Društvo za zaščito konj in drugih živali se dejansko bori za zaščito živali, a jim vedno mečejo polena pod noge
V Sloveniji deluje edino Društvo za zaščito konj in ostalih živali, s sedežem v Velenju, ki je uvrščeno na seznam največjih evropskih zavetišč za konje. Med politiko in stroko je sicer znano kot razvpito društvo, v evropskem in svetovnem merilu kot eno najbolj dejavnih društev na področju zaščite rejnih živali, še posebej, ker se vsa leta z vsemi silami bori za pravice rejnih živali. Medtem, ko druga zavetišča po svetu, pomoči potrebne živali odkupujejo od nevestnih lastnikov ali iz klavnic, se je Društvo za zaščito konj in ostalih živali povezalo z inšpekcijskimi službami UVHVVR in s skupnimi močmi rešujejo najbolj obupne primere, društvo pa jih sprejeme, rehabilitira in socializira ter jim išče nove domove. Takšno sodelovanje je v svetu nekaj posebnega in še neznanega, je nekakšen fenomen, ki dokazuje, da lahko povezava med društvi in uradnimi institucijami prinese odlične rezultate na področju reševanja problematike živali in se odobrava kot posebno dobra praksa, po kateri se želijo zgledovati tudi ostala evropska in svetovna zavetišča za rejne živali. Nekaj podobnega je le še Animal Police v Ameriki.
Kako je Društvo za zaščito konj in ostalih živali pristalo tako visoko na evropskem seznamu zavetišč, smo se pogovarjali s predsednico društva, Natalijo Nedeljko, ki je povedala:
„Kako smo pristali na evropskem seznamu zavetišč za konje, ne vem niti sama. Po golem naključju sem našla ta seznam in ugotovila, da smo v njem zavedeni tudi mi. Seveda mi radovednost ni dala miru in sem malo »pošnofala« po ostalih evropskih zavetiščih. Bila sem nemalo presenečena, ko sem ugotovila, da smo glede na to, da doma nimamo in zaenkrat še ne moremo dobiti statusa zavetišča, vnešeni v ta seznam. Še malce bolj podroben ogled strani mi je razkril, da smo med največjimi zaščitniki živali in z največjim številom oskrbovanih živali. To me je resnično presenetilo in hkrati razveselilo, saj to pomeni, da smo na področju zaščite rejnih živali, še posebej konj, naredili ogromno, kar nam in naši državi prinaša prepoznavnost dobre dobrega dela in dobre prakse tudi izven meja.“
Nedeljkova dodaja, da so se tudi njihovi prvi koraki, tako kot je to praksa v EU zavetiščih, začeli z reševanjem konj iz zbirnih centrov pri mesarjih, konj, ki so bili namenjeni za zakol, čeprav so bili mladi in zdravi. Tja so bili največkrat prodani, ker so se jih ljudje naveličali, ker so jim postali prevelik strošek, prevelika obremenitev, bil je celo primer, ko se je mlad par razšel, si razdelil premoženje, kobile pa si nista mogla. „Bila sem prisotna, ko sta jo pripeljala k odkupovalcu-mesarju, so se zmenili za ceno, dobljeni denar sta si razdelila kar tam, sedla vsak v svoj avto in se odpeljala. Kar nekaj konj in ponijev smo tako rešili pred gotovo smrtjo, sem si pa vedno želela, da bi lahko pomagala tistim iz najhujših razmer, ki jih odvzame inšpekcija. 16. septembra 2010 se mi je želja izpolnila, poklicali so me iz VURS OU Ljubljana in vprašali, če bi sprejeli enega odvzetega konja. Seveda smo pritrdili in pripeljal se prvi rešenček, ki smo ga poimenovali Bink. Od takrat dalje se je začelo medsebojno sodelovanje, ki je mnogim odvzetim kopitarjem omogočilo, da niso končali v klavnici ali bili evtanizirani. Ko smo v najem vzeli posestvo v Orovi vasi pri Polzeli, smo dobili tudi dovolj prostora, da smo lahko pomagali tudi kakšni drugi odvzeti rejni živali. Tako danes na posestvu RC Petra v Orovi vasi, poleg konj, ponijev in oslov, domujejo različne rejne živali kot je govedo, drobnica, kunci, perutnina in perjad. Seveda so tu še nepogrešljive muce in tudi dve psički. Društvo ima sicer še eno enoto v Cerkljah na Gorenjskem, ki je ime dobilo po hudo poškodovani rešeni kobili Alisa. To je sicer center za konje s posebnimi potrebami, kar pomeni, da so živali njihovi bivši lastniki tako zelo hudo poškodovali, da niso primerne za posvojitev, saj potrebujejo redno veterinarsko in nadstandardno oskrbo,“ pove Natalija Nedeljko.
