Christiana in Armando sta vzgojila 52 otrok in na desetine psov Jakutska lajka; Delala je tudi pri materi Terezi
Christiana Sands, Italijanka po mamini strani in Američanka po očetovi, ter njen partner, Italijan Armando Bonivento, sta nedvomno zanimiva človeka. Njuna življenjska zgodba je za mnoge neverjetna, a je vsekakor več kot resnična. Prvih nekaj let otroštva je Christiana preživela v ZDA, rojena je bila v New Yorku, saj je njena mama odšla v obljubljeno deželo v prepričanju, da bo tam živela v visoki družbi. Želja se ji je delno uresničila, saj se je poročila s članom grofovske družine Sands. Ker pa je mož oboževal alkohol, je sčasoma zapil ves denar, ki mu je kot nasledniku te grofovske družine pripadal. Mama je zato začela delati kot top model, vmes med njima pa je bila Christiana. „Verjetno sami niso vedeli, kam me v tej situaciji postaviti. Ker mi je manjkala njuna ljubezen, sem začela razumeti, da vsak od nas potrebuje družino, da se vsak od nas rodi s svojo osebnostjo,“ je Sandseva predstavila svoje otroštvo in mladost, razpeto med ZDA in Italijo. Ko je tretjič obiskala domovino svoje matere, je spoznala svojega prvega fanta, vmes je, čeprav se je s fantom razšla, je spoznala, kako pomembna je materinska ljubezen.
In še marsikaj je naučila v državi svoje mame, tudi to, da so Američani hladni, velikokrat brez sočutja, zato je bila še toliko bolj vesela, da je pri njej prevladala ta latinska, italijanska plat, toplina. Tako se je pri sedemnajstih letih odločila, da bo začela na vse možne načine pomagati soljudem. Ob tem se ji je uresničil rek, da se sorodne duše prej ali slej najdejo. Kmalu je namreč spoznala sedanjega partnerja Armanda, ki je prihajal iz dobro situirane družine, vendar tudi pri njih odnosi niso bili najboljši. Njune sanje so bile, da bi imela veliko družino z enajstimi otroki, ki bi jim omogočila najlepše možno življenje. Mati narava jima tega ni dala, tako imata samo tri biološke otroke, sva pa drugače pomagala številnim drugim. Preden sta se zaljubila in si ustvarila lastno družino, je Christiana pomagala otrokom v Ruandi, eno leto je skupaj z materjo Terezijo pomagala bolnim v Kalkuti v Indiji, na pomoč je priskočila družinam, ki so v vojni v nekdanji Jugoslaviji ostali brez vsega, pomagala je otrokom iz Černobila po jedrski nesreči, posledice sevanja pa je čez nekaj let občutila tudi sama, saj je zbolela za rakom na ščitnici.
„Srečna sem, da sem medtem spoznala Armanda, ki z mano deli to potrebo po pomaganju drugim. Ker sva želela omogočiti čim boljše življenje otrokom, sva poleg treh svojih, štiri otroka posvojila, bila sva tudi rejnika. V rejništvu sva tako skozi življenje imela 45 otrok. Lahko povem, da sva imela kar 52 otrok,“ razlaga 67-letna Italijanka, njen pet let starejši Bonivento, pa dodaja, kako je vesel, da sta našla in potem je vse bilo tako naravno in tako spontano, da o tem zakaj sta pomagala tolikemu številu otrok in drugih. „Sploh nisva razmišljala, niti se nisva spraševala, ali bova zmogla. Šla sva in pomagala. Gre za to, ali si rojen s takšnim karakterjem ali pa nisi.“ pove Italijan iz Prlekije, ki je s svojo drago, skupni dom našel v Slamnjaku, dober streljaj iz Ljutomera, kjer kot edina v Sloveniji vzrejata pasmo psov Jakutska lajka (Yakutian Laika), ki jih je pri nas trenutno uradno le sedem.
