Mariborčan se boji za svoje preostale živali, ki so v sožitju živele z ubito „domačo“ vrano
Znani in priljubljeni mariborski reševalec na motorju Branko Kozar iz Zdravstvenega doma Maribor, v teh mrzlih in mokrih pomladnih dnevih ni niti malo vesel in zadovoljen. Pravzaprav je možakar, ki ima rad živali vseh vrst in jih tudi pogosto rešuje, žalosten in razočaran, kajti konec tedna se mu je pripetil žalosten dogodek. „Danes smo se poslovili od naše vrane Vilme… Na dvorišču hiše jo je čez ograjo, proti hiši, ustrelil lovec, sodeč po oblačilih in puško na rami. Nisem ga uspel ustaviti, ker smo po streljanju umirjali ostale živali in zapirali pse. Seveda sem nato poklical policijo zaradi suma kaznivega dejanja. Pohvala policistoma, ki sta korektno, z veliko truda opravila ogled in poizvedovanja. Strelca še nismo identificirali,“ pove Kozar, ki nam je posredoval tudi fotografijo ustreljene „domače“ vrane, ki je zanj bila prava atrakcija in družinska članica, kar potrjuje nekaj starih fotografij iz družinskega arhiva.
Potrdil je Branko Kozar, da so so sedaj miroljubno pustili lovce na miru, da opravljajo svoje „delo“, čeprav so večkrat hodili čez njegovo parcelo. „Sedaj jih javno pozivam in opozarjam, da se izognejo mojemu vidnemu polju, da ne bodo kamenjani… pa naj stane, kar more. Dokler lovske družine (LD Košaki, LD Malečnik, LD Celestrina) ne počistijo v svojih vrstah takšnih amoralnih osebkov, bodo na zelo slabem glasu. Ni izgovora! Streljanje proti hiši čez ograjo, na trenutno prepovedano vrsto za ulov, zapustitev kraja, povzročanje splošne nevarnosti, ker smo bili zunaj na terasi hiše. Upam, da osebek za vedno izgubi pravico do strelnega orožja…“ pričakuje Kozar, ki nam je tudi osebno zaupal, da si še zdaleč ne želi vojne proti lovskim družinam v njegovi bližini. „Zato se z njimi diplomatsko dogovarjam za pomoč pri iskanju krivca, tako da zaenkrat ostanimo pri neznanem storilcu, s puško na rami“, še dodaja.
Siva vrana je sicer zelo „pametna ptica“, kot poudarjajo strokovnjaki, a tudi vsi, ki omenjenega vsejedega mrhovinarja, v naravnem okolju samo opazujejo. Zaradi svoje prilagodljivosti je siva vrana zelo uspešna vrsta. Izkoristila je različne antropogene strukture; od smetišč, na katerih se hrani, do daljnovodov, na katerih počiva in namešča svoja gnezda. Sivo vrano lahko v Sloveniji vidimo vse leto in jo zato uvrščamo med stalnice. Predvsem pozimi se po poljih in obrobjih mest združuje v večje jate, ki pa niso tako velike kot pri kavki ali poljski vrani. Življenjski prostor sive vrane bi težko natančno opisali, saj živi skoraj povsod. Ni je le v obsežnih strnjenih gozdovih in visokogorju. V severni Sloveniji poteka območje križanja s črno vrano.
Siva vrana je lahko prepoznavna po dvobarvnem, črno-sivem perju po telesu. Rep, peruti, glava in grlo so bleščeče črni, črna obarvanost grla se nadaljuje do prsi, kjer se zaključi z neravnim robom. Trup je pepelnato siv z nekoliko temnejšimi črtami, ki dajejo rahlo progast videz. Čez krila meri od 84 cm do enega metra, dolga pa je od 44 do 51 cm. V letu jo je prav tako enostavno prepoznati po zaokroženih konicah kril, ki se zaključujejo s »prsti« (razkrečenimi primarnimi letalnimi peresi), predvsem pa po lenobnem, neodločnem zamahovanju s krili. Oglaša se z glasnim, raskavim „kra“ (pomoč – info), najpogostejši klic, ki ima tudi funkcijo petja, je tri – do štirikrat ponovljen „kra“. Ob prepiranju spuščajo sive vrane tudi daljši grlen zvok. Po oglašanju jo je praktično nemogoče ločiti od sorodne črne vrane. Mladiči so ob izvalitvi zelo temni, z modrikastimi ali sivkastimi očmi in rdečimi usti…
Siva vrana ni na seznamu lovnih živali, kar pomeni, da Vilma ne bi nikakor smela biti ustreljena, še posebej pred hišnim pragom. Zato Branko Kozar želi, da bi se storilec odkril, tudi če ni lovec, temveč, kot naš sogovornik poudarja: „neznani storilec, s puško na rami.“