Razložila nam je tudi, kako ji uspeva skrbeti za toliko živali, voditi posestvo, skrbeti za obnove in izboljšanje nastanitvenih pogojev za živali. Seveda to še zdaleč ni lahko? „Kot ostala evropska zavetišča, se tudi mi financiramo izključno s prostovoljnimi prispevki in donacijami, saj Pravilnika o zavetiščih za rejne živali še ni, kot je to urejeno za hišne živali. Ob odvzemih sicer dobimo povrnjene stroške odvzema. To so samo nujno priznani stroški, ki jih inšpektor vpiše v odločbo in jih tako moramo plačati prevozniku ali veterinarju. Kdaj bo ta pravilnik ugledal luč sveta, ne vem, očitno pa kmalu še ne, saj s strani države ni nobenega pravega interesa. Kot zanimivost vam lahko povem, da društva status v javnem interesu pridobijo v dveh letih. Mi smo se za ta status morali dokazovati osem let, čeprav smo v vsem tem času tesno sodelovali z inšpekcijo. Smo pa izredno hvaležni za vsako najmanjšo donacijo, ki nam pomaga, da delujemo in pomagamo tem trpečim bitjem.“
Po mnenju naše sogovornice prihodnost rejnih živali in prihodnost njihovega društva ni rožnata. Prav tako v doglednem času ne vidi velikih sprememb na boljše. „Po zadnjem, medijsko in politično zmasakriranem odvzemu pri Krškem, se je marsikaj spremenilo na veliko slabše, še posebej za živali. Prakse, ki jih razviti svet že dolgo ne tolerira več, zopet postajajo vsakdanjik. Sodelovanje z inšpekcijo je usahnilo, kam gredo odvzete živali, si lahko samo mislim. Kljub temu, da Pravilnik o zaščiti rejnih živali zanje ne predvideva možnosti nastanitve v zavetišču, se je ta praksa z leti uveljavila in bila vnešena tudi v novem zakonu o zaščiti živali. Do danes UVHVVR še ni sklenilo nobene pogodbe z nevladnimi organizacijami in kmetijskimi gospodarstvi, ki imajo izpolnjujejo pogoje za prehodne hleve, ministrica pa še tudi ni predpisala podrobnejših pogojev glede bivalnih pogojev, nastanitve in oskrbe živali, opreme, zagotavljanja varstva živali in z namestitvijo in oskrbo povezanih stroškov. Več kot očitno je, da dokler ne bo Pravilnika o zavetiščih za rejne živali, tako dolgo te živali, četrte možnosti – nastanitev v zavetišču, ne bodo več imele. Državnim organom se ne mudi. Zaenkrat so živali lahko poslane samo v hitro smrt v klavnico ali pa so evtanizirane. No, ja, nekatere dobijo tudi možnost počasnega umiranja pri lastnikih, ki jim je izdana ureditvena odločba, ki je sama sebi namen, spoštuje pa jo le malokateri lastnik, še toliko manj se vrši redno preverjanje s strani inšpekcije.“
