Radenčanka Petra Gjureč je prepričana, da če želi pomagati psu, mora tudi skrbniku
„Toliko vsega sva že naredila, pa je komaj kaj bolje. Izgubil/a sem upanje…“ se začne največ sporočil, ki jih dobi Petra Gjureč „psihologinja za živali“, uradno: the Trust Technique Practicioner (praktik tehnike zaupanja), in tako se začne. Pišejo ji lastnice in lastniki, skrbnice in skrbniki psov, ki bi za svojega psa naredili vse in še več, a so se kljub temu znašli na točki obupa. Ko več ne vedo naprej. „Pes non stop laja, laja za vsako figo in jaz bi se najraje nekam pogreznila, ker kar čutim obsojajoče poglede.“ „Joj, le kaj si mislijo o meni, da sem nesposoben/na poskrbeti za psa… Jaz pa bi zanj naredil/a vse in še več…“, „Sprehodi že dolgo niso več užitek ampak stres.“ Vse to so zelo pogoste stiske, v katerih se dnevno znajdete skrbniki psov. Že kar malo obupani in vdani v “usodo”.
In za vse to je Radenčanka Petra, v Mladinskem centru Gornja Radgona, pripravila nadvse zanimivo predavanje Zakaj tvoj pes “pade ven” in kako mu lahko res pomagaš. „Gre za predavanje, ki ti dokončno povrne vero in prižge novo iskrico v očeh – ko spoznaš, kaj vse je mogoče. In vera in nov zagon sta tisto, kar je potrebno, da se podaš na najlepšo pot, ki si si jo lahko kadarkoli zamislil/a s svojim pasjim prijateljem. Globoka povezanost in premagovanje vsega tega, česar v življenju več nočeta. To je to. To predavanje je prvi korak, ki ga lahko naredita na tej vajini novi poti,“ je razložila Petra Gjureč, ki je skozi prijetno video predstavitvijo in klepetom, žal maloštevilnim ljubiteljem živali spregovorila o tem, kako lahko pomagaš svojem neubogljivem štirinožcu. Seveda, kot poudarja Petra, da če želi pomagati psu, mora tudi skrbniku. Sama pravi, kako ji je srečanje s ponijema pripomoglo, da je našla pravi način, kako reševati travme ljubljenčkov, ob tem pa podpreti tudi skrbnike.
Predavateljica je sicer z živalmi povezana že od malih nog, v zadnjih letih pa jim s terapijami pomaga, da premagajo morebitne travme in s svojimi skrbniki vzpostavijo globlji odnos. Kot pravi, se je dolgo iskala in ni vedela, kaj je tisto njeno poslanstvo. Edina stalnica v njenem življenju je bila povezanost z živalmi in neka notranja želja že iz mladosti, da bi bila »psiholog za živali«. Nato jo je pot zanesla v mikrobiologijo in po končanem študiju je nekaj let delala v farmaciji, nato pa spoznala, da to delo ni zanjo, ter se preusmerila v delo z živalmi. Leta 2005 je spoznala ponija, ki je neprenehoma strmel v drevo, in dobila priložnost, da dela z njim. Ni vedela, kako naj mu pomaga, da se spet odpre, ker se je verjetno zaradi vsega, kar se mu je dogajalo v življenju, zaprl pred svetom. „Raziskovala sem različne metode in načine dela ter ob tem spoznala veliko takih, ki navzven delujejo dobro, v praksi pa je prisotne veliko dominance človeka nad živaljo. Če moraš nad živaljo uporabiti silo, to ni pravi način,“ razlaga Gjurečeva, ki je naletela na t. i. tehniko zaupanja živali do skrbnika. „Ko skrbnik začne živali zagotavljati varen prostor, se ta začne odpirati in iz sebe dajati svoj nemir. Varen prostor se vzpostavi s tem, da skrbnik najprej umiri sebe, saj ko sam vzpostavi mir, začutijo to tudi živali. Če pridem npr. iz službe sitna, bo pes prevzel mojo energijo, začel bo skakati po meni, gristi itd. Ko pa se jaz umirim, začne pes nase prevzemati ta mir. Šele ko žival iz sebe spravi ves nemir, se lahko vanjo naseli zadovoljstvo.“
Petra razlaga, kako ji je kmalu v življenje prišel še drugi poni, ki je imel zlomljeno nogo, ki se po treh mesecih od operacije še vedno ni celila. Bil je v velikih bolečinah in ko so že čisto obupali, ji je ‘kliknilo’, da ima še nekaj, s čimer mu lahko pomaga. „Začela sva delati na umirjanju – najprej sem se umirila sama, mu s tem dala varen prostor, da je lahko izražal svoj nemir, in ko ga je sprostil, je ob meni zaspal. Naslednji rentgen je pokazal, da se nekaj dogaja, in danes že galopira. Včasih se je treba samo umiriti in si ne povzročati stresa, pa se začnejo dogajati čudeži,“ razlaga Petra, ki je po dveh izkušnjah na ponijih ugotovila, da če želi pomagati živalim, mora najprej sebi. „V preteklosti sem bila zelo nemiren človek in veliko pod stresom, vsak nastop v šoli je bil zame nočna mora, nisem se znala umiriti. Ta konjička sta me motivirala, da sem začela sebe umirjati, ker samo če sem jaz mirna, lahko pomagam njima, sicer si samo delimo negativna čustva.“ Nato je prišla želja, da to znanje deli s svetom, in tako je lani nastala Akademija sreče na 6 nogah. Gre za skupino, ki deluje na spletu, v njej pa je trenutno 45 članov z vseh koncev Slovenije, ki si želijo boljše povezanosti in razumevanja svojih psov.