Tako je vasica pod slovenskim Jeruzalemom postala dom čudovitemu paru z izjemno in posebno življenjsko zgodbo. Armando, ki je sicer prej delal v igralnicah v Benetkah, in Christiana sta se namreč iz svetovno priznanega turističnega središča, pred kakšnimi štirimi leti, priselil k nam, kjer vzgajata skoraj izumrlo pasmo psov, ki v Italiji takrat še ni bila priznana. Sedaj že znana Prleka povesta, da sta iskala mirno zavetje na stara leta, in sta se nekaj časa selila po Sloveniji, celo Radovljica jima je postala preveč mondena in živahna. Mir pa sta našla med vinorodnimi hribčki v Slamnjaku, kjer sta se kot rečeno posvetila vzreji jakutskih lajk. Postala sta svetovno priznana vzreditelja, mladičke pa prodajata po vsem svetu, od Skandinavije, do Avstralije, njihova cena pa je 2000 evrov. Spomnita se sogovornika, da jima je selitev predlagal kar njun sin. Njuni otroci so namreč odraščali in si življenje ustvarjali na različnih koncih sveta, sama sta uvidela, da bi bilo nadaljnje posvajanje ali rejništvo preveč za njuna leta. „Otroci so velika odgovornost, ki je ne moreš kar odložiti ali se odločiti, da boš prenehal. Veliko sva jih vzgojila in sčasoma te to utrudi, pa tudi mlada nisva več. Če sva še nedavno vzgajala otroke, sva se pred nekaj leti odločila, da bova bolj intenzivno vzrejala pse,“ pove Christiana, ki se je spomnila, da je njena družina po očetovi strani, ki prvotno izvira iz Anglije, imela dolgo zgodovino vzreje psov. Že v 15. stoletju so se namreč ukvarjali z vzrejo lovskih psov, ko je bila Christiana mlajša, je tudi sama vzrejala nemške doge in male angleške hrte.
„Potem pa sem leta 2014 na spletu zasledila fotografijo ruske pasme psov jakutska lajka in se vanjo že na pogled zaljubila. Tako sva se z možem odločila, da se bova začela ukvarjati z vzrejo te res redke, skorajda izumrle pasme, ki v Italiji s strani svetovne kinološke zveze ni bila priznana, sva iskala drugačno rešitev. Sin, ki živi v Italiji, nama je predlagal, naj se preseliva v Slovenijo, natančneje v Pomurje.“, pove Christiana, Bonivento pa dodaja: „Tako sva začela raziskovati, kupila sva hišo v Slamnjaku, se pred približno štirimi leti preselila sem in tako se je najina zgodba z vzrejo jakutskih lajk začela.“ Prvo psičko Arsuri sta pripeljala s seboj iz Italije, po preselitvi v Prlekijo pa sta od priznanih rejcev kupila še nekaj samčkov in samičk. Vsaka samica skoti enkrat letno, mladičke ima največ trikrat, nato pa jo dajo sterilizirati. Trenutno imata sedem mladičkov, ki so že vsi oddani rejcem in družinam v različnih državah sveta. Christiane Sands in Armando Bonivento sodita med najboljše in največje vzreditelje te redke pasme, v svoje delo pa vlagata res veliko. Vsi njuni odrasli psi so namreč prvaki, vsi, tudi mladički, morajo opraviti genske teste in izpite.
„Imajo tudi posebno prehrano, poleti dobivajo le suho hrano, pozimi pa jedo surovo meso, ki nam ga pripravlja mesnica iz okolice Ptuja. Psi imajo svojo zamrzovalno skrinjo, saj pojedo približno 100 kilogramov mesa v dveh tednih, zraven jim meljemo tudi sadje in zelenjavo,“ je pojasnila sogovornica. Ker so jakutske lajke delovni in vlečni psi, ki so predhodniki samojedov in sibirskih haskijev, jim je treba redno negovati tudi dlako, jih redno voditi na sprehode ter se ukvarjati z njimi, saj so zelo navezani na človeka. Ker sama vsega tega ne bi zmogla, jima vsakodnevno nekaj ur pri negi in vzreji psov pomaga 23-letna Manja Slavinec iz Radencev, ki je prijazna zakonca iz Italije spoznala prek svojega očeta, ki živi nedaleč od njiju. „Pasme prej nisem poznala, vendar mi Christiana in Armando predajata vse svoje znanje, ki ga premoreta res ogromno. Moram povedati, da sta človeka z velikim srcem, močnim karakterjem, in prav občudujem ju, da sta se v svojih letih odločila zapustiti svoj dotedanji svet, se preseliti sem in začeti to dejavnost,“ pove Manja, ki bo mogoče nadaljevala delo svojih prijateljev, ki se zavedata, da sta že v letih, psi pa zahtevajo ogromno odrekanja, časa in dela.