Natalija Nedeljko trdi, da je njihovo društvo trpi hude posledice „medijskega in političnega linča, ki je bil izveden ob odmevnem odvzemu govedi zaradi predstavljanja lažnivih in nepreverjenih informacij medijev, stroke in politike. Društvo pri odvzemu ni bilo prisotno, niti ni bilo vabljeno s strani inšpekcije. Nismo usposobljeni za odvzem govedi, niti nimamo dovolj nastanitvenih možnosti zanje, a se je na nas vsul val laži in podtikanj kljub temu, da obstajajo dokazi, da nisem nobenega člana društva poslala na odvzem. Člani društva, ki so bili prisotni na odvzemu, so bili tja vabljeni kot posamezniki, kot zainteresirani občani s strani inšpekcije. Društvo ni policija in nima pristojnosti kratiti gibanje članom po državi ali izven nje in sodelovanje članov društva na kakršnemkoli dogodku. Društvo bo kljub vsemu, nadaljevalo s svojim delom in poslanstvom. Še vedno verjamemo, da je med našimi simpatizerji dovolj ljudi, ki niso podlegli lažem in natolcevanjem in ki bodo društvo, ne samo moralno ampak tudi finančno podprli, da bomo skupaj pomagali še kakšni trpinčeni, mučeni, lačni ali pretepeni živali ter skupaj krojili njihovo boljšo prihodnost.“
Naši sogovornici je izredno hudo, ko vidi, da so najslabše potegnile živali. Ne samo odvzete, ampak tudi tiste, ki so čakale in bodo še čakale na milostno rešitev, na pomoč, pa je zaradi tega še dolgo ne bodo dobile in bodo še dalje trpele, nekatere celo v mukah umirale pri nevestnih in neodgovornih lastnikih. Njihova prihodnost je črna in žalostna ter polna solz in trpljenja. Ob tem Natalija dodaja: „Živali so vedno odrinjene na rob. Dejansko, kot rada rečem, na rob človeškega odpada, zato je marsikomu nerazumljivo, da bi lahko neko društvo za konje, tam iz neke male vasice, poneslo dober glas v svet. Mi, očitno, smo ga. Mislim, da bi morala biti država ponosna, da ima v svoji sredini društvo, ki jo dejansko promovira v EU in po vsem svetu. Da je imela edina med vsemi možnost pokazati, da se lahko dosegajo izredni rezultati v povezavi med nevladnimi organizacijami in veterinarsko inšpekcijo. Takšna društva bi bilo potrebno podpreti na državni ravni in skupaj z njimi ustvarjati boljši svet tudi za nečloveška bitja. Dejansko je to tudi v svetu neke vrste povsem nov poslovni model, če se tako izrazim, ki bi lahko s skupnimi močmi postal vzor dobrega sodelovanja med nevladnimi in vladnimi institucijami. Svet se spreminja in čedalje več ljudi na živali ne gleda več kot na predmet. Tudi pri nas so dobile status čutečega bitja. Ampak za rejne živali se ni spremenilo nič. Še vedno so predmet, ki ga je potrebno čimbolj izkoristiti in z njim čim več zaslužiti. Vendar verjamem, da prihajajo časi, ko se bo tudi to spremenilo. Nekoč nam bodo enakovredne. Še pred dobrimi 100 leti so bili Črnci pripeljani kot sužnji, danes so svobodni ljudje. Kdo ve, kaj se bo spremenilo v naslednjih 100 letih. Morda bodo takrat tudi živali postale svobodne.“
„Resnica razburi samo pokvarjence, lopove, mučitelje in odurne osebke. Smo v času, ko so gnusneži dosegli, da se iz vrednot dela norca. Dobri ljudje pa so postali tarče poniževanja, norčevanja in napadov gnusnih, sadističnih, zabitih bedakov, ki so se privlekli na položaje moči. Zato prosim, ne odnehaj…,“ je Natalijo za nadaljevanje njenega boja podprla še ena velika ljubiteljica živali Breda Turk.
