Mnogi so prepričani, da bi lahko ujeda, ki jo videvamo zlasti ob prometnicah, lahko pomagala človeku
Glede na to, da je v zadnjih zimah vedno premalo snega in tudi močnejšega mraza, ki bi uničil različne vrste škodljivcev, niti ne preseneča, da je teh v naravnem okolju vedno več. Ravno zaradi tega je tudi vedno več takšnih in drugačnih bolezni, katere različni škodljivci, predvsem miši in podgane prenašajo ter širijo. A namnožena golazen oz. različni škodljivci, kot so miši so omogočili, da se je v zadnjem času namnožila tudi najbolj razširjena ujeda na našem območju, kanja katero čedalje bolj pogosto, poleg na poljih in gozdovih, vidimo tudi ob prometnicah. Toda, po prepričanju strokovnjakov, zlasti veterinarjev so kanje zlasti ob takšnemu navalu miši zelo koristne, in bila bi velika škoda, če bi jih začeli redčiti.
Ugledna
prekmurska veterinarka Smilja Nabergoj, dr.vet. med. iz Moravskih
Toplic celo svari pred morebitnim sprejetjem zakonodaje po kateri bi
lahko lovci začeli pobijati kanje. „Strinjam se, da je tudi kanj v
zadnjem času nekoliko več kot navadno, toda te so sedaj lahko samo
koristne. V zadnjem času namreč opažamo, da se je namnožilo
veliko miši, kar je lahko zelo nevarno za prenašanje in širitev
različnih bolezni. Tudi kanje so tukaj, ker so zaradi namnoženja
miši, trenutno ugodni pogoji. Zato so se kanje zelo namnožile in to
je več pozitivno, ker predvsem uničujejo miši in ne povzročajo
prav nobene škode. Sedaj pa se upravičeno bojimo, da bi lovci po
sprejetju nove zakonodaje, začeli omejevati število kanj, kar bi
nam lahko povzročilo pravo malo katastrofo. Menim, da nikakor ne
smemo posegati v zakone narave, vsaj ko to ni potrebno, kajti to tako
in tako prepogosto, po nepotrebnem počnemo. In to gotovo drži ravno
sedaj, ko kot pribito drži, da nam najlažje v boju proti miši
pomagajo kanje. Nikakor ne smemo prezreti, da namnoženi miši
prenašajo razne bolezni, ki jih med drugim odnašajo tudi z kmetij v
gozdove in obratno. Torej, sedaj ko imamo kanje pa nam lahko slednje
pomagajo, in to ne le pri miši, temveč tudi pri uničevanju druge
namnožene golazni“, pravi Nabergojeva, ki je prepričana, da bi
kanjam morali pomagati pri njihovem poslanstvu, ne pa jih ubijati.
Podobno razmišlja tudi prleški ljubitelj živali in zlasti ujedi,
Jože Osterc, ki je prepričan, da so kanje koristne ptice in bi jim
lahko pomagali na zelo preprost način. „Ljudje smo preveč
posekali drevje po poljih in njivah, kjer se zadržujejo miši in
drugi voluharji. Kanja mora svoj plen opazovati z višine in ko ni
dreves je to težje. Zato se zadržujejo ob cestah, kjer so takšni
in drugačni prometni znaki, tako da so tudi same pogosto žrtve, ko
jih zadenejo vozila. Vse skupaj bi lahko preprosto rešili. Pogosto,
ko se peljem po Avstriji občudujem iznajdljivost tamkajšnjih
kmetovalcev, ki postavijo drog, na katerem zabijejo desko v obliki
črke T, tako da kanje lahko brez težav sedijo, opazujejo in potem
lovijo svoj plen, torej vse glodavce, ki škodijo posevkom. Torej
brez kakršnegakoli strupa na njivi uničijo vse glodavce. Pri nas
pa, če bi kdo to naredil, bi se mu smejali. To bi bilo zelo koristno
tudi za naša polja, saj bi tako tudi koristne ptice, kot so kanje
lažje živele in ne bi lovile miši in drugih glodavcev le ob cesti,
in ko se tako zaleti proti plenu, pride do naleta vozil…“,
razlaga Osterc, ki je tudi vesel, da so kanje pr nas zaščitene pred
ubijanjem, čeprav bi nekateri to radi spremenili. A kot nam je
povedal tudi starešina LD Gornja Radgona, Milan Kolarič, so kanje
podobno kot še druge ujeden „pri nas zaščitene skozi vso leto“.
Kanja
je sicer naša najbolj razširjena ujeda, saj jo najdemo tako rekoč
po vsej Sloveniji. Drugače pa živi po skoraj vsej Evropi in Aziji.
Pri nas je stalnica, v bolj severnih predelih pa selivka, saj pozimi
ne more najti dovolj primerne hrane. Kanje iz severne Evrope
prezimujejo tudi v Sloveniji, zato je pozimi pri nas več kanj kot
poleti. Kanje naseljujejo predvsem odprte, kultivirane pokrajine.
Najraje se zadržujejo na robu gozda ali tudi na osamljenih drevesih,
od koder oprezajo za plenom, ki ga lovijo predvsem na poljih, (kjer
najde tudi svojo glavno hrano, glodavce) in travnikih. Na primernem
drevesu na robu gozda si naredijo tudi gnezdo. Velikost kanjinega
gnezditvenega območja se spreminja od leta do leta, odvisno od
razpoložljive hrane. Svadbeni leti so zelo izraziti, ptiča se pri
tem strmoglavo spuščata. Gnezdijo od marca do junija. Imajo od 1 do
6, največkrat pa 3 mladiče, ki se izvalijo po enem mesecu. Mladiči
poletijo po približno mesecu in pol, dosežejo pa starost do 30 let.