V omenjeni skupini so objavljene video vsebine, ki skrbnike vodijo po fazah. Prvi del je posvečen skrbnikom in daje odgovore na vprašanje, kako se umiriti, če imaš psa, ki je reaktiven. V tem delu se naučijo, kako ostati miren v situaciji, ko recimo pes na sprehodu zagleda drugega psa in začne lajati. Samo s tem, ko so sami mirni, lahko psu pokažejo, da lajanje ni potrebno. „To vadimo na suho, obstaja posebna tehnika, s katero se ‘daš v situacijo’ in iščeš mir. Naslednji korak je, da se naučimo, kako sprejeti situacijo, v kateri trenutno smo, ker če se z njo borimo, je ne bomo rešili. Potem se naučimo, kako ta mir prenesemo na naše živali. Gre pravzaprav za psihoterapevtski proces. Šele potem ko svojemu psu dokažemo, da smo vredni zaupanja, se začnemo podajati v situacije v zunanjem svetu. Če s psom nimamo odnosa, če nam ne zaupa, potem stvari ne moremo rešiti na terenu. Temelje je treba zgraditi doma, nato pa se počasi, na varnih razdaljah učiti, kako v praksi ostati miren.“
Člani se srečujejo enkrat tedensko na zoomu, saj, kot pravi Gjurečeva, video vsebine niso dovolj, če skrbniki tega znanja ne prenesejo v prakso. Na srečanjih se pogovarjajo, se umirjajo skupaj z živalmi in delajo na sebi – meditirajo, tapkajo, pojejo, delajo jogo smeha in drugo. Prek zooma potekajo tudi demonstracije dela s psi, velikokrat pa Gjurečeva povabi tudi razne strokovnjake s sorodnih področij na pogovor. Na ta način omogoča članom, da vidijo, na koga vse se še lahko obrnejo. Veliko živali je travmatiziranih že genetsko, travme se lahko prenašajo več generacij, prav tako nanje vpliva to, kaj se dogaja z materjo med brejostjo. Vzreditelji morajo zato že med brejostjo poskrbeti, da so mame mirne. „Ti strahovi in travme trajajo dosti dlje, kot če denimo pred psom poči petarda. Zato recimo divje živali niso travmatizirane, ker nihče v njih ne posega in lahko te cikle zaključujejo, naši psi pa so ‘v naši energiji’, našem stresu in so zato lahko travmatizirani.“
Poleg dela v skupini dela z živalmi tudi ena na ena. Konkretno to poteka tako, da z umirjanjem ustvari varno okolje, ne reagira na lajež ipd., ampak je zgolj prisotna v prostoru, torej da psu vedeti, da je tam zanj. Čez nekaj časa se pes umiri in pade v globok spanec, ki ga sam zelo redko doseže. Takrat psi trzajo ali cvilijo, tudi jokajo. Na ta način lahko tudi predelajo travme. Tehnika zaupanja je danes že zelo razširjena in jo priporoča tudi čedalje več veterinarjev, Petra Gjureč pa je bila ena prvih diplomantov s tega področja na svetu. Izobraževanje je potekalo na daljavo, v Angliji, diplomirala je leta 2019. Svoje znanje še nadgrajuje z izobraževanjem na področju integrativne psihoterapije, pri čemer predavanja prav tako potekajo na daljavo, delavnice pa so v Ljubljani. Petra ima veliko načrtov in idej, katere naj bi pomagale marsikateri živali in njenemu skrbniku.
