Ker se nas veliko giblje po naravi in naleti na kakšno poškodovano ali majhno žival, katero ne bi smeli motiti, je Veterina Golob (Glavni trg 7, Muta) – Ambulanta za male, divje in eksotične živali ter Zatočišče za zaščitene prostoživeče živali, na javnost naslovilo zanimiv in koristen zapis na temo najdenih prostoživečih živali: Kako pomagati in kako vedeti kdo je zanjo pristojen.
Poudarjajo, da pravilna informacija lahko živali reši življenje.
Ljudje pogosto najdejo mladiče ptic, ježe, netopirje, veverice, sove, ujede, kače, žabe, srne, zajce, lisice ali druge prostoživeče živali. Prvi odziv je običajno želja pomagati, vendar je pri prostoživečih živalih zelo pomembno, da pomoč začnemo pravilno.
Niso vse prostoživeče živali v isti pristojnosti.
Nekatere so zavarovane prostoživeče živali, za katere veljajo posebna pravila ravnanja, oskrbe, predaje in izpusta.
Nekatere so lovna divjad, pri kateri mora biti prvi kontakt praviloma lovska družina oziroma pristojni lovci.
Nekatere živali, na primer domači oziroma mestni golobi, pa niso vključene v sistem oskrbe zavarovanih prostoživečih vrst in prav tako ne v sistem lovne divjadi.
Zato je ob najdbi najpomembneje: ne ugibajte, ampak čim prej preverite, kdo je za žival pristojen.
Kaj storiti najprej?
Če je žival poškodovana, oslabela, nebogljena ali v neposredni nevarnosti:
– žival umaknite pred neposredno nevarnostjo, če je to varno,
– uporabite rokavice, brisačo ali kos tkanine,
– namestite jo v zaprto kartonsko škatlo z zračnimi odprtinami,
– škatlo postavite v miren, temen in topel prostor,
– živali ne razkazujte, ne božajte in je ne fotografirajte po nepotrebnem,
– ne dovolite stika z otroki, psi, mačkami ali drugimi hišnimi ljubljenčki,
– po stiku si umijte in razkužite roke,
– čim prej kontaktirajte pristojne osebe.
Pri pticah je kartonska škatla pogosto varnejša kot kletka. V kletki se ptica zaradi stresa lahko zaletava v rešetke in si dodatno poškoduje peruti, perje, glavo ali kljun.
Če gre za zavarovano prostoživečo žival
Med zavarovane živali, s katerimi se ljudje pogosto srečajo, spadajo na primer:
Ptice pevke in manjše ptice
– vrabci, sinice, škorci, kosi, dleski, taščice, liščki, ščinkavci, plavčki, lastovke in številne druge manjše ptice.
Sove – vse domorodne sove, na primer skoviki, čuki, lesne sove, male uharice, velike uharice in druge sove.
Ujede – postovke, kanje, skobci, kragulji, lunji, sokoli, orli in druge ujede.
Vodne, obvodne in močvirske ptice – labodi, štorklje, čaplje, ponirki, tukalice, vodomci, galebi in številne druge vrste.
Hudourniki, kukavice, detli in žolne – hudourniki, kukavice ter vse domorodne vrste detlov in žoln.
– Krokar, poljska vrana, črna vrana, kavka
Domorodni golobi, razen domačega oziroma mestnega goloba
– na primer golob grivar in duplar.
Pogosti zavarovani sesalci – ježi, netopirji, navadne veverice, bobri, vidre, hermelini, male podlasice in dihurji.
Plazilci – kuščarji, slepci, kače in želve.
Dvoživke – žabe, krastače, pupki, urhi, rege in močeradi.
To ni popoln pravni seznam vseh zavarovanih vrst, ampak pregled najpogostejših živali, s katerimi se ljudje srečajo v praksi.
Pri zavarovanih prostoživečih živalih pomoč pomeni, da ji zagotovimo mir, varno začasno namestitev in čim hitrejšo pot do pristojne strokovne oskrbe.
Zatočišče za prostoživeče zaščitene živali – Veterina Golob je edino slovensko zatočišče s koncesijo za sprejem in oskrbo zaščitenih prostoživečih živali. Skupaj z nami sta za sprejem teh živali pooblaščeni tudi Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani, Klinika za ptice, plazilce in male sesalce, ter Akvarij Piran v primeru poškodovanih morskih želv.