Kanja ni izrazit lovec in več časa preživi na preži kot v zraku.
Dobro jadra na širokih perutih, te drži rahlo naprej v obliki
plitve črke V. V letu je videti vselej zelo kompaktna. Leti počasi
s težkimi, malce togimi zamahi, drsi z vodoravno iztegnjenimi
perutnicami. Kadar jadra v vzgorniku, vzdigne perutnice nad
horizontalo, dlanska peresa pa so še malo dvignjena. Posebno
kompaktna je videti še zato, ker drži med letom glavo potegnjeno
med rame. Plen v glavnem lovi tako, da se nanj požene s preže ali z
lebdečega leta, in skoraj vedno ga ubije na tleh. Hrani se predvsem
z najrazličnejšimi majhnimi glodalci, kot so miši, voluharji,
poleg tega pobira žuželke, zadovolji se z mrhovino in različnimi
mesnimi ostanki. Na plen čaka na višji točki, včasih na krtini
ali prosto na tleh ob mišji luknji. Pozimi jo velikokrat videvamo ob
cestah in poteh, kajti tu sneg hitreje skopni, zato se pogosteje
pojavi kakšna miš, poleg tega lahko tu pobere tudi povoženo žival
(ježa, zajca, mačko,…).
Ostre zime in globok sneg
povzročajo opazne izgube. Lahko ji pomagamo tudi tako, da na južne
lege, kjer sneg hitreje skopni, namečemo razne odpadke žit, da tako
privabimo miši in druge manjše glodavce. Prav tako ji lahko
nastavimo različno mrhovino. “Dobrota je sirota.” O
resničnosti tega našega pregovora bi tudi kanja lahko, kaj
povedala, ko bi znala govoriti. Požrešne poljske in gozdne miši
nimajo hujšega sovražnika – razen postovke in sove – ki bi jih znal
tako trebiti kot kanja. Če bi bila za to opravilo od poljedelca
najeta in plačana, bi ne bi mogla te službe vestneje opravljati.
Ves božji dan kroži nad poljem in gozdom ali pa sedi sredi polja
bodisi na kakem drevesu ali pa na groblji ali pa na mejniku. Ko jo
človek vidi tako leno in zanikerno, ohlapnega perja stati na eni
nogi, bi sodil, da malo mara za vse, kar se godi okoli nje.
Ampak
ta malomarnost je le navidezna. Njeno bistro rjavo oko ogleduje vso
okolico, njeno tenko uho ničesar ne presliši. Posebno preži na
miši, zato jo po nekaterih krajih imenujejo tudi “mišar”,
in to čisto po pravici. Na dan pohrusta 50 miši, če jih le dobi,
30 pa se sme računati na dan. Mišar rad lovi tudi kače ter
ustrahuje in požre celo strupenega gada. Če zraven še pomislimo,
koliko potrebujejo njegovi trije ali štirje mladiči, predem so
godni, potem boste lahko presodili, koliko škodljivega mrčesa
pokonča ena mišarjeva rodovina čez leto in dan. In kako človek
navadno to dobro delo kanji plačuje? Vsak malopridnež, ki zmore kje
kak pihalnik, strelja po njej, in če jo ubije, ne ve, na katera
vrata, na kateri opaž bi jo pribil, da bi jo videlo več ljudi –
tega strašnega “jastreba”, “kragulja”! Tako
neuki svet plačuje svojim najboljšim prijateljem….
Kanja
ali mišar od konice kratkega kljuna do konca srednje dolgega repa
meri od 46 do 58 cm. Razpon njenih širokih peruti, na katerih tako
spretno jadra, je od 110 do 132 cm. Obarvanost njenega perja zelo
varira, vidimo lahko zelo svetle in zelo temne osebke, vendar jih je
večina nekje vmes. Peresa na zgornji strani telesa so temno rjava z
bledim robom. Tudi trebuh je temno rjav, na prsih pa ima kanja vedno
svetel pas. Oster, kljukast kljun je črn, le njegova baza je temno
rumena. Tudi noge so rumene, ostri kremplji pa črni. Med letom
opazimo spodnjo stran njenega pahljačastega umazano belega repa, ki
je gosto prečno progast, na robu repa ima širok črn pas. Tudi
večji del kril je umazano bel s temnejšimi pegami. Ob zadnjem robu
kril poteka širok temen pas, ki obarva tudi zunanja letalna peresa.
Sprednji del kril, od telesa do zapestja, je rjav z vzdolžnim
svetlim pasom. Kanja svojo navzočnost mnogokrat izda s svojim
oglašanjem, mačjemu mijavkanju podobnim žvižgom, piiijaj. Kanja
je značilna prebivalka kulturne krajine, kjer se travniki, njive in
sadovnjaki prepletajo z grmovnatimi mejicami, gozdiči in naselji. V
gozdu kanja gnezdi, na odprtih površinah pa lovi. Kadar so pogoji
ugodni in ne opreza za plenom s kakšnega telegrafskega droga, vrha
drevesa ali ograje, jo vidimo kako se v krogih, počasi in vztrajno,
dviga na dvigajočem se zraku. Kanji izjemen vid omogoča, da z
velike višine opazi voluharja, rovko ali miš – najljubšo hrano.
Kako spretna je pri lovu miši in ostalih glodavcev je vedel že Fran
Erjavec in v svoji knjigi Domače in tuje živali v podobah zapisal:
„Če bi jo za ta posel poljedelec najel in plačal, bi ne mogla te
službe vestneje opravljati”…
