Stanko Zorec izpod Pohorja si ne more zamisliti življenje brez pikčastih kosmatincev
Naši južni sosedje Hrvati imajo veliko znamenitosti in značilnih zanimivosti po katerih so poznani daleč izven svojih meja, poleg po kravati, po svoji rdeče-beli šahovnici in slaščici banana split, pa je Hrvaška v svetu najbolj znana po belo-črni barvi štirinožnih dalmatincev. Kdo se ne spominja družinskih filmskih uspešnic – komedij režiserjev Stephena Hereka oz. Kevina Lima, o pikčastih kosmatincih, zlasti zlobne Cruelle De Vil (Glenn Close). In filme o doživetjih, ki jih je delil z lepimi štirinožci v skoraj dveh desetletjih, bi gotovo lahko posnel tudi Stanko Zorec iz Bistrice ob Dravi, kraja med Mariborom in Rušami, po cesti ter med Dravo in Pohorjem, po naravi. Gre za vztrajnega vzreditelj teh pikčastih kosmatincev, ki je preprosto obseden z dalmatinčki. Čeprav jih je skozi njegovo psarno v slabih 20 letih, odkar se je odločil za vzrejo, šlo na desetine, zanesljivo pa več kot 102, Stanko prizna, da ga ta pasma sprva sploh ni pretirano navduševala. Dalmatinec, pravzaprav dalmatinka je povsem naključno prišla v njegov dom, ki je dobesedno postal belo-črn, saj brez belo-črnih dalmatinskih pik več ne vidi smisla svojega življenja.
„Zgodilo se je pred slabimi dvajsetimi leti, ko je moja hči domov pripeljala dalmatinko Seno, prav kmalu zatem pa se je odselila k fantu in psička je ostala doma. Ker je pa imela hči dogovor z vzrediteljem, da mora imeti Sena tudi eno leglo, sem pristopil k temu. Tista moja prva psička je potem februarja 2005 skotila prvo leglo – bilo je deset krasnih dalmatinčkov, ki so mi kar nekako zlezli pod kožo, in od takrat naprej jih vzrejam,“ se spominja začetke vzreje dalmatincev Zorec, ki prizna, da dalmatinci nikoli prej niso bili pasma psov, ki bi mi posebej odgovarjala oziroma bi ga posebej privlačila, nato pa…Sedaj je v njegovi hiši in seveda tudi v okolici, v zelenem objemu narave, neprekinjeno živahno, pravzaprav vlada pravi direndaj. Še zlasti je pri vzreditelju dalmatincev z najdaljšim stažem pri nas, prava mala vojna, ko so doma mladiči stari od dveh-treh tednov naprej. Malčki najprej spregledajo, nato beli kužki začnejo „z barvanjem“, saj dobivajo črne pike, ki vedno bolj rastejo. Malčki, ki še niti ne slišijo dobro, poleg mame, potrebujejo tudi pomoč človeka in tukaj je Stanko neprekinjeno, saj je njegova ljubezen do živalic več kot očitna.
Gospodar, ki o dalmatincih že zna prav vse nam razložil, kako je s pikami, saj se dalmatinci skotijo popolnoma beli in na začetku ne veš, ali bodo rjavo opikani ali črno. „Šele, čez kakšen teden se začno pod belo dlako pojavljati pikice. Te bodo skorajda zagotovo ostale – toliko kot jih je – mogoče pride še kakšna zraven, potem pa rastejo z živaljo,“ pravi Stanko, ki dodaja, da se lahko dalmatičnek, prevsem zaradi barve dlake skoti popolnoma gluh. „To je pravzaprav možno pri vseh psih, ki imajo belo osnovo. Zato vse mladiče ob določeni starosti peljem na pregled sluha v Zagreb. Tam jim pod narkozo na glavo namestijo posebne elektrode, s pomočjo katerih nato odčitavajo slušne zaznave. Gluh pes lahko sicer živi popolnoma normalno življenje, nekaj več dela je morda z učenjem. Potrebnega je malo več truda, ukazi pa temeljijo na kretnjah. Za odpoklic pa obstajajo tudi posebne ovratnice, ki psa čisto rahlo, povsem neboleče stresejo in mu s tem dajo vedeti, da lastnik od njega nekaj želi.“
Ob tem Stanko poudarja, da dalmatinec ni za vsakogar. „To so zelo trmasti psi, pravzaprav so podobni Dalmatincem, prebivalcem Dalmacije, od koder naj bi pasma izhajala. Pravijo, da je to po naravi trmast narod – se pravi, ko si nekaj zastavijo, vztrajajo, dokler tistega tudi naredijo. In zdi se mi, da so tudi ti psi takšni. Ko si bo nekaj ‘vbil v glavo’, ga boš zelo težko prepričal – celo s piškoti – da bo odstopil od te svoje trme. A to je tudi ena od lastnosti, ki dalmatinca naredi tako lepega – njegov značaj. Sploh je dalmatinec zahteven pes in če lastniki teh zahtev ne morejo izpolnjevati – se pravi predvsem nuditi ogromno gibanja – potem je boljše, da ga nimajo, ker bi mučili sebe in žival. Imam pa izkušnje, da so skoraj vsi, ki so pse vzeli pri meni, res dobri lastniki in naši kužki tam zelo uživajo.“
Posebej Zorec opozarja, da se se je z mladički treba veliko igrati, se jim posvečati. Radi spoznavajo človeka in vse to jim potem pomaga pri oblikovanju karakterja, da postanejo takšni psi, kot morajo biti. Koliko je zaljubljen v dalmatince potrjuje tudi barva njegovega življenjskega prostora in okolja. Vse je v slogu bele in črne barve, od pohištva, sten, celo motorja-skuterja, s katerim se vozi in je prepoznaven med Štajerci. Ljubezen do teh psov delijo tudi njegovi najbližji, in seveda vsi, ki pri njem nabavijo svojega bodočega hišnega ljubljenčka. Stanko pove, da je letos še poseben interes za mladiče, in če bi jih imel do 30 bi najbrž brez težav vsi našli svoj novi dom in svojega pravega lastnika. Lepo je tudi, da ne pretirava z razmnoževanjem, kot je to primer pri nekaterih vzrejiteljih, ki jim je samo do zaslužka. Pri našem sogovorniku sta se v 16 letih skotila 102 dalmatinca…
