Naglušni kuža Nodi, star 14-let, s Plitvičkega Vrha, je pogrešan že od petka, 3. maja
V Sloveniji v zadnjem času ne mine dan, da preko policije in ostalih uradnih institucij, a tudi družbenih omrežij, ne bi iskali kakšno pogrešano osebo, a tudi pogrešane živali, tako rejne, kot še posebej hišne ljubljenčke. Čeprav ni primerjave med človekom in živaljo ne smemo prezreti, da je vedno večim Slovenkam in Slovencem, tudi hišni ljubljenček pravzaprav družinski član. Zato ne preseneča, da so mnogi pripravljeni pri iskanju pogrešane živali storiti vse, da bi jo spet videli na domačem dvorišču ali v hiši. In takšna je tudi Vanja Hojs s Plitvičkega Vrha, dober streljaj od Gornje Radgone, v smeri Maribora, ki skupaj s svojo družino že od petka. 3. maja letos pogreša kužka z imenom Nudi. Kljub temu, da gre za relativno starega psa srednje rasti, ki je popolnoma gluh, ga domači še vedno iščejo z vso vnemo, sedaj pa so ponudili tudi denarno nagrado za informacije, ki bi Nodija spet pripeljale domov.
„Že v petek, 3.5.2024 je s Plitvičkega Vrha 11 (Gornja Radgona) neznano kam odšel naš psiček Nudi, in od takrat ga nihče ni videl. Nodi je star 14 let, srednje rasti, rjave barve, z daljšo dlako. Prijazen je do ljudi in drugih živali. Nodi je gluh, oziroma sliši zelo zelo slabo. Sedaj smo se odločili, da za njegovo najdbo ponudimo tudi denarno nagrado,“ nam je povedala žalostna Vanja, ki nam je predstavila tudi zgodovino nesrečnega kužka. „Nodi je približno 10 let živel pri ljudeh, ki so pobili njegove sestrice in bratce že v otroštvu. Njega so obdržali, ampak za to, da ni bil lačen, je skrbela njegova soseda. Bil je zunanji pes, večino časa privezan na verigi, brez človeške bližine. Zaradi smrti lastnika je Nodi ostal sam pri hiši, sedel je na pločniku in ga čakal dneve, tedne, dokler nisem zagledala njegove zgodbe na družbenem omrežju in se odločila, da ga sprejmemo v začasni dom. Začetki so bili težki, vendar Nodi je krasen kuža, hvaležen, zvest človeku in zato smo se hitro odločili, da začasni dom postane stalni.“
Nodi je sicer zelo poslušen kuža, nor na hrano, saj je hodil ob nogi in vsako sekundo sledil človeku. Razume se z drugimi psi, ne zanima ga divjad, norenje, na sprehodu ni silil v druge ljudi in druge živali. Pred kratkim je imel splošni veterinarski pregled, kjer niso ugotovili nobenih bolezni, kljub visoki starosti. „Doma je živel z nami v hiši, imamo pa ograjeno zemljišče, kjer je Nodi rad vohljal ampak hitro prišel v hišo na svoj prostor, katerega si je sam izbral. Na žalost se je zaradi del pri hiši premaknila ograja in nastala manjša luknja. Pa je prišel petek, 3.5.2024, dan, ko je Nodi izkoristil luknjo in mi pobegnil. Krivda je moja, se zavedam, ampak ta dan je šlo popolnoma vse narobe. Zaspala sem v službo, bila pod stresom in ga nisem imela na očeh, ko je bil zunaj pred hišo v “ograjenem” delu, jaz pa sem se pripravljala za odhod na delo. Po pobegu je zavil k mačji hrani, nastavljeni za prostoživeče mačke, sel do soseda, prav tako jest, nato ga je videl se en sosed, saj je pri njemu tudi jedel. Potem ga ni videl več nihče. Kljub iskanju, deljenju letakov, K9, D ipd., Nodija nismo našli. Od takrat naprej je moje življenje pekel. Nodija iščemo od jutra do noči. Že več kot deset dni ne spim več kot dve uri na noč, apetita nimam, nimam volje, da bi šla v trgovino, da bi se nadaljevala dela pri hiši, vsa, že osnovna dela, mi pomenijo izguba časa, saj medtem raje iščem Nodija. Naše življenje se je ustavilo. Iščemo po gozdovih, jarkih, potokih, po vasi in okoliških vaseh, v tem enem tednu smo prehodili že vse. Pete so v žuljih, prsti na nogah otečeni, nog ne čutim več. Ko je tema se vozimo z avtom in iščemo naprej. Ko sem doma gledam čez okno, poslušam pasje laježe, če bi bil kateri podoben njegovemu.“
Higieniki so Vanji povedal, da v tem času niso pobrali nobenega povoženega psa. Pošta bo poslala letake na vsako gospodinjstvo, kljub temu, da so jih ogromno razdelili sami. „Pisala sem tudi časopisom, če bi objavili njegovo fotografijo. Vrtim se v krogu in cel čas razmišljam samo to, kje je Nodi? Sem aktivna članica Društva za zaščito živali že približno 10 let, rešila sem ogromno dušic, jih vzela v začasni dom, kar nekaj jih je dom našlo pri meni – predvsem seniorčkov in taksnih, ki jih nihče noče. Zavedam se odgovornega lastništva in za živali bi naredila vse. Ob iskanju sem naletela na veliko ljudi: nekaterim je bilo to smešno, drugi so me takoj zabili, da ga našla več ne bom, tretji, da pes pač malo gre in da bo že prišel, tudi to, da mu je zadišala psica, sem slišala (je kastriran). Ne, to niso nobeni razlogi, da ga več ne bi iskala, čeprav več ne vem, kje naj se iščem. Ne morem pa verjeti, da to doživljam jaz, ki brezpogojno pomagam živalim in da se mi vse te celodnevne iskalne akcije ne povrnejo in dobim neke sledi. Kdaj se bo dobrota začela vračati z dobroto in kdaj bo pri nas po dežju posijalo sonce? Prosim vse, ki karkoli vedo o Nodiju, da nam to sporočijo. Če ga je kdo vzel in zahteva denarno nagrado, da psa vrne, bo jo dobil. Če mu je kdorkoli kaj storil in ne upa povedati – prosim, ne glede na vse, bi rada vedela, saj drugače bom iskala celo življenje,“ je odločna žalostna Vanja, ki si ne želi „nesramnih komentarjev, saj se zavedam krivde in ne mine minuta, da si ne bi očitala in dovolj je, da sama živim s tem občutkom krivde in izgubo Nodija. Ne potrebujem še očitkov ljudi, ki me sploh ne poznajo. Moj kontakt je: 070 867 158,“ je še povedala naša sogovornica.
