Kje so in kaj počnejo prostoživeče živali pozimi?
Že v mesecu novembru, ko so temperature naglo, ko se je narava umirila smo vsak dan opazili manj prostoživečih živali. Manj jih je na vrtu, ob robu gozda, v mejicah, gozdu, ob in v potokih, jezerih. Mnogi se sprašujejo: Kje so te živali, ki smo jih še jeseni srečeval, kaj počnejo? Kot pravi Monika Matjašec, naravovarstvena svetovalka v JZ KP Goričko, živali delimo glede na to ali imajo stalno telesno temperaturo ali ne. Živali s stalno telesno temperaturo so aktivne vso zimo. Živali z nestalno telesno temperaturo pozno jeseni in pozimi hibernirajo, saj se jim življenjske funkcije zmanjšajo na minimum, ker je njihova telesna temperatura odvisna od toplote v okolju in v takem stanju počakajo na spomladansko povišanje temperature. „Živali se na zimo pripravijo na različne načine: nekatere jo preživijo kot odrasle živali, skrite pod lubjem, v zemlji, med mahovi, lišaji ali v trhlem lesu, nekatere pa v drugih mofrološki stanjih, kot so jajčeca (npr. metulji prelci, pajki – zavarovani v svilnatih zapredkih), ličinke (npr. hrošči) ali bube (večina metuljev). Polži s hišicami svoj vhod zavarujejo s trdnim apnenčastim pokrovčkom, goli polži se skrijejo v vlažno zavetje gnijočih rastlin. Pozimi praviloma otrpnejo tudi vse naše dvoživke in plazilci. Zarijejo se v blato, skrijejo v gozdna tla in skalne špranje. So pa živali, ki so aktivne celo zimo. Taki so npr. deževniki, ki se umaknejo po navpičnih rovih globoko v prst, mravlje v globokih mravljiščih ali divje čebele, ki z nenehnim utripanjem kril ogrevajo svoj panj,“ poudarja Monika Matjašec.
Po drugi strani, ptiči in sesalci, ki so živali s stalno telesno temperaturo, slednjo uravnavajo z več življenjskimi procesi. Oboji se na zimo pripravijo z menjavo perja ali dlake. Ptičem zraste več puha, sesalcem pa poddlaka. Živali se na zimo pripravijo tudi tako, da se obilneje prehranjujejo, tako si nakopičijo tolščo, ki jim v hladnih dneh pomaga vzdrževati telesno temperaturo in so lahko aktivne. Nekateri majhni ptiči ves dan porabijo za iskanje hrane, nekaj jih menja »jedilnik«, npr. žužkojede sinice postanejo semenojede. „V naše kraje priletijo ptice s severa, podobno kot lastovice odletijo v tople kraje. Ker je lakote pozimi več kot poleti, vidimo prihajati živali v neposredno bližino naših bivališč, kjer stikajo za hrano. Nekateri sesalci se na zimo prilagodijo s spanjem (npr. polhi, ježi, netopirji, podleski), z dremljenjem (npr. medvedi, veverice). Živali, ki pozimi dremljejo, se navadno prebudijo enkrat v dveh tednih in ostanejo budne dan ali dva,“ pravi Matjaščeva, ki obiskom narave na dušo polaga, da naj bodo ti v zimskih mesecih čim manj moteči. V splošnem namreč velja, da živali pozimi počivajo, in s tega vidika bi naj človek svoje dejavnosti prilagodil ritmu narave. Z zimskimi aktivnostmi (smučanjem, alpinizmom, neprimerno vožnjo po gozdu…) ljudje velikokrat vznemirjamo živali. Preplašene živali porabijo veliko energije, s katero morajo varčevati, da bodo lahko preživele zimo in neugodne vremenske pogoje.
Za hranjenje oz. puščanje hrane na krmiščih skrbijo lovske družine, ki imajo natančno odmerjene količine hrane in lokacije krmišč. Lovci divjad hranijo predvsem zato, da ne bi povzročala škode na kmetijskih zemljiščih. Nepremišljeno nastavljanje hrane prostoživečim živalim privablja le-te bliže vasem in kmetijskim zemljiščem, kjer lahko povzročajo škodo. Pozimi največkrat hranimo ptice. Opazujmo, katere ptice prihajajo na naše krmišče in ponudimo hrano za tiste ptice, ki ga največkrat obiščejo. Pticam ne smemo dajati kruha, ker ne omogoča energetskega izkoristka, živali so navidezno site, v resnici pa stradajo naprej.
Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), Lovski zvezi Slovenije (LZS) in Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) še posebej poudarjajo, da divje živali v hudih zimah potrebujejo predvsem mir. Ob tem vse obiskovalce gozdov opozarjajo, da ne vznemirjajo divjadi in je ne krmijo. Še posebej prosijo vse lastnike psov, da jih med sprehodom ne spuščajo s povodcev. V hudih zimah kot se nam menda obeta januajra, zlasti zaradi visoke snežne odeje, je divjad bolj izpostavljena zunanjim dejavnikom, zato MKO, LZS in ZGS v takšnih razmerah še opozarjajo, da lahko vsakršno vznemirjanje, divjad smrtno ogrozi. Ob tem izpostavljajo vožnjo z motornimi sanmi izven poligona, smučanje izven označenih smučišč, sprehode izven uhojenih poti in še posebej spuščanje psov s povodcev med sprehodom. Kjer snežna odeja presega 40 cm je, razen v izjemnih okoliščinah dovoljenih s posebnimi odločbami resornega ministrstva ali pristojnih inšpekcijskih služb, prepovedana tudi vsakršna lovska aktivnost.
Osnovna strategija preživetja divjadi pozimi pa je tudi čim manj gibanja in porabljanja energije, zato se umakne v tako imenovana prezimovališča, kjer ob skromni zimski prehrani potrebuje predvsem mir. Prav zato je pomembno, da se kot souporabniki njenega življenjskega prostora zavedamo, da divjad vsako vznemirjanje moti in jo lahko smrtno ogrozi. Pri tem MKGP, LZS in ZGS opozarjajo predvsem na problematiko pogostega izpuščanja psov, ki lahko kaj hitro posežejo v življenjski prostor divjadi, ko jo preganjajo. Divjad se v visokem snegu že tako ali tako težko giblje, kar pa je pri pomanjkanju hrane, zagotavljanju dodatne energije zaradi mraza in nato še zaradi bežanja pred psom zanjo lahko celo usodno, saj težko nadomesti izgubljeno energijo. Tako oslabele živali postanejo lažji plen ali pa shirajo in zbolijo. Poleg tega je treba izpostaviti, da v takšnem času za divjad ustrezno poskrbijo tako lovski čuvaji oziroma zaposleni v loviščih s posebnim pomenom kot lovci iz lovskih družin v ostalih loviščih. V kriznem obdobju, ko divjadi primanjkuje hrane, se uporabljajo krmišča, na katerih je krmljenje divjadi dovoljeno le lovcem, skladno z načrti za upravljanje z divjadjo, za kar so tudi strokovno usposobljeni. Krma, ki jo polagajo divjadi, je količinsko in strukturno (močna, sočna in voluminozna krmila) uravnotežena. Zato velja posebno opozorilo prebivalcem, ki niso člani lovskih organizacij, da ne poskušajo zalagati krmišč na lastno roko ali krmiti divjadi na neprimernih mestih in v bližini človeških bivališč, temveč, da to strokovno opravilo prepustijo lovcem, saj lahko z nepravilnim krmljenjem divjadi povzročijo več škode kot koristi.
Tudi v Društvu za zaščito živali Pomurja pozivajo vse lastnike živali, naj v mrzlih in vetrovnih zimskih dneh poskrbijo za dobro počutje svojih hišnih ljubljenčkov. Tistim, ki ne živijo v hiši, naj
zagotovijo zavetje pred zmrzaljo in vetrom, najbolje je da živali namestijo v neogrevanih garažah ali drugih zaprtih prostorih z dnevno svetlobo. Živali naj imajo vedno svežo pitno vodo, ki v nizkih temperaturah zelo hitro zmrzne, zato se naj večkrat dnevno zamenja. Prav tako naj bo hrana primerne temperature za uživanje. Žival jo naj takoj použije, tisto hrano, ki pa ostane, naj lastniki odstranijo, saj prav tako hitro zmrzne in kot takšna ni primerna za nadaljnje uživanje. Hišnih ljubljenčkov, ki bivajo v hiši, naj lastniki ne puščajo dlje časa v avtomobilu, saj lahko zmrznejo. Prav tako naj bodo lastniki psov še posebej pazljivi, da jim ne odidejo od doma. V visokem snegu lahko namreč pes izgubi voh in ne najde poti nazaj. Poleg tega pa lahko psi, ki zaidejo v gozd ali na njive, preganjajo tudi nič hudega slutečo divjad, ki išče hrano za preživetje in je prav tako izpostavljena nagonom psov po lovu in tako prihaja tudi do poškodovanj divjadi. Lastnike psov prosijo, da so bolj pozorni in svojih psov ne puščajo brez nadzora.
„Ne smemo pozabiti tudi na ptice v okolici kjer živimo. Ptice krmimo v okolici naših domov, kar moramo početi vso zimo. Ko enkrat s krmljenjem začnemo, moramo nadaljevati vse do takrat, ko sneg skopni in si ptice lahko same začno iskati hrano, nikakor pa tega ne smemo prekiniti prej. Torej, ne pozabimo na domače in divje oz. prostoživeče živali v mrzlih zimskih dneh!“ pravi Terezija Cvetko, predsednica Društva za zaščito živali Pomurja.
