Na slovenskih prometnicah največkrat „umira“ srnjad in jelenjad, lisice, jazbeci, zajci, fazani, kune belice, a tudi medvedi, volkovi… pogosto končajo pod kolesi vozil
Vsakodnevna poročila slovenskih policijstov potrjujejo, da so povoženja divjadi in tudi drugih prostoživečih in domačih živali, v naši državi izjemno velik problem. Razen žalostnih slik o trpljenju živali, je tukaj tudi velika materialna škoda, ki jih sicer na vozilih večinoma pokrijejo zavarovalnice, a kljub temu. V Sloveniji je sicer letno uradno registrirano povoženih (dejansko število je še bistveno večje, saj mnogi vozniki, ki so uživali alkohol niti ne pokličejo policijo, nekateri drugi, zlasti če vozilo ni poškodovano pustijo mrtvo ali ranjeno žival ob cesti, tretji pa jo pospravijo v prtljažnik za golaž ali pečenko…) med 8.000 in 9.000 osebkov srnjadi, poleg njih pa še nekaj 100 osebkov jelenjadi ter po nekaj deset damjakov, gamsov, muflonov in divjih prašičev. Ob tem ne gre prezreti na tisoče povoženih lisic, zajcev, jazbecev, kun, podlasic, fazanov in druge perutnine, pa psov, mačk ter različnih rejnih živali, kot so goveja živina, drobnice in celo konji. Med najbolj problematična območja Slovenije spadata Prekmurje in Prlekija, kjer je v več kot 30 lovskih družinah in dveh gojitvenih loviščih letno povoženih več kot tisoč divjih živali, največ osebkov srnjadi, ter Podravju. Žal lovci samo lahko preštevajo kadavre in jih odvažajo na „zbirna mesta“, kjer jih poberejo delavci Veterinarsko higienske službe pri Nacionalnem veterinarskem inštitutu (NVI VHS) in odpeljejo na sežig.
Torej, čeprav se je splošna varnost na pomurskih prometnicah, že po odprtju avtoceste, bistveno izboljšala, to še zdaleč ne pomeni, da na cestah skrajnjega severovzhoda države še vedno ne teče preveč krvi. Žal, čeprav smrt ljudi in živali še zdaleč ni za primerjati, ne moremo mimo dejstva, da je med pomurskimi povzročitelji prometnih nesreč nekako največ takšnih, ki peljejo prehitro ali pa so pregloboko pogledali v kozarec, in da se je Prekmurja in Prlekije oprijel tudi vzdevek »nesrečne dežele za divjad«. Skoraj ne mine dan, da v policijskih poročilih ne bi zapisali, da je bilo obravnavanih toliko in toliko povoženih divjadi (včasih tudi nad deset v 24 urah op.p.). Namesto, da bi po odprtju pomurske avtoceste tudi tukaj prišlo do upada povoženja živali, se to žal ni zgodilo, še več divjad pogosto pogine tudi na „avtocesti“.
In lovcem tako ne ostane drugo, kot da vsakodnevno pobirajo kadavre nesrečnih živali, predvsem srnjadi. Žalostni so, da je temu tako, a se tukaj ob neprevidni vožnji mnogih voznikov, nič ne more spremeniti. Prepričani so tudi, da vsaj tretjina do četrtina voznikov niti ne prijavi povoženja divjadi, tako da je slednjih še bistveno več kot se uradno evidentira. In prav zaradi tega se pogosto zgodi, da kadavre pobirajo že ko se začnejo razpadati in smrdeti, ker prej niso obveščeni. Zato, ne le lovci, temveč tudi ljubitelji živali ter aktivisti različnih društev apelirajo na voznike, da so med vožnjo zlasti ob gozdovih in sploh v naravnem okolju, nekoliko bolj previdni.
