Na največji slovenski graščini, tisti v Gradu na Goričkem, in v treh sakralnih objektih so odstranili netopirske iztrebke
Netopirji na Goričkem in tudi sploh v Sloveniji spadajo med najbolj ogrožene živalske skupine. Neposredno jih ogroža človek z zapiranjem ali mreženjem njihovih preletnih odprtin v znanih zatočiščih ali s preganjanjem iz njihovih zatočišč. Njihova zatočišča so največkrat podstrehe stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij ali podstrehe in zvoniki sakralnih objektov. Posredno pa netopirje ogroža pretirana umetna svetloba ponoči, posek manj vrednih dreves z dupli ali razpokami v gozdovih in v mestnih parkih ter zaraščanje vrstno bogatih travnikov, kjer v času košnje in spravila krme netopirji lovijo žuželke. Z namenom zagotavljanja ugodnih pogojev za netopirje v znanih zatočiščih in kotiščih v sakralnih objektih, zaposleni v Javnem zavodu Krajinski park Goričko (JZ KPG) vsako leto, od 2018 naprej, v teh objektih odstranijo netopirsko gvano oziroma iztrebke. Aktivnost prispeva k dobremu sodelovanju med lastniki oziroma upravljavci teh objektov ter JZ KPG.
„Tako smo decembra in januarja odstranili netopirsko gvano v cerkvi Marijinega vnebovzetja pri Gradu, kapeli pri pokopališču v Vučji Gomili, cerkvi Sv. Martina na Kobilju in v zvoniku gradu Grad. V njih so v spomladanskem in poletnem času najpomembnejša znana zatočišča in kotišča dveh vrst netopirjev v Krajinskem parku Goričko: navadnega netopirja (Myotis myotis) in malega podkovnjaka (Rhinolophus hipposideros). V teh objektih je v letu 2023 našlo zatočišče več kot 1.500 netopirjev. Razen v Kobilju se je število netopirk z mladiči v vseh omenjenih zatočiščih in kotiščih povečalo. Skupaj smo v teh kotiščih odstranili 113 kg netopirskega gvana, manj kot leto pred tem. Čeprav bi zaradi večjega števila netopirjev moralo biti več gvana, temu ni vedno tako.
Netopirji v zatočišča ne priletijo vsako leto ob istem času in se tam ne zadržijo enako časovno obdobje. To je posledica vsakoletnih vremenskih sprememb, kar neugodno vpliva na netopirje. Gvano se bo namenilo za boljšo rast sadnih dreves in grmovnic, ki smo jih v preteklih letih na Goričkem zasadili za namene vzpostavitve travniških visokodebelnih sadovnjakov in mejic oziroma živic v kulturni krajini,“ je povedal Gregor Domanjko, naravovarstveni svetnik v JZ KPG.
Netopirji (Chiroptera) so samostojen red sesalcev, kot npr. glodalci, zveri in primati. So toplokrvne živali, njihovo telo prekriva dlaka in kotijo žive mladiče, ki v svojih prvih dnevih življenja sesajo materino mleko. So edini sesalci z letalno mreno, ki jim omogoča pravo letenje. Drugi sesalci so zmožni kvečjemu jadranja. Krila netopirjev, pravilneje imenovana prhuti, so iz kožne mrene, ki se razpenja med dolgimi, tankimi prstki. Razpon prhuti sega od 15 cm do prek 1,5 m. Netopirji so nočno aktivne živali in so med sesalci edini, ki so sposobni aktivnega leta. Njihove prednje okončine so preobražene v letalne prhuti. Med podaljšanimi dlančnicami in prstnicami ter telesom in zadnjimi nogami imajo razpeto posebno kožnato opno, ki je prepredena z elastičnimi vlakni in krvnimi kapilarami. Ko mirujejo, se z ostrimi krempeljci na nogah lahko oprimejo tudi najmanjše gube na na videz gladki površini. Netopirji pa se pri visenju prav nič ne utrudijo, saj jim posebna tetiva ob mišicah v goleni omogoča, da teža telesa sama potegne krempelj v špranjo. Če netopir v takem položaju pogine, ni redko, da tako zataknjeno s krempeljci obvisi. Pri nas se netopirji prehranjujejo z žuželkami in drugimi členonožci. Njihovi iztrebki – gvano – so po svetu znani kot izredno kvalitetno gnojilo, saj vsebujejo veliko dušika in fosforja ter delujejo kot nematocidi in fungicidi. Nekatere vrste netopirjev izven meja Evrope se prehranjujejo s sadjem in cvetnim prahom, mesojedi netopirji lovijo tudi majhne sesalce, ptice, kuščarje, žabe in ribe, le tri vrste, ki živijo v centralni in južni Ameriki, pa se prehranjujejo tudi s krvjo.
Netopirji vidijo izredno dobro. Ponoči lahko brez težav lovijo tudi najmanjše žuželke. Imajo razvite oči in z njimi dobro vidijo, vendar te niso glavno čutilo za vid. Razvit imajo poseben sistem, ki deluje kot sonar. Oddajajo nam neslišne ultrazvočne klice (v območju višjem od 20000 Hz), katerih odboje od ovir zopet prestrežejo in si zelo natančno ustvarijo sliko preiskovane okolice ali položaja svojega plena – to imenujemo eholokacija. Podkovnjaki na ta način lahko zaznajo celo 0,05 milimetra tanko nit! Svetli del dneva preživijo v zatočiščih, ki imajo relativno konstantno temperaturo in vlažnost, in so varna pred plenilci. V drevesnih duplinah, na podstrešjih stavb, v špranjah sten, v jamah, rudnikih in drugih podzemnih prostorih lahko najdemo netopirje posamič ali združene v večje gruče, t.i. kolonije.
Spomladi se samice navadno združijo v večje porodniške kolonije v toplih podstrešnih prostorih ali v toplih delih jam, ki so primerni za vzgojo njihovih mladičev. V juniju in juliju vsaka samica skoti po enega mladiča, za katerega skrbi dokler mladič ni sposoben samostojnega življenja – to je do konca avgusta oz. najkasneje septembra. In odrasli samci? Ti so v poletnem času samotarji, lahko pa se združujejo v posebne manjše kolonije, ki razpadejo takoj, ko nastopi čas parjenja…
Lastniki objektov in JZ KPG dobro sodelujejo pri ohranjanju netopirjev (Fotografije: Gregor Domanjko)