Če gre za lovno divjad
Pri lovni divjadi mora biti prvi kontakt praviloma pristojna lovska družina oziroma lovci. Če ne veste, katera lovska družina je pristojna, pokličite 112, kjer vas lahko usmerijo naprej.
Med lovno divjad spadajo na primer: srna, navadni jelen, damjak, gams, alpski kozorog, muflon, divji prašič, poljski zajec, alpski svizec, navadni polh, lisica, šakal, jazbec, kuna zlatica, kuna belica, rakunasti pes, nutrija in pižmovka, fazan, poljska jerebica, raca mlakarica, siva vrana, sraka in šoja.
Če najdete takšno žival, predvsem srno, zajca, lisico, jazbeca, kuno, fazana, raco mlakarico, sivo vrano, srako ali šojo, naj bo prvi korak kontakt s pristojno lovsko družino oziroma telefonsko številko 112.
Tudi pri lovni divjadi veljajo stroga pravila. To pomeni, da najditelj živali ne sme samovoljno pobirati, odnašati, premeščati ali oskrbovati doma. Živali, ki niso v neposredni nevarnosti, se ne dotikamo in je ne premikamo. To je še posebej pomembno pri mladičih srn in zajcih in drugih mladičih divjadi, ki so lahko na videz sami, vendar to še ne pomeni, da so zapuščeni.
Če je žival poškodovana, v neposredni nevarnosti, po napadu psa ali mačke, po trku z vozilom, očitno oslabela ali nebogljena, naj najditelj pristojnim lovcem čim bolj natančno opiše stanje živali in izrazi željo, da se skupaj presodi, ali je veterinarska pomoč smiselna in potrebna.
Kadar je pomoč usklajena s pristojno lovsko družino oziroma drugimi pristojnimi osebami, lahko veterinarsko pomoč nudijo tudi veterinarji. Vendar je pri lovni divjadi pomembno vedeti, da zanjo praviloma ni predviden enak sistem veterinarske oskrbe kot za zavarovane prostoživeče vrste. Zato je treba vedno vnaprej preveriti pogoje posamezne veterinarske ambulante oziroma klinike: ali žival lahko sprejmejo, kdo obravnavo odobri, kdo žival pripelje in kako je urejeno plačilo stroškov.
Prevoz se pri lovni divjadi praviloma zagotovi šele po predhodnem dogovoru z vsemi pristojnimi. Kadar je prevoz smiseln in dovoljen, ga načeloma zagotovi najditelj oziroma oseba, ki se za to dogovori s pristojnimi lovci in izbrano veterinarsko ambulanto.
Kaj pa hranjenje?
Če mora žival nekaj časa počakati na predajo, ji lahko v določenih primerih ponudite varno začasno hrano, vendar z občutkom in v majhnih količinah.
Okvirno: manjšim pticam pevkam lahko ponudite drobno narezano trdo kuhano jajce, kosom in škorcem v vodi namočene mačje ali pasje brikete ter nekaj sadja, trdo kuhano jajce, detlom in žolnam mokarje, koščke piščančjega mesa, sadje ali nesoljene orehe, ujedam in sovam majhne koščke surovega piščančjega mesa, mladičem sesalcev ustrezno nadomestno mleko za pasje ali mačje mladiče, nikoli kravjega mleka.
Ne ponujamo kruha, kravjega mleka, salame, sira, začinjene hrane, ostankov kosila ali hrane za ljudi.
Hrane in vode ne zlivamo v kljun ali gobček. Pri mladičih hranimo počasi, v pravilnem položaju in z občutkom. Če žival ne požira, je ne silimo.
Najpomembnejše si zapomnite:
Mir.
Varna kartonska škatla.
Brez nepotrebnega rokovanja.
Brez stika z domačimi živalmi.
Higiena.
Pravilna pristojnost.
Čim hitrejši klic.
Delite ta zapis naprej.
Morda ga bo prebral nekdo, ki bo že jutri našel poškodovano ptico, mladiča, sesalca, plazilca ali dvoživko.
Morda bo prav zaradi tega vedel, da sova ne potrebuje kruha.
Da jež ne potrebuje kravjega mleka.
Da ptica ne spada v kletko.
Da lovna divjad najprej spada v pristojnost lovcev.
Da zavarovana prostoživeča žival potrebuje pristojno strokovno oskrbo.
Pravilna informacija lahko reši življenje…
