Kako se je dolgonoga in dolgokljuna štorklja Toka zaljubila v Srečka?
Tisti posamezniki, ki trdijo, da živali niso čuteča bitja, bi med drugim morali prisluhniti zgodbi Stjepana Vokića iz vasi Brodska Varoš pri Slavonskem Brodu v Slavoniji na Hrvaškem, o „njegovi“ štorklji Malena, ki letos na strehi hiše ni dočakala svojega dolgoletnega partnerja, samca Klepetana. Zadnjih 17 let se je redno vračal med 24. in 28. marcem, letos pa se je prvič zgodilo, da se ni vrnil, saj je med letom na jug oz. nazaj poginil. Zato Malena zavrača hrano in ji od žalosti odpada perje, saj je po 17 letih ljubezni in zvestobe z zlomljenim krilom, zaradi česar ni mogla leteti proti Afriki, ostala žalostna in sama… Še ena „štorkljina zgodba“, predvsem o njeni ljubezni in zvestobi prihaja iz Prekmurja, iz dvojezičnega naselja Dobrovnik, kjer v sožitju lepo živijo Slovenci, Madžari, Romi, Hrvati, Srbi…, a tudi štorklje, ki so pravzaprav simbol Prekmurja. Dolgonoga in dolgokljuna ptica že stoletja biva v človekovi bližini in je brez dvoma postala pravi simbol soodvisnosti človeka, ki svojega doma in „svojih“ ljudi ne pozablja. Ena takšnih pernatih prijateljic se že vrsto let vrača tudi k hišni številki Dobrovnik 195, kjer jo vsako pomlad, podobno kot marsikje po Pomurju, tudi težko pričakujejo.
Bela štorklja je namreč selivka, ki se na prezimovanje v tropsko Afriko odpravi v velikih skupinah, z območij prezimovanja pa se vrne zgodaj spomladi. In prav ta zgodba govori o štorklji, ki se že več let vrača na isto mesto, k Vargovim v Dobrovnik, k hišni številki 195, kjer jo najprej vsako pomlad, za tem pa skorajda vsak dan težko pričakuje njen najboljši prijatelj, Srečko Raj, ki jo velikokrat pogosti z raznimi koščki mesa, a kot nam je dejal, ji najbolj tekne prav salama. Prihod štorkelj se vsako leto zgodi konec marca, ko bližnje gnezdo najprej naseli samec, dober teden dni za njim pa še samica. Letos sta, kot pravi Raj, oba prišla nekako skupaj. Celotna zgodba se je pravzaprav pričela pred štirimi leti, ko se je slednja prvič priletela na dvorišče, ko jo je opazila majhna Srečkova nečakinja Lana. Ta ji je, ker besede štorklja še ni vedela pravilno izgovoriti, nadela ime Toka. In Toka je tudi ostala. Zanimivo je predvsem to, da na besedo Toka resnično reagira, kot da bi to bilo njeno ime, Srečko pa jo pokliče vselej, ko ima zanjo kaj za pod kljun. „Samec se mojim klicem ne odziva, tako ju razločim in vem, da je Toka. Na klic se odzove le samička, samec pa previdno opazuje, a ji kljub temu da prosto pot. Včasih na tla prileti tudi on, a ostane v njenem ozadju. Samička se nasiti in se vrne gnezdo, kjer ima mlade. Tako je tudi letos,“ pravi Srečko, ki je navdušen nad Toko, ki ji je najbolj pri srcu „tirolska“ in „posebna“ salama.
Štorklja Toka in njen partner, skupaj s tremi ali štirimi mladiči, koliko jih je sedaj v gnezdu, bosta v omenjenem gnezdu uživala do sredine avgusta, ko se bo najprej poslovila, kot to počne že, odkar sta s Srečkom stkala pravo prijateljstvo. Za tem odleti v tople kraje. Že sicer pa je ljubezen do ptic pri sogovorniku prisotna že dobrih 30 let, iz časov njegovega otroštva, ko je v OŠ Turnišče za naslovno stran šolskega glasila narisal štorkljo, ki je takrat več let krasila platnico glasila. „Sedaj imam prijateljico štorkoljo, ki me vsako spomlad obišče in sredi avgusta zapusti, sploh pa mi nudi veliko veselje in zadovoljstvo. Upam da bo tako ostalo še kar nekaj let,” nam je še povedal Srečko, ki se je mimogrede v Dobrovnik, k svoji Renati, priselil iz Turnišča.