Izkušeni lovski lisjak, dolgoletni starešina LD Gornja Radgona, predsednik Zveze lovskih družin Prlekije in sedaj član UO LZS, Milan Kolarič o tem pravi: „Za pomursko regijo in tudi širše je največja problematika krčenje prostora namenjenega divjadi. In ko je temu tako si mora divjad ponoči iskati hrano izven svojih rezervatov, ko se zjutraj čez prometnice vračajo v gozd jih je največ povoženih. Seveda so problem tudi prehitri vozniki, premalo prometnih znakov ob prometnicah, kjer je veliko divjadi, tudi odsevnikov je malo in še bi lahko našteval. Zato mi lahko samo pobiramo povoženo divjad, kar nam povzroča veliko škodo v loviščih,“ pravi Kolarič, ki opozarja, vsaj 20 do 30 odstotkov povoženih živali niti ni zabeleženih, ker da povoženj sploh ne prijavljajo vozniki, ki so pred vožnjo pili alkohol. „Če bi klicali policijo bi lahko ostali brez vozniškega dovoljenja, še kakšna globa bi jim bila napisana, konec koncev pa tudi zavarovalnica ne bi krila zavarovalnica. Takrat voznik ali njegovi sopotniki povoženo srno vržejo v prtljažnik in drugi dan imajo meso za divjačinski golaž. Velikokrat se to zgodi tudi, ko je voznik trezen in ni bilo večje poškodbe na vozilu, zato povoženo srno, jelena, divjega prašiča…, odpeljejo domov, čeprav je to kaznivo dejanje,“ dodaja naš sogovornik.
Statistika ne laže:
Po uradnih podatkih policije, ki vodi evidenco o prijavljenih primeri povoženj, je stanje dejansko problematično, predvsem pa žalostno: „V letu 2025 je bilo na slovenskih cestah povoženih 8.596 divjih živali. Do 31. 3. 2026 pa je bilo povoženo 1916 divjadi. Med najpogosteje povožene živali, sodi srnjad. Žal nimamo podatka v katerem delu Slovenije je največ povoženih živali, niti nimamo podatka v koliko primerih vozniki tega ne prijavijo. Prav tako ne vodimo statističnih podatkov o psihofizičnem stanju teh voznikov,“ nam je na posebno vprašanje odgovorila Maja Ciperle Adlešič, predstavnica GPU za odnose z javnostmi. Kako je v Pomurju pa smo pobarali Suzano Rauš, predstavnica za odnose z javnostmi PU Murska Sobota. „Policisti PU Murska Sobota smo v letu 2025 obravnavali 1.340 primerov povoženj divjadi in do 31.3.2026 skupno 306 primerov. Največkrat povožena divjad sta srna ali srnjak.“
S presenetljivo z nižjimi podatki razpolagajo na Lovski zvezi Slovenije: „Na slovenskih cestah je v povprečju vsak dan povoženih med 15 in 20 srnjadi, ki najpogosteje zaide pred avtomobil. V letu 2025 je bilo po podatkih Lovskega informacijskega sistema Lisjak na cestah povoženih 5.908 osebkov divjadi in zveri – največ, kar 3.815 srnjadi, poleg tega pa še 577 lisic, 390 jazbecev, 334 kun belic, 204 jelenjadi, 165 divjih prašičev, 4 medvedi in 5 volkov. Do 31. 3. 2026 je bilo po podatkih iz Lisjaka povoženih že okoli 1.000 osebkov divjadi, od tega kar 70 odstotkov srn,“ nam je razložila Urša Kmetec iz Službe za odnose z javnostmi LZS, ki nam je omenila tudi ukrepe z zmanjšanje povoženj, ki jih skupaj izvajajo Direkcija RS za infrastrukturo, raziskovalci divjadi, upravljavci lovišč in LZS. Predvsem, vlagajo precejšnje napore za zmanjšanje števila trkov vozil z divjadjo na slovenskih državnih cestah. Tako so nameščali zvočne odvračalne naprave in modre svetlobne odsevnike na več kot 400 problematičnih odsekov državnih cest v 169 loviščih oz. v skupni dolžini preko 360 km. Zvočna odvračala so bila nameščena na 40 odsekov v dolžini 10 km, odsevniki pa na 374 odsekov v skupni dolžini 354 km. „Ukrepe za preprečevanje trkov vozil z divjadjo delimo v tri skupine. Odvračala (svetlobna, zvočna, kemična) in