Kako so se službeni policijski psi poslavljali od svoje prijateljice Tise, ki se je upokojila?
Ob vsem vrstam trpinčenja in ubijanja štirinožnih prijateljev, ki ga žal pri nas ne manjka, so ljubitelji živali še posebej veseli, ko nekatere “pasje” zgodbe imajo srečen konec. In tako je večinoma v Policiji, kjer vestno skrbijo za svoje zveste štirinožne partnerje, službene pse. Tudi takrat, ko gredo v pokoj, se vodniki trudijo, da bi jih, če le imajo za to ustrezne razmere, obdržali doma. Ko to ni mogoče, jim poiščejo kar se da primerne nove lastnike. Zadovoljni so, ko vidijo, da jim je to uspelo, in vedno z velikim veseljem prebirajo pisma lastnikov, ki jim z navdušenjem poročajo o svojih novih družinskih članih in njihovih prigodah v novem domu. Eno takih osebnih izpovedi je policijo poslala Biserka iz Ljubljane, ki je postala nova “šefica” policijski “upokojenki” Tisi, belgijski ovčarki, ki je do svojega enajstega leta ponosno služila Policiji, in sicer je bila zaposlena v Enoti vodnikov službenih psov na PU Murska Sobota, v Murskih Petrovcih, tik ob meji z Avstrijo. Pred upokojitvijo je bila specialistka za eksplozive, zadnjih devet let pa je bila ponosna partnerka policistu – vodniku službenega psa Marjanu Časarju, zdaj pa je ponosna “Ljubljančanka”, ki se v novem okolju odlično znajde. Posvojila jo je namreč ugledna državljanka Biserka Cizar, in sedaj sta Tisa in Bisa hvaležni ena za drugo.
In prav Biserka, Tisina nova prijateljica in skrbnica, je svojo čudovito zgodbo želela deliti z vsemi pravimi ljubitelji živali, a tudi tistimi drugimi, saj se v zgodbi lahko najde marsikdo. „Če na primer celotno kariero javne uslužbenke v javnem sektorju oddelaš v interesu javnosti, pa še to večinoma na represivnem področju, niti v pokoju ne moreš iz svoje kože, mar ne? Tako sem se tudi jaz, že dolgo v pokoju, nekako v pozno jesen leta 2019 ‘lotila urejanja’ enega od bližnjih okoliških nesemaforiziranih prehodov za pešce, ki se mi je zdel v temačnih in meglenih urah dneva nezadostno označen in osvetljen, dovoljena hitrost pa je 60 km/uro. V zagati, kako kontaktirati komandirja s tega območja, mi ni bilo druge kot odpreti spletno stran policije. Poiščem jo in v celem formatu računalniškega ekrana zagledam ‘volka’. A napis zraven me popravi. Ni volk: Tisa išče novi dom! Odrinem ‘spis’ o problematičnem prehodu za pešce z vsemi skicami in beležkami na stran mize, se poglobim v objavo, pokličem kontaktno številko in rečem: Jaz bi prišla pogledat Tiso! Na oni strani najprej za hipec tišina, potem pa presenečen, a prijazen, moški glas: Ali res, ali je že objavljeno? Takoj se dogovoriva za ogled. Toda ne že za jutri, kot sem upala, sva se pa dogovorila za kakšen dan pozneje; pač službene obveznosti in izmena vodnika, a ne nazadnje tudi do enote vodnikov službenih psov v Petanjcih ni prav blizu,“ razlaga svoje iskanje Tise, Bisa.
Njena sestrična Tina, skrbnica in dobra poznavalka psov, se je prijela za glavo, ko je slišala, da se zanima za posvojitev belgijske ovčarke … in še iz Policije! Pa se je lotila spoznavanja pasme po spletu, a računala je tudi na izkušnje iz 16-letne skrbi za domačega ljubljenčka, koker španjela Rona. „Vem, da ni primerjave, prosim, ne smejte se,“ pravi Biserka, ki je izpolnila obrazcev za prijavo na licitacijo. Morala se je tudi predstaviti, da bi se lahko komisija odločila, ali je vredna dobiti v skrb, polnih 11 let dragoceno sodelavko policije. „Vse potrebno sem uredila, vključno s plačilom kavcije in na dogovorjen dan, evo me, po živčni in predolgi vožnji, prispela na ogled.
