlage, kako je lov potreben zato, da bi ohranili biotsko raznolikost in naravo. Lovski lobi meni, da je lov v naši kulturni krajini potreben, kajti brez lovcev bi srnjad in jelenjad objedla ves gozd, divji prašiči pa bi opustošili koruzna polja, lisice bi nas okužile s steklino, lisičjo trakuljavostjo, ki se v Sloveniji ne pojavlja več, garjavostjo in kugo. Trdijo, da bi se divje živali brez lova preveč namnožile. Je tu odveč vprašanje, zakaj potem lovci krmijo divje živali? Kremljenje prostoživečih živali ne pomeni skrb za te živali – lovci krmijo živali le za to, da jih lahko kasneje postrelijo kot ponosni nosilci trofej srnjakov in jelenov ali kapitalnih divjih merjascev. Krmljenje prostoživečih živali, prav tako kot lov, bi morali trajno prepovedati, saj se na krmiščih za divje prašiče (ali za srne, medvede…) hranijo tudi druge vrste divjih živali, zato obstaja velika nevarnost, da se na krmiščih prenašajo bolezni med živalskimi vrstami“, trdijo v društvu AniMa, kjer dodajajo, kako je moč lovcev v njihovi številčnosti, dobri organiziranosti, v podpori s strani državnih institucij in v tradiciji lovstva, zakoreninjeni v podzavesti ljudi. Lovci prevzemajo vlogo že skoraj iztrebljenih velikih zveri, ki jih je iztrebil ali na rob preživetja prignal prav lov. A ko se volk, medved ali ris ponovno vrnejo v svoje habitate, zahtevajo lovci odstrel vsaj tri četrtine populacije z grožnjami, da bodo sicer lovni revirji požrti do zadnje srne in da morajo zaščititi prebivalstvo pred temi nevarnimi zvermi.
„V resnici je število pobitih živali veliko večje, kot prikazujejo uradni podatki. Mnogi lovci ne navajajo točnih števil, tako da je resnica veliko bolj kruta. Kot primer lahko navedemo lov v gibanju, ko lovci živali preplašijo in jih v begu ustrelijo. Število natančnih zadetkov v tem načinu lova je zelo nizko. 70 % živali je le obstreljenih in pobegnejo. Te živali poginejo v mukah šele po nekaj urah ali dneh. O takojšnji smrti divjadi pri lovu, še posebej pri pogonih in prigonih, v večini primerov ne more biti govora. Srne in divji prašiči so pogosto le obstreljeni. Lovci uporabljajo tako imenovane ekspanzijske ali deformacijske izstrelke, ki povzročajo ogromne rane. Sledenje – če je sploh izvedeno – traja pogosto ure ali dneve. Mnoge živali najdejo šele po nekaj dneh, potem, ko so zaradi ran v mukah poginile. Nekatere živali ne umrejo zaradi ran, temveč zaradi tega, ker s prestreljeno čeljustjo ne morejo jesti hrane. Mučenje živali pri pogonih in prigonih obsoja tudi nekaj pogumnih lovcev. Bernd Krewer, gozdar in vodnik sledilcev, ki s svojimi psi išče živali, ki so bile pri lovih obstreljene, da jim zada smrtni strel, je že pred več kot dvema desetletjema napisal: »Lahko smo zadovoljni, da take stvari ne pridejo prepogosto v javnost, kajti drugače bi naši upravičenosti, da smo varuhi narave, zelo slabo kazalo. Če bi zaščitnikom živali uspelo, da bi zelo zaposlenega vodnika sledilnih psov pridobili na svojo stran, bi bilo dan zatem z lovstvom za vedno konec. Mnogo stvari se mora v dejanjih in dopustnosti lovstva spremeniti, če želimo obstati pred vse bolj kritičnim prebivalstvom in od njega pridobiti soglasje za nadaljnji obstoj našega lova. Če družba lova ne akceptira več, bo lov izginil in ga bodo nadomestile druge oblike gojenja in upravljanja.«
Pri društvu omenjajo tudi Finančno poročilo Zavoda za gozdove (ZGS) za leto 2019, koliko so imeli prihodka v loviščih s posebnim namenom. Zabeležili so kar 2.365.115 €, od tega 856.076 € od prodaje divjačine in 732.750 € od prodaje trofej. „Poudarimo še, da je ZGS v letu 2019 dobil za 176.815 € subvencij od MKGP. V letnem poročilu LZS ni razvidno, kolikšen je letni dohodek od lova in trofej, prav tako ne kolikšen je dohodek od lovskega turizma. Torej denar od lova in prodaje divjačine pobere lovska družina oziroma posamezni lovec. Razvidno je, da je pobijanje prostoživečih živali na eni strani dober zaslužek za lovce in trgovce z divjačino, nekaj gre tudi ZGS, po drugi strani pa način države, da posameznikom omogoča sproščanje ubijalskih nagonov nad živalmi namesto nad soljudmi.“ so prepričani ljubitelji živali, ki dodajajo: „Razlogi zakaj v sodobni družbi še vedno dovolimo izvajanje takšnih krutih in javnosti nevarnih praks ne morejo biti opravičljivi niti z vidika dobička posameznikov, še manj pa z vidika zadovoljevanja njihovih potreb, zato menimo, da je skrajni čas, da se lov popolnoma prepove – tako v naši državi kot tudi drugod. Narava je naše skupno dobro, pa vendar vlada državljanov ne bo vprašala, ali se strinjajo, da, namesto da bi prepovedali lov, nagrajujejo najboljšega strelca z ubojem srninega mladiča.“
V gozdu je veliko preveč orožja
Na dan 29.11.2018 je imelo 411 lovskih družinah s koncesijo 20.435 članov. Konec leta 2017 je bilo po podatkih notranjega ministrstva uradno prijavljenih 139.700 kosov orožja. Več kot polovica ga je v rokah lovcev, saj imajo ti kar 72.604 kosov prijavljenega orožja. V povprečju ima vsak lovec več kot tri kose orožja. „Lovski lobi trdi, da je lov v naši kulturni krajini tradicija. Pravijo, da bi brez lovcev srne in jeleni pojedli ves gozd in divji prašiči opustošili vsa polja. Lovci se predstavljajo kot naravovarstveniki in dodajajo, da kdor tega ne razume, je naravi odtujeni meščan…“ so ogorčeni nasprotniki lova, ki dodajajo, da se “po slovenskih gozdovih sprehaja veliko preveč orožja”.