drugi tehnični ukrepi (npr. ograje) sodijo v skupino ukrepov, ki so namenjeni neposredno živalim: z njimi želimo preprečiti prečkanje ceste oz. ga odložiti na trenutek, ko ni nevarnosti. Druga skupina ukrepov je usmerjena k voznikom; v tem primeru gre predvsem za izobraževanje in ozaveščanje z namenom dviga zavedanja problematike trkov z divjadjo in nuje, da smo na določenih odsekih cest še posebej previdni. Tretja skupina ukrepov je namenjena okoliškim habitatom – z ukrepi iz te skupine želimo doseči, da se živali čim manj zadržujejo ob cestah ter da ceste prehajajo na čim bolj kontroliran način. In za slednje je nujno, da je čim manj vznemirjanja živali oz. motenj v življenjskem okolju. Ob monitoringu prehajanj živali prek cest smo z uporabo infrardečih kamer večkrat potrdili, da so spuščeni psi zelo pomemben dejavnik tveganja: pogosto namreč priženejo živali prav pod kolesa. Med motnjami, ki so pomemben posreden dejavnik tveganja, velja omeniti še vožnjo z motornimi kolesi, štirikolesniki ali pogosto tudi gorskimi kolesi v naravnem okolju,“ poudarja naša sogovornica.
K zmanjšanju števila povožene divjadi lahko po njenem prepričanju največ prispevamo vozniki sami, ki smo dolžni upoštevati prometno signalizacijo, hkrati pa se moramo zavedati, da se lahko živali na cesti pojavijo kjerkoli, tudi tam, kjer znakov za nevarnost ni. Za razliko od živali je človek tisti udeleženec v prometnih nesrečah, ki je lahko na nevarnost pripravljen in lahko tudi razumsko reagira; živali tega ne znajo in ne zmorejo. Njen kolega iz LZS, dr. Marjan Toš, lovski mojster, publicist, dolgoletni lovski funkcionar in raziskovalec, pa je prepričan, da je največ povoženj divjadi na lokalnih in državnih cestah. „Število trkov, zlasti s prostoživečimi parkljarji in zvermi, v zadnjih desetletjih narašča povsod po svetu, kar je posledica intenzivnega širjenja cestnega omrežja, povečanja gostote prometa, večjih hitrosti vožnje, večanja številčnosti in razširjenosti živalskih populacij ter vedno večjega nemira v naravnem okolju. Direkcija RS za infrastrukturo, raziskovalci divjadi, upravljavci lovišč in LZS že vrsto let vlagajo velike napore za zmanjšanje števila trkov vozil z divjadjo na slovenskih državnih cestah z nameščanjem zvočnih odvračalnih in kemičnih naprav in modrih svetlobnih odsevnikov na problematičnih odsekih državnih cest. Največ povozov divjadi je na lokalnih in regionalnih cestah brez ograj. Sploh tam, kjer potekajo prometnice ob gozdovih ali celo skozi njih in ob velikih poljih z monokulturami (koruza). Na avtocestah z ograjami (te bi morale imeti še več nadhodov in podhodov za divjad) je povozov sicer manj, so pa posledice mnogo hujše, tako za živali kot tudi voznike,“.
Po dr. Tošu, do trkov z divjadjo oz. s prostoživečimi divjimi živalmi prihaja predvsem v mračnem delu dneva, zjutraj in zvečer, torej v času, ko so živali najbolj dejavne. Glede letnih časov pa je največ povozov spomladi, ko je aktivnost divjadi največja (iskanje sveže paše, neprevidni mladiči, označevanje teritorijev). „Med najpogosteje povoženo divjadjo je srnjad in divji prašiči. Pod kolesi pa se znajdejo tudi lisice, poljski zajci, šakali, vidre in celo bobri v Dravski dolini. Po ocenah analitikov je za 90% povozov kriv človek – ne samo kot voznik zaradi prevelikih hitrosti in neprilagodljivosti na cestah – pač pa zaradi grobih posegov v okolje – trase avtocest na primer so uničile habitate divjih živali, njihove dolgoletne stečine in selitvene poti ipd.“ še dodaja dr. Marjan Toš.