„Najini otroci te dejavnosti ne bodo prevzeli, zato sva morala nujno najti nekoga, ki bi nama pomagal. Ker sva se naposled le odločila, da bova vzrejo nadaljevala, sva še toliko bolj vesela, da sva spoznala Manjo. Nanjo počasi prenašava znanje, denar, ki sva ga s psi zaslužila, ter vse obveznosti, ki jih ta posel prinaša. Učiva jo tudi, da vedno ni vse rožnato in da v tem poslu ni praznikov in prostih dni,“ pove Christiana in doda, da jima ni žal za nobeno odločitev, ki sta jih sprejela v življenju. Še najmanj obžalujeta selitev v Prlekijo, saj sta tu spremenila svoje življenje, našla popoln prostor za svoj način življenja in miselnost. „Slovenija nama je dala možnost, da uresničiva svoje sanje, da vzrejava pse, ki so pomemben del najinega življenja. Zakaj bi se pritoževala?“ še povesta Christiana in Armando, ki s svojimi lepotci osvajajo naslove na tekmovanjih po številnih evropskih državah, in to pod okriljem Kinološke zveze Slovenije.
Christiana nas je tudi podučila o kužkih, in sicer gre za zelo starodavno pasmo, ki izhaja iz Jakutije, ki je največja in najbolj mrzla ruska regija z več kot tremi milijoni kvadratnih kilometrov. Prijateljstvo človeka in psa je na ozemlju Jakutije nastalo že dolgo časa nazaj. To potrjujejo arheološke najdbe na bregovih reke Salah v bližini vasi Tumat v Jakutiji, kjer so našli tri mumificirane ostanke treh psičkov in datirajo 12.500 let v preteklost, prve omembe o psih v tej regiji pa segajo v leto 1633. Na začetku 90. let 20. stoletja je bilo odkrito tudi lovišče na otoku Zhokhov v arhipelagu Novosibirskih otokov v Arktičnem oceanu v Jakutiji. Tam so našli ostanke sani, pasje pasove in dobro ohranjene pasje kosti. Radiokarbonsko datiranje je pokazalo, da je starost najdb stara okoli 8000 let. Znanstvena revija Science je najdbo prepoznala kot prvi dokaz uporabe psa za prevoz blaga in na splošno kot prvi dokaz o uporabi psa s strani človeka za kakršenkoli namen. Ta najdba je bila dokaz, da je bila na obali severovzhodne Azije pes prva žival, ki jo je človek ukrotil in jo začel uporabljati kot lovskega in vlečnega psa. To je razloženo z dejstvom, da v tundri in obalni Arktiki ni bilo drugih živali, primernih za prevoz blaga, a je bilo mogoče dobiti in pripraviti hrano za pse za dolgo zimo. Zelo verjetno je, da so najdeni ostanki pripadali prednikom pasme Yakutian Laika, o kateri je svetovno znan znanstvenik V. Yokhelson pisal kot o pasmi Yukaghir, ki živi na rekah Yana in Kolyma in je avtohtonim prebivalcem služil kot prevozno sredstvo do otokov v Arktičnem oceanu pri lovu na divje jelene in iskanju mamutovih kosti.
Sorodni pasmi sta Samojed in Husky, ki sta nam bolj poznani
Kot je povedala Christiana, pasmi Samojed in Husky, ki sta v populaciji na splošno bolj poznani, izhajata iz pasme Yakutian Laika. Te pse so nekdaj uporabljali tudi kot čuvaje prebivalstva pred divjimi živali, psi pa so človeku zelo zvesti. Psi niso lovci, da bi se za živalmi pognali, pač pa so zelo dobri pri opozarjanju na nevarnost in čuvanju teritorija. Že od nekdaj so te pse uporabljali tudi za vlečne pse, v začetku 20. stoletja je veliko odkritij na Arktiki in Antarktiki bilo opravljenih prav z vlečnimi psi, saj so zelo vzdržljivi tudi na zelo velike razdalje. V zadnjem stoletju se ob razvoju različnih vozil in ob gradnji cest, vlečni psi več toliko niso uporabljali za transport. Te pse so med drugo svetovno vojno uporabljali tudi kot hrano, njihovo število se je nato tudi drastično zmanjšalo. Pred okoli 25 leti, so v Rusiji našli skupino teh psov in počasi spet pričeli vzrejati in obujati to starodavno pasmo. Izvedli so študije in raziskave ter z vzrejanjem naredili selekcijo najboljših primerkov. Ruska zgodovinska sekcija je študijo potrdila in sprejela, da se ta pasma lahko vzreja in obudi.