Spoznavanje in pogovor ob kavici pri ljubeznivem vodji EVSP Petru Rančigaju, sta prijetno potekala, celo uspelo se mi je nekoliko sprostiti, kljub nestrpnemu pričakovanju, kdaj bom, končno, spoznala razlog svojega prihoda. Obuti si je bilo treba gumijaste škornje in obleči zimsko jakno in že sva se z vodjo bližala boksom. Od tam se je, na povodcu, z vodnikom približevala ona! Gromoglasno lajanje ostalih psov je gotovo pomenilo: Srečno, Tisa!“
Sogovornica priznava, da je pričakovala ‘maligatorja’, ki se vzpenja na zadnje tace, z na stežaj odprtim, penastim gobcem, polnim ostrih čekanov. Že je hotela počepniti z izproženo dlanjo… A približalo se ji je eno, na videz prijazno bitjece, mahajoč z repom, kar je vodja pospremil z besedami: Vas je že tam na začetku ‘poskenirala’, gospa, ni vam treba počepniti. „In res, povohala me je, jaz sem jo celo lahko pobožala in ljubezen z moje strani je bila v tem hipu potrjena. Ogled se je nadaljeval z dolgim sprehodom, ko sem držala povodec, in v sproščenem pogovoru o vsem, kar me je zanimalo o Tisi. Posnela sem tudi prve fotografije, najlepša mi je ovekovečen prvi poljub na stopnicah enote. Dogovorila sem se za naslednji obisk in domov sem vozila vsa vzhičena, podobno kot s kakšnega randija. Čas do naslednjega obiska, ki mu je nato sledil še eden, in do odpiranja ponudb je prepočasi mineval. Jezila sem se v sebi na “to birokracijo”, čeprav sem bila celo delovno dobo njen del tudi sama. Novoletni prazniki me niso uspeli prav nič zamotiti in v mislih sem stalno imela Tiso. Morate me razumeti, že kot otrok sem si želela psa, a so bili doma neusmiljeni, češ, s psom se je treba ukvarjati, pes ni za stanovanje … Mnogo kasneje sem popustila želji odraščajočih hčera in jima podarila koker španjela, da ne bi bili preveč sami v ogromnem naselju, dokler sem bila v službi, dostikrat popoldne in še zvečer. Vse tri smo bile presrečne, z nami je dočakal več kot 16 let.“
In tako si je, končno, po časovno dolgi proceduri oddahnila. Imela je srečo in malo pred svojo okroglo obletnico je Tiso uspešno izlicitirala, papirji so bili podpisani, kupnina plačana in upokojenka Tisa je postala upokojenki Bisi stalna spremljevalka, zaupnica, družabnica. Postala je moja. „Bolje rečeno, jaz sem postala njena. Prijateljica in skrbnica. Ob primopredaji in prevzemu je bilo slovo vodje murskosoboške EVSP Petra Rančigaja od Tise zelo čustveno. Stala je že v mojem prtljažniku, božal jo je in ji potihoma govoril: Vse je v redu, Tisa, greš na boljše, vse je v redu, na boljše greš, veš, Tisa, na boljše. Oklevam, a to moram povedati: če me upokojeno inšpekcijsko oko ne vara, se mi je za hipec zazdelo, da so se mu orosile oči. Čudovit človek je, če zna ob zahtevni in odgovorni službi pokazati svoja čustva. Prizor je z zanimanjem spremljala večja ekipa pred vhodom, ki je slovo od Tise pospremila z glasnimi pozdravi in ploskanjem.“
V času, ko je obiskovala Tiso, je bila seznanjena z nekimi pomisleki: kako se bo znašla v prestolnici, na parketu, ker urbanega okolja ni bila vajena. Po več kot dveh urah vožnje je takoj, na prvi zelenici, opravila toaleto, tik ob novi šefici vstopila v dvigalo, ne da bi trepnila z očesom, doma je vse prostore, dihajoč intenzivno, prekontrolirala – sistematično, kot sesalni robot – ter se usedla v “foto session” pozi na sredino bele sedežne in se Bisi zrla v oči. „Tega ne pustim niti vnukom, če ni pregrinjala, Tisi pa je od prvega dne dovoljeno. Dobila je vodo, hrano in najino sobivanje se je začelo z božanjem. Prvo spoznavanje z lepo, zeleno okolico in reko Ljubljanico, pa srečanja z drugimi psi – vse je potekalo brez kakršnih koli težav, ni je bilo slišati, ni zarenčala niti zalajala. Na zelo obljudeni glavni tržnici, kamor meščani peljemo tudi svoje pse, se naša Tisa ne ozira na nikogar in hodi ob nogi. Če mimo naju, ko hodiva po pločniku, pelje dolg avtobus, tovornjak ali rešilec s sirenami, niti ne trzne. Ne morem verjeti! A iz tira jo, in to temeljito, kljub pomirjevalu, vržejo grmenje in petarde. Takrat je neutolažljiva, ne morem je ustaviti, da ne bi panično krožila po prostoru, z grozo v očeh si ogleduje slike, strop, in se šele po nekaj urah pomiri in izčrpana zaspi. No, pa sem pri spanju – čakajoč dva dolga meseca na to žverco sem ji pripravila ličen in velik zaboj, ji sešila blazine itd. Pa je bil ves trud zaman in v hipu scefran, polnilo pa povsod. Torej, moja predstava, da bo spala posebej v svojem mehkem prostoru, se je sfižila. Obveljala je Tisina odločitev, da se najbolje spi pri meni. In to ne tam nekje doli, pri nogah, temveč s smrčkom ob mojem obrazu. Tako so padla moja najpomembnejša načela. Videti bi morali, kako mirno spi, kot dojenček, pokrita z odejico, zjutraj pa osluškuje, kako diham, se skrajno previdno približa ter se me z enim samim “brkcem” dotakne po obrazu in čaka na mojo reakcijo. Če mi ni še za vstati, me ona v hipu izkoplje izpod odeje, z dolgim gobcem mi dviguje brado, roke, in že greva na prvi sprehod.“
Vsi štirje Bisini vnuki so jo takoj vzljubili, v družinskem krogu, pri prijateljih sta dobrodošli, na sprehodih jo marsikdo zaustavi in jo občuduje, kako je lepa. Tako si nenehno govori, kako je srečna, da si je lahko uresničila davno otroško željo imeti svojega psa. „Njena družba mi veliko pomeni tudi z zdravstvenega vidika – vsakič ko primem povodec, izgine slaba volja, žalost, ne mislim na preteklost, ne mislim na prihodnost, sprehajava se le ona in jaz in to je glavno. Želim si, da tako še dolgo ostane, a več kot 13 let in pol je že tu, tako da bo slovo enkrat neizprosno prišlo. Do takrat pa bom z vsem srcem in trudom lepo skrbela zanjo,“ še pove Biserka, ki je hvaležna vsem, ki so zelo lepo skrbeli za Tiso, da jo je zdaj ena sama privrženost, zaupanje in milina.
