Črni labod – darilo bogov ali strah pred staranjem
Asociacija Črni labod (Black Swan) mnoge izmed nas najprej popelje do psihološkega trilerja – grozljivke, režiserja Darrena Aronofskyja iz leta 2010, le redke pa do čudovitega ptiča črnega laboda, ki se najde tudi pri nas. V to sta se prepričala tudi dedek in vnuk iz Apaške doline, izkušeni pedagog in fotograf Vilibald Marič, ki je že globoko čez osemdeseto, in njegov vnuk, ki sta se pred dnevi odpravila na tradicionalni jutranji „safari“ v naravnem okolju, ki ga običajno predvsem Vilibald izvaja ob reki Muri in sploh po Apaškem polju in hribčkih Slovenskih goric. Tokrat je ciljna točka bila jezero – gojitveni ribnik Komarnik pri Hrastovcu nedaleč od Lenarta in izplsačalo se je. Naletela sta na nekaj, kar na našem območju ne vidiš vsak dan – črnega laboda. Čudovita ptica, ki naj bi jo imeli ponekod v zavetiščih, uradno pa je znano, da naj bi živela v Krajinskem parku Sečoveljske soline, Parku prostoživečih živali Destrnik in še kje, se je kot prava manekenka kar nastavljala pred fotografske objektive. Dva dni pozneje, ko se je Marič vrnil na Komarnik, mu je črni labod kar kazal označbo, ki jo ima na nogi. S tem je na možakarja, ki ima najraje na svetu naravo, ptice in sploh živa bitja, pustil še dodaten čaroben vtis.
Tilen Basle iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije pove, da črni labod na jezeru Komarnik sicer ni novost. „Če se prav spomnim, je bil opazovan že mesec ali dva nazaj, očitno se tam sedaj stalno zadržuje. Črni labod je sicer vrsta, ki je avtohtona v Avstraliji, drugod po svetu pa jo je raznesel človek kot okrasno ptico. Osebek na Komarniku je tako ptica, ki je pobegnila iz ujetništva in sedaj verjetno vandra po Evropi. Slednje ni prvi takšen primer, vrsta se v Sloveniji občasno pojavlja tudi na drugih lokacijah.“
V daljni Avstraliji, kjer so bili labodi običajno beli, se je nekega dne pojavil edinstven črn labod. Njegovo perje je bilo temno kot noč, a kljub temu je bil eden najlepših in najbolj izjemnih labodov, kar so jih kdajkoli videli. Pripoveduje se, da je bil črn labod posebno darilo bogov avstralskim staroselcem, ki so živeli v deževnem gozdu. Znan je bil po svoji čudoviti pesmi in izjemni eleganci, ki je navdušila vse, ki so ga kdaj videli. Vendar pa so ljudje sčasoma postali ljubosumni na njegovo lepoto in enkrat so se odločili, da ga bodo ubili, da se bodo znebili njegovega vpliva. Ko so se odpravili na lov, je črn labod zaznal njihovo zlobno namero in se poskušal skriti, vendar ni bil dovolj hitrejši. Ubili so ga in njegovo perje raztrgali na koščke.
Ko so se staroselci vrnili domov in odkrili, kaj so naredili, so bili obupani. Sramovali so se svojega dejanja in si želeli, da bi se lahko vrnili nazaj v čas in preprečili uboj laboda. Vendar pa se je v tem trenutku zgodil čudež. Ko so se kosi perja spet združili, se je črn labod ponovno pojavil, vendar tokrat bolj čudovit in mogočen kot kdajkoli prej. Od takrat naprej je bil črn labod za staroselce simbol obnovljene lepote in upanja. Pripovedujejo si, da ima črn labod posebne moči in da lahko pomaga pri soočanju z žalostjo in obupom. In če ga slišite peti v gozdu, naj bi vas njegova pesem navdajala z upanjem in optimizmom.
Če pa se malo vrnemo filmski grozljivki Črni labod, ki se dotika naših najbolj skritih bojazni – strahu pred staranjem, pred bolečino, odrinjenostjo, pred izgubo identitete in izgubo razuma. Zdi se, da se je na film, ki gledalca precej bolj kot na intelektualni nagovarja na čustveni, prvinski ravni, najlažje odzvati instinktivno: ogled je mučna, tesnobna, na trenutke neprijetna izkušnja. A vseeno od njega ne moreš odvrniti pogleda…
Fotografije: Vilibald Marič